nezaželena nosečnost in splav
Včasih nisem obsojala splava. Splava, ki ga naredi ženska, ker… kar tako.
Včasih je že daleč.
Zdaj lahko rečem, da ga. Odkrito. Pa ne zato, ker je na vsakem mestu in vsakem času vedno dosegljiva kontracepcija, ne, ne zato. In niti ne zato, ker se prevelikokrat naredi tistim, ki pravzaprav ne želijo otroka ker… so prestare, premlade, ker že imajo otroka ali dva, ali pa si sploh ne želijo otroka, ker njihova denarnice ne dosežejo tiste zaželene debeline, ali pa na vsak način želijo še “uživati”… Ne, tudi zato ne. Obsojam zato, ker ima vsako bitje osnovno pravico. Pravico do izbire. Do možnosti. Do življenja. Zato obsojam splav. Ali je kaj manj živo bitje, če živi v materi? Nič manj ni živo bitje, je pa veliko bolj od matere odvisno bitje. Vsaj od začetka.
Sicer pa, veliko bolj kot mater, ki želi prekiniti nosečnost oz. »ubiti« nov začetek, novo bitje, obsojam tistega, ki to naredi. Naloga zdravnika je usmerjena v ŽIVLJENJE. Torej v ohranjanje življenja. In nekako ne dojamem, ne zdi se mi logično, kako lahko nekdo, ki je prisegel na to, da bo življenja reševal, vzame življenje. In tukaj se moram zopet vprašati, ali je razvijajoči otroček kaj manj živo bitje, kot sem jaz, mama, on/a, zdravnik/ca? Ali ima kaj manj pravic, kot ga ima njegova mati, ki ga nosi v sebi? Je zato, ker je odvisen od volje, želje njegove matere kaj manj, kot je ona sama?
Sicer pa, lahko mi verjamete, jaz, na primer, bi lahko izgubila službo zaradi nosečnosti. Jap, jasno in glasno mi je bilo to povedano. In glede na to, da je to edini prihodek v moji družini, da ta družina zajema tudi dve princeski, bi mogoče marsikdo rekel, da bi bila neumna, če splava v takšnem primeru ne bi naredila.
Raje sem neumna, kot pa da živim s krivdo v sebi. Ne samo, da bi otroka rodila, (če/ko mi bo to usojeno), ampak si to celo zelo želim.
pozdravljene!
dolgo sem iskala po forumih temo o nezaželeni nosečnosti in splavu. Parkrat sem tudi sama hotela odpreti to temo, vendar mi je bilo prav vsakič tako težko, da tudi če sem že kaj napisala sem to zbrisala in zaprla forum. Splavila sem v 6 tednu nosečnosti, 13.avgusta. moj otroček bi bil zdajle star 5 mesecev, samo še 4 mesece in bila bi mamica. Tako zelo mi je hudo, včeraj je fant zvedel da je nosečna njegova sestrična. odšla sem v sobo in se zjokala, vem da bi morala biti srečna zanjo, vendar mi je tako hudo. predviden datum poroda bi imela 16.4.2005, imela bi otroka. vendar ga ne bom. Punce, pravzaprav ne čisto točno zakaj sem se odrekla otroku. Res da sem študentka, nimam še čisto vse urejeno, vendar zdaj razmišljam, pa saj bi šlo. Zakaj sem to naredila? NE vem več. Takrat sem si rekla, da naredim šolo, da malo še potujem, da se še par stvari uredi. Ob strani sta mi stala fant in pa mama. Po pravici povedano jima še zdaj malce zamerim, ker mi tega nista preprečila, odločitev je bila na mojih ramenih in ta odločitev ni bila najbolj razumna. morda bi morala takrat še malce premisliti…toda to poletje mi zares ni bilo usojeno. Maja sem izvedela, da ima oče raka na pljučih, tiho je odšel 22.7., malo zatem sem izvedela da sem noseča. Nisem jemala kontracepcije(imela sem gorzne glavobole), vendar sem bila zaščitena s kondomom. Ne vem, kje je šlo narobe. že jokam. ampak bo, mora biti.
Kljub težki izkušnji sva se s fantom odločila, da junija 2005 začneva delati na najinem otroku, štejem vsak dan. Toda prvo bo treba preživeti 16.april, dan ko bi postala mama.
Jaz mislim, da si se tako odločila zato, ker nisi vedela, med čem se odločaš. Vedela boš šele takrat, ko boš vedela, kako je to imeti otroka.
Ali pa (bognedaj) takrat, ko si boš otroka želela, pa ga ne boš mogla dobiti.
Ljudje marsikdaj delamo/delujemo, ne da bi o tem res temljito premislili. Kako žalostno. In kako krivde polna je lahko potem naša duša.
Lepo si to napisala! Moja sestra si je želela splav iz ravnotakih razlogov. Takrat ni imela pravega partnerja – oz. je videla da bo otroku in njej z tem le trpljenje. Fant z katerim je bila 2 leti je ratal vedno bolj nasilen in otroka sta spočela, tako da jo je vzel na silo (posilil-če velja kaj 10xbeseda NE in solze). Če ne zaradi drugega-mislila je da ga nebi imela, da jo otrok ne spomni na njega. Glih je zgubila službo, ni imela prihodka, stanovanje je bilo treba plačat, račune, prehranit sebe in otroka, v stanovanju na 10em nadstropju brez lifta. Nič ni imela pošlihtano. Študij bo šel v k.. če gledaš iz njene takratne situacije – katastrofa -nič drugega ti ne preostane. Živiš v mestu daleč stran od vseh …od staršev, leta in leta, v veliko večjem mestu, kot je na vasi kje smo doma. Kje vsi vse poznajo. In če prideš doma, da pomagata starša, ki sta zeloo stara in z živci na koncu, kaj bo rekla okolica.. Kdo je oče, kaj dela,bo prišla na slab glas.. Nima nobenga za pazit otroka tut če najde službo v tem mestu, nima keš za dat na čuvanje.. In če ga rodi bo trpel ker nebo imel toliko kot ostali ali več. V šoli ga bodo zasmehovali, poniževali..
Nekako smo jo prepričali, da pride domov, da bodo starši pomagali (jaz sem na drugem koncu Evrope-delam).. To pa pravim sedaj vsem vam, ki ste na tem forumu.. Lahko da ste bili v isti situaciji, čeprav ne vem če v tako težki.
Ona je otroka obdržala. Ne, ker je bilo preveč težko odločiti se za splav.
Temveč zato ker je to za njo bilo preveč lahko. Soočiš se enkrat. In potem še neštetokrat v življenju v obliki spominov v manj boleči obliki. Izogneš se pa temu da se vsakič znova moraš truditi biti nesebična oseba, odpovedati se svojim vsakdanjim in želenim užitkom, klasiki da greš tu in tam na kavico, na frizuro, da kupiš nove obleke, hlače, majice.. Da kupiš nova pregrinjala za kavče, nove lučke za stanovanje, da lahko prijateljice povabiš doma na kosila, da greš vn na kakšno večerjo, da kupuješ za jest samo znamke (npr. pašta-Barilla, riž-uncle Bens). Da kupuješ vse tiste moderne okraske za hišo, vso dišečo kozmetiko za telo..Fajn relaksirajočo muziko in kino.. Avto – dober avto in ful več prostega časa bi lahk imela brez otroka – tudi za kakšnega tipa-spet za užitke bi imela čas..Da ne naštevam naprej.
Takrat je povedala, kot danes pove; da je milionkrat težja odločitev odločiti se, da mu dovoliš da živi. Napisala si je na en list papirja razloge za in proti in ko je videla da je zdaleč več razlogov proti, jih je šla večkrat objektivno oceniti. (papir mi je šele nedavno pokazala). In je v tem težkem ocenjevanju prišla do zaključka, da so vsi ali večina razlogov proti-izvirali iz tega da bo ona prikrajšana, in da se njej ne bo vse razvilo kot bi moglo. Prvotno je napisala “kaj če bo otrok bolan, prizadet, z napakami – težko mu bo, mučil se bo preveč, ga bodo zasmehovali..počutil se bo manjvrednega..” Kot bodoča zdravnica je ugotovila da se z tem izogiba lastnem neudobju, kajti ve, da prizadet otrok ne čuti toliko bolečine, zasmehovanje sploh ne razume, pa tudi ne bi ga doživel če bi ona stala ob strani, oz. če bi mu razvila samozavest. Izognila bi se lastnemu strahu, kako bi se ona počutila, njej bi bilo težko, ona bi bila pod stresom, več bi se mogla z otrokom ukvarjati-to so otroci z posebnimi potrebami.. Ampak otrok je bil zdrav. Sedaj končuje faks in prizna, da jo je bilo strah da bo izgubila ambicije, da ne bo neudobja, užitkov bo manj, prilagajanja in razumevanja, nesebičnosti in ljubezni bo moglo bit več.
Punčka je sedaj stara 1 leto. Zadeve so se pošlihtale, faks, začasna služba, streha nad glavo, tudi razmišlja o tem da bi lahko kakšen krat z prijateljico šla vn, mogoče kakšnega tipa spozna, ki bi bil fajn tudi kot oče.
Mala Biba je krasna, odprt otrok, neizkompleksana. Komplekse z tem ali otrok ima Nike teniske ali kr ene x ki so glih tako tople in udobne, iz istih materialov – nardimo mi starši in odrasli – grebatorji, ki nam je toliko pomembno da je naš otrok naj in da ima vse, da MI uničujemo vse z tem da kupimo otroku najdražje igrače, da bi lahko sosedu rekel kako on ima boljše, in kako sosed nima keša. Kako smo gnili!!
Ona je razmišljala tako; če se rodi, bo imel priložnost narediti si kakršnokoli življenje, vsaj priložnost bo imel. Če ne, ne daš mu nobene opcije.Vzameš jo takrat, ko veš da se ne more braniti. če mu pa dovoliš da se rodi, tudi če ga nimaš ti, če ga daš u kakšno ustanovo (kar je tudi kruto, čerpav ne morem obsojat ker nisem še bila v taki situaciji da bi ga dala proč) – lahko mu narediš slabo le če ne poskrbiš da se postaviš na lastne noge in ga poiščeš da mu pomagaš. če pa še naprej skrbiš samo za svojo rit,itak ne boš spoznal skrivnost življenja, in je v takem primeru mogoče boljše res da ga ubiješ preden pride na svet.
Jaz pa ne vem kako bi naredila – povem si da nebi nikoli mogla narediti splav, pa vendar preveč sem egoistična, da ne bi pomislila tudi na to možnost. Nisem tako odprtosrčen človek, mogoče bom spet ko bom imela stalnega partnerja. No če bi se sedaj zgodilo da se odločim za splav in bi če bi se to zvedlo, bi ljudem razlagala da sem se bala kakšno bi bilo življenje mojega otročička – u resnici pa vem, da bi to bila odločitev, kot je pogosto odločitev nas grebatorjev – za udobje naše riti ali kot v tvojem primeru – ko se še ne zavedaš, ko si zmedena in prestrašena in ne veš da bi se stvari pošlihtale hitreje kot misliš. Si pa enkratno izrazila tvoja razmišljanja, in dobro je da veš, da te nihče ne obsoja, saj vsak izmed naju ima prosto voljo v odločitvah in da je res edina škoda da te niso skušali prepričati da imaš podporo, da ni vse tako črno, da se lahko v nekaj mesecih/letih vse spremeni.. Želim ti veliko sreče pri naslednjem majhnem življenju.
Glede tega kjerga boš rodila kjerga pa ne, ne vem kaj ne zastopiš. Za enega imaš dovolj keša da bo glavni ali vsaj tam na vrhu v razredu, oz. če ne, vsaj da boš imel zase – za pokazat se, za čevljčke, frizure, avto za pokazat se pred sosedom itn. Pa tudi nočeš da ti eno navadno bitje vzame toliko časa da ga nimaš-ne časa ne dnarja za potovanje, gledališče, prav Fructalove sokove, ce ne vsaj Pago, ker Mercatorjevi kao niso dovolj dobri, pa še kaka Armani oblekca, mogoče en skuterček več, nove omare… počitnice, mičkan bazenček, uredit okolico okol hiše, da sosedi zavidajo, oz vsaj ne zaje…..vajo. Pa še starost je tu – ne moreš po 40tem letu rodit – čeprav moja mama je, pa je ta mala še najbolj pametna od vseh.. Ampak, razumeš, ko si zaželiš spet malo na izi, ko nisi imel dovolj časa zase, ampak samo za 1-2 otroka in za garat za dnar – želiš si malo užitkov spet, a ne, in še en otrok ti uniči vse lepe plane, da se boš spet posvetil možu,mogoče ljubimcu, ker nimaš več toliko živcev za otroka, pa tudi nočeš biti preveč stari starš – prevelika starostna razlika… Pa še to je, če imaš odrasle otroke, jim menda kaj zapustiš preden se poročijo – drugače ne boš mogel.. Pa neboš imel za darilca, za katera si čakal tolko let da nabereš denar – ki bi jih dal otrokom, spet bi šla za ta tretjega otroka, tako ga rajše nimaš. Al če nimaš partnerja, misliš – kako bom sama z otrokom – in misliš kratkoročno-kot bo vedno taka situacija, kot da se ne boš niti malo potrudila da jo spremeniš, da gre na boljše, poiskala službo, angažirala prijateljice..
Glede tega, če ugotovijo da je otrok hudo bolan,da bo umrl, ali da sigurno ima hude “napake” pa ne vem povedati. To je huda in čist druga situacija. To je huda odločitev. Tu se pogosto odločijo – iz mojih izkušenj – iz straha kaj bo z otrokom, iz straha za lastno življenje – če bo otrok v vsakem primeru umrl, tudi če ga rodiš.. Vedno pa obstajajo tudi medicinski čudeži.
Pozdravljena, nemirna.
Vem kako se počutiš. Lani julija sem se odločila za prekinitev, ker sem začela krvaveti in nisem hotela podoživljati, kar sem že dvakrat dala skozi (dve nosečnosti sta se mi začeli s krvavitvami in sem ju potem obdržala – 8 mesecev počivanja in odrekanja zato, da imam zdaj dva luškana otročička), mož je bil brez službe, jaz pa v takem sranju, da…
6. februarja je bil čas, ko naj bi se rodilo to naše detece, če… In verjemi, da ni bilo lahko. Stalno mi je šlo po glavi: če..če..če.. In zdaj bi imelo že skoraj dva meseca… Ampak vem, da sem se prav odločila. Če se bova z možem še kdaj odločila za otročička, pa ne vem. Me je preveč strah, da se bodo spet ponovile krvavitve, vsi ti strahovi…
Drži se. Vem, ni lahko, ampak počasi počasi bo šlo mimo. Čeprav bo vsake toliko prišlo na dan: glej, zdaj bi imelo.. Odzive nam moje pisanje ”Zbogom februarčice” lahko vidiš na forumu Nosečnost. Nekateri sprejmejo, nekateri pa ne. Je že tako.
Srečno. In drži se.
Ogromno bodočih mamic, ali vsaj tistih ki upajo da to enkrat bodo, a ne morejo imet to srečo – začeti lastnega otroka – bi bile presrečne če bi svojega otročička dala v posvojitev. Tam veliko časa namenijo ugotavljanju prikladnosti staršev, včasih veliko preveč. Na tisoče ljudi v sloveniji čaka na dojenčka, ki ga ne more dobit, in upa, da jih ena taka ženska kot si ti – sicer bi takrat bila mama – darežljivo in nesebično podarila otroka, zato da ima boljše pogoje, da ima bolj srečno življenje ki mu ga tista, ki ga je rodila, ni mogla priskrbeti. Veliko zakonov propada, ker predolgo čakajo na posvojitev, vmes stres, kreganja, napetosti, obtoževanja ljudi ki se sicer imajo zelo radi. Ne pravim to da te obsodim na tvojo odločitev ker jaz zdej pravim da nebi nikoli, a nikoli ne veš, saj nimam 14 let in ne vem kaj bi takrat naredila čeprav se mi zdi da nebi nikoli. Pa marsikom se zdi, pa ga malo stres, malo strah, malo situacija pritisne, da naredi to kar naredi. Pa tudi če ne bi tega naredila, to je tvoja odločitev, govorim za prihodnost. Verjemi, marsikatera mama bi na te gledala kot na veliko mamo, ker je svojemu otroku pružila življenje in se ga je za njegovo dobro odrekla in ga prepustila skrbni družini ki si ga je toliko sanjalo, ki si toliko želi pružit mu ljubezen, prijateljstvo, starševstvo, topli dom, tolažbo…
Mogoče sem jaz neplodna. In si v tem trenutku želim čim manj takih odločitev kot je tvoja neglede na to kakšna situacija ženske na tako odločitev napelje, in si želim da našim mamicam ni treba iskat za posvojit otročke po tujih državah, ampak da bi imeli možnost tukaj. Marsikateri bi zmanjšali marsikatero skrb, strah da nikoli ne bo mogla posvojit ali ker ne bo prišla na vrsto, ali ker ni dovolj otrok… Lp
Pozdrav, ker me misel na mojega sinčka žalosti, ne morem spati in berem vaša pisma.
Tudi sama sem se pred 6 leti in pol odločila za splav, takrat nisem mislila na otroka, ampak samo na to kar se mi je zgodilo, nerada govorim o tem, ker nisem zaupala še nikomur. Tudi sama nisem bila nikoli za splav, pa se je zgodilo. Izkoristil me je človek, ki sem mu takrat zaupala, v najstniških letih.
Dolgo sem samo o tem razmišljala, bilo je hudo, zapirala sem se vase. Tudi moškim nisem zaupala. Po nekaj letih sem spoznala fanta, s katerim sva zdaj skupaj.Odločila sva se za otroka, (ni šlo zlahka), bila sem presrečna vesele novice, da bom mamica, in da bom čez nekaj mesecev pestovala drobno bitje. Po prvem pregledu so ugotovili da nekaj ni vse v redu, šla sem še v Lj, in res potrdili so diagnozo(delna akranija, nepopoln razvoj lobanjskih kosti, kar ni združljivo z življenjem), bila sem sesuta, bila sva skupaj s fantom, tako da sva se objela in jokala, jokala….
Hudo je ko veš kaj si namerno storil, in kaj se zgodi proti tvoji volji. Pa vseeno moramo dalje, dalje in upati da bo naslednja nosečnost potekala brez problemov, da se bomo veselili sonca, v za zdaj še zamegljenem svetu.
To,da ženska naredi splav,ker ni pripravljena,je s partnerjem ne vem kaj narobe,ni denarja itd. je zame bolno…no go!!!!Pač ne seksajte in držite tace skupaj,ne pa da ubijate svoje otroke!!!!
Je že dovolj hudo,da si ženske želijo otroke,zanosi in ga žal izgubi….ali pa zbolijo,tako ženske ali otroci in je potreben splav….ne pa take kozlarije…kontracepcija zataji pa take…potem pač NE SEKSAJTE!!!!
Vem, da je že stara tema, ampak zame nova.
Nemirna, hvala za tvojo izkušnjo, v tvojih besedah se zelo najdem, razen v krivdi – sama ne čutim krivde, ker sem si tega otroka želela in sem vedela, da bo pri splavu hudo predvsem meni, če ga obdržim, pa vsem okoli mene, samo zaradi moje želje… Sama imam problem, ker ne spadam nikamor: nisem močna in pomirjena s splavom, ker si ga nisem želela, nikoli si nisem oddahnila, samo grozno žalostna sem bila. Zato vse tiste, ki jim to ni bilo nič takega, seveda ne razumejo. Tiste, ki bi me lahko razumele, pa ne razumejo, ker “tega same ne bi nikoli mogle narediti”, ker se jim pač še ni zgodilo, da bi morale tehtat med srečo svojih otrok in še enim…
Ne naredimo vse ženske splava zato, ker bi rade imele čas zase – tega že zdaj nimam kaj dosti, ker imam še male otroke in me to ne moti, pa tudi zaradi fensi cunjic ne, ker mi to nikoli ni pomenilo. Sama sem ga naredila zaradi financ (ker bi rada otrokom omogočila lepo otroštvo in izobrazbo in še en bi jim odvzel lep del financ in pozornosti, trenutno imamo en dohodek, ki ni prav visok, ampak shajamo, vendar bi bil strošek še enega otroka kar velik, ker je za tako številčno družino potreben večji avto, ker sem že stara, bi hotela naredit nipty test, itd…), zdravja (od vseh treh: tudi ta nosečnost je bila že od začetka rizična, en zarodek je sam umrl, moževega in svojega) in zato, ker si ga mož ni želel in je čisto otopel (ni me silil v to, vendar sem videla, da se je čisto izklopil, zanj se je življenje končalo, od takega ne bi imel nihče nič, tudi že rojeni otroci ne), če pa bi bila sama v tem, bi to zelo slabo vplivalo na otroke, sploh ker sem med nosečnostmi vedno v bolnici.
Vse moje nosečnosti so bile rizične, imela sem več spontanih splavov in vendar tudi moje male čudeže, ko so kljub vsemu čisto zdravi in ni z njimi nič narobe, mogoče bi bilo s tem tudi tako.
Vendar bi se počutila zelo krivo, če bi ga obdržala iz svoje sebične želje in bi zato mali ne imeli dobrega očeta, ker bi se sesul – zdravje se mu je takrat drastično poslabšalo, predvsem pa psihično…
Zelo pogrešam tisto malo bitjece, nikoli nisem imela občutka, da bi me ta otroček zato obsojal, tudi od ljudi, ki za to vejo, me ni nihče obsojal. Zato se res ne najdem v tej krivdi. Nikoli nisem čutila ne krivde, ne olajšanja, samo žalost. Krivo bi se počutila, če bi ga obdržala – kadar bi se življenje zaradi tega podiralo ali če bi bil bolan in bi morali še najini otroci čez to, da bodo izgubili bratca/sestrico, ker takrat, ko dobiš rezultate testov, že vejo. To so moji “sebični” razlogi. Želim si, da bi našla kakšnega, ker bi mi bilo lažje sedaj, če bi videla, da imam kljub vsemu nekaj od tega, da ga ni…
Na žalost kljub vsem metodam, še vedno v osnovi obstajata samo dve: hormonska in mehanska. Hormonska za nekatere ni zanesljiva, ker ni združljiva z drugimi zdravili oz. ji ta znižajo uspešnost, od mehanskih pa je kondom še najbolj uspešen, ni pa 100% zanesljiv. Ne spat s svojim možem po tem, ko naredita toliko otrok, kot jih mislita imet, mislim, da tudi ni rešitev, ker to kljub vsemu pelje v nesrečen zakon in to za že rojene otroke ni dobro, tudi če zakonca izključiš iz enačbe… Bolj plodni pari pač tvegamo več, imamo pa zato manj težav, ko si želimo otroke, vse ima + in -.
Pozdravljene vse.
Upam, da bo tole brala kakšna punca, žena, ki je pred odločitvijo ali narediti splav ali kljub nekaterim ne idealni razmeram obdržati malo telesce v sebi. Hkrati upam, da mi bo vsaj malo lažje, ker bom zaključila s pisanjem.
Izvedela sem, da sem noseča in najprej šla v lekarno po folna kislino za plod in e vitamin za mojo že tako suho kozo. Potem pa sem v naslednjih 14 dneh razmišljala o svoji starosti, negotovih časih, službi, težavah s partnerjem, negotovosti glede stanovanja, skrbi za obstoječega otrok, itd in prišla do zaključka, da ne bom zdržala, da ne bo šlo.
1, 2, 3 ,4 ponoči je ura in oskušam ne misliti na vsako podrobnost včerajšnjega posega, pa ni nič močnejše od tega.
Pridem hrabro, potem se vse odvija hitro, prehitro, da bi sproti dojela kaj vsak del tega pomeni.
V cakalnici gledam po stenah slike nerojenih otrok, nosečnic in dojenčkov. Imam mešane občutke in hitro odvrnem pogled od slik ter raje gledam v tla. Vstopim. Na začetku je vse vredu, celo bolje, kot zadnjih 14 dni od kar vem, da sem noseča. Bitjece je še v meni, hkrati pa mi lahko v naslednjem trenutku odvzamejo vse kar me teži pri tem, ves strah. Ustavila bi čas in imela obe možnosti. Pa se zgodi ultrazvok, kjer mi zdravnik na hitro pokaže kje je plod. Hkrati me vpraša ali sem prepričana, da želim to narediti.. Povem, da glede na razloge pač tako mislim in verjetno bi čez teden dni mislila enako. V mislih imam vse zaradi česar sem sploh tam in še kar je vse vredu. Zdravnik pripravi eno injekcijo za v bok in pove, da nato dobim se drugo vaginalno. Vse je zame hitro in v mislih si začnem praviti: da tako sem hotela, zato sem tu. Pomislim, da bI prekinila potek, pa samo molčim saj si ponavljam, da sem se tako odločila zaradi več razlogov. Začne se. Čutim vakum, ki se stopnjuje, jemlje …. zdravnikn jpokaže presenecenje, da ne gre bolj zlahka, takrat vem da je prepozno za prekinitev in sem spet tiho … Vakum popusti in zdravnik odstrani prozorno cevko s katero je izsesaval. Opazim tkivo in kri v cevki. V nekakšnem šoku sem, saj nič ne čutim. Zdravnik govori umirjeno, jaz prikimavam, vendar mi ni mar za nic. Pomislim samo, da je bilo tole nekaj kar bo še hudo, ko bom sama in da hočem ven iz ordinacije. Usedem se v avto in zaboli me misel, da sem sem, preden sem prej iztopila iz avta imela še nekaj v sebi in da je kljub problemom bilo takrat še vse vredu, sedaj pa sem sama in imam spomin na to kar se je pravkar zgodilo. Jokala sem in kar jokala, prekleta sebe in vse, ki me niso bolj podprli.
Žense smo bitja, ki moramo biti v vecini primerov močne tako za svoje otroke, kot za svoje moške in to zmoremo. Meni je lažje se boriti, vztrajati in iskati rešitve, kot popustiti in narediti kaj takšnega. Poznam se in ne bom si oprostila, da sem zavrgla del sebe. Ne živim v vojni, lakoti, neozdravljivih boleznih in tako ni bilo tistega res pravega razloga za splav. Razlogi v smislu časa, denarja, težav s partnerjem itd niso pravi, saj otroku ne bo nič manjkalo če bo kdaj nanj popazila varuška, če ne bo imel najboljšega vozička, če se bi kdaj pridno igral medtem, ko bo mami delala, se učila. ..
Imam že sinčka starega skoraj tri leta in je naš sonček. Ta izkušnja me ni odvrnila od dodatne nosečnosti ampak sem si obljubila, da bom še imela enega otročka, saj zelo pogrešam tega nerojenega… . Nikakor ne more drug otrok nadomestiti izgubljenega in nI koli ne bom pozabila, da je bilo edinstveno bitjece v meni in ne bom si oprostila, da sem ga uničila. Vedno se bom spraševala kakšen bi bil, se mu v mislih o pravice a la za nekaj za kar opravičilo ne pomeni nič.
Pomislite, zelo dobro pomislite kateri razlogi so res pravi za splav. Pomislite tudi ali se boste sprijazni le s spomini kot jih imam jaz. Potek sem podrobno opisala, ker bo mogoče katera že ob tem začutila, kako bo, ko bo ostala brez malega srčka v sebi.
Verjetno ne doživljamo splava vse podobno. Tiste, ki imate sicer rade otroke, družino, pa boste imele to kot trajen, boleč spomin zato upam, da vam ne bo treba izbrati tega dejanja…
