Pozdravljene!

Berem knjigo Prazna zibka strto srce, berem forume na internetu in spoznavam zgodbe mamic, ki so na različne načine izgubile otroke. In postajam zmedena, ne vem ali naj odprem svoje srce in napišem te stavke.Iz dveh razlogov bom to storila-zato, ker to morda bereš TI-TI ki imaš za sabo podobno izkušnjo in boš videla, da nisi edina in zato, ker se bom počutila bolje, če povem to kar mi leži na srcu.

Včeraj sem naredila splav. V šestem tednu nosečnosti. Zavestno sem se odločila za najtežji korak v svojem življenju. Korak, ki bo verjetno z leti postal izkušnja a boli. Vem, da sem se odločila tako kot je v tem trenutku najbolj prav a vseeno boli. Boli, da sem še včeraj čutila v sebi življenje, danes pa ga več ni-je samo še telo, ki ga sploh ne čutim. Čeprav sem jaz hotela, da se to zgodi, se mi zdi kot da so mi ga vzeli na silo-uspavali so me in mi ga vzeli.

Iskala sem pomoč, nasvete literaturo-je ni oz. ne na temo kako se počutiš po splavu za katerega si se sam odločil. Počutim pa se otopelo, prazno in se spopadam z občutki krivde. Zakaj?Ker berem kako trpijo ženske, ki so se zavestno odločile,da bodo imele otroka in so ga izgubile. Ker si mislim, da bodo pomislile kako sem lahko naredila kaj takega. In jih ne obsojam-vsak ima pravico do svojih občutkov. A samo jaz vem, zakaj sem se tako odločila. Tega na tem mestu ne želim razlagat, rada pa bi opisala svoje občutke in morda s tem pomagala kateri, ki se počuti podobno kot jaz.

Povsod so opisana doživetja mamic, ki so izgubile otroka nikjer pa ni zgodb nas, ki smo se vsaka iz svojih razlogov odločile, da še ni čas, da postanemo mamice.

Bolj kot vse druga si želim nekoč občutiti srečo načrtovane nosečnosti, srečo rojstva otroka, ki ga bova z bodočim partnerjem ljubila in imela rada. In to vedo vsi moji prijatelji. A le ena prijateljica ve, da sem šest tednov čutila v sebi življenje, da sem čutila vse materinske nagone, ki pa sem jih morala zanikati, da ne bi bilo še bolj hudo. Čeprav sem vedela, da se moj otrok ne bo rodil, sem ga ščitila, bolj pazila na sebe, pazila na prehrano, nisem pila alkohola-ker ga imam rada, čeprav ga nimam priložnosti roditi. Nisem hotela razmišljati ali bo fantek ali bo punčka, ali bo imel/a temne laske, kodraste, kakšne bodo njene/njegove oči, ali bo nagajiv/a……Nisem si dopuščala vseh teh misli, ker sem vedela, da tega ne bom nikoli izvedela, ker je očitno Bog zame izbral drugo pot.

In skrivam….skrivam pred vsemi kaj se dogaja v meni, ker nočem biti zaznamovana, ker nočem, da o mojih dejanjih sodijo ljudje, ki ne poznajo celotnega ozadja. Ker nočem biti še bolj prizadeta. Na zunaj sem močna in še sama komaj dojemam kaj se mi dogaja a v sebi trpim. Se bojim. Česa? Da ne bom imela nikoli več možnosti čutiti v sebi utripa mojega dojenčka, da bom nekoč spremenila mnenje in si očitala češ kaj sem storila. Danes si ne, ker vem da ni druge izbire in srčno upam, da bo tako tudi ostalo.

Nisem vedela da obstaja Polje belih vrtnic. A vem, da bom šla tja in vem, da ne bo lahko. Borim se s svojimi občutki- ne vem kako je izgledal moj otrok in tega nikoli ne bom, a vem, da se moram poslovit od njega drugače, bolj realno kot to da en trenutek zaspim in ko se zbudim, ga več ni. Pred leti mi je umrla mama in začutila sem, da je prav, da počivata skupaj-zato ga bom v mislih predala njej-njej, ki si je vedno tako zelo želela imeti vnuke. Vem, da bo lepo skrbela zanj. Vem, da tega marsikdo ne bo razumel in ga popolnoma razumem. A vem, da to čutim in da je tako prav.

Občutkov je še veliko več, a se zavedam, da so tako zelo osebni, da bi vse skupaj zvenelo enostavno preveč zmedeno-tega pa ne želim-ne želim, ker si se morda TI našla v mojih besedah in morda čutiš kaj podobnega. In zato naj bo zaenkrat dovolj-morda pa se oglasi še katera in se lahko pogovorimo.

Vsem, ki imajo za sabo ali pred sabo podobno izkušnjo pa želim, da bi bil v njihovi bližini nekdo, ki bi jih tako podpiral kot je mene moja prijateljica. Z besedami ne morem izrazit kako sem ji hvaležna za vse kar je naredila zame. Čeprav vem, da moram svoje občutke razčistiti in preboleti sama, sem ji neizmerno hvaležna za vsak trenutek, ko je bila ob meni.

Nemirna

KU KU ko sem brala tvoje besede sem se počutila kot dva meseca nazaj.

stara sem 29-let in imam sedem letno nagajivko. naj povem, da sem bila preden sem rodila hčerko najveeečja zagovornica splava, vedno mnenja, da če ne gre, pa pač splav-mlado in enostavno. ko pa razmišljam o splavu sedaj ko imam otroka, ko vem kaj se je razvijalo samo v meni in da je to bitje moje in samo moje,ne predstavljam si, da je nebi bilo..pa gremo dalje zadnjih pet let sva se s možem trudila da bi zanosila…..NIČ..potem pa končno NOSEČNOST…po vsej sreči in tako gorečem pričakovanju pa vest, da je pikici prenehlo biti srce….sledi splav.Meni nekoč vroči zagovornici in misleč, da to ni nevem kaj….ne bom ti pisala, koliko žalosti in joka še danes..rada bi ti povedala le to. DA IZ MOJE STRANI TE NE KRIVIM za tvojo odločitev..imaš razloge in te razumem, da ti je hudo in če se še bolj trudiš pozabiti, nikoli ne boš…angelček,katerega si poslala v nebesa se igra z mojim in še z vsemi naših mamic, tja si ga poslala, ker si vedela da mu bo tam lepše!

Sama sicer nisem bila nikoli na tem. Ti veš, zakaj si se tako odločila in ti boš živela s svojo vestjo. Okolica ni čisto nič važna. Lepo si opisala svoje občutke. Če bi ti bilo vseeno, tega ne bi zmogla. Čeprav te je na to stran pripeljala drugačna usoda, kot večino, ki se tukaj oglašamo je vendarle na nek način enaka. Ne bom ti rekla, da poskušak pozabiti, ker ne boš NIKOLI pozabila. Mogoče, ampak samo mogoče bo z leti manj bolelo. Želim ti, da bi se ti, ko bo čas za to tvoja želja uresničila.

Draga nemirna!
Žal mi je, da si morala ubrati to težko pot, vendar te na nek način razumem. Sama sem leta nazaj ob strahu, da sem noseča, najprej pomislila na to možnost, pa k sreči nisem bila. Kjub temu še vedno verjamem, da splav ni najlažja in najhitrejša rešitev. Vem pa tudi, da nosimo ljudje na svojih ramenih različne križe. Eni doživljajo kalvarijo, ker so v pričakovanju otroka, drugi, ker ga ni in ni.
Želim ti veliko poguma in moči, da sprejmeš svojo odločitev kot del tvoje poti in eno široko in toplo ramo, ob kateri boš jokala, ko bo najbolj bolelo. Ne obsojaj se, dvigni glavo in pojdi naprej, korak za korakom.
Srečno, M.

Pred 8 leti sem se tudi sama odločila za splav,ampak vzrok je bil bolj bolezenske narave(imela sem gripo in sem jemala antibiotike).Jaz se nisem pobrala skoraj 6 let.Bila sem psihično na psu.Še sedaj vem,kdaj bi se moral rodit in kdaj sem imela splav.Ampak letos,ko nama je uspelo z možem po 2 in pol letih,pa šok ….V začetku 6. meseca sem prej rodila sinčka,ki je kasneje umrl.Bilo je hudo in še sedaj je hudo.Danes sem sploh cel dan objokana,ker mi je kolegica poslala sms,ki sva imele na isti dan rok,da je rodila.Sprašujem se ZAKAJ,ZAKAJ????????Kaj sem naredila,da me Bog tako kaznuje.Ne vem.Vem,da je tebi hudo.Težko je.Vem,da si imela razlog,da si se zavestno odločila za to.Toda zmeraj boš imela v mislih in ko boš pogledovala mamice z dojenčki in si boš sama pri sebi mislila,toliko pa bi bil moj star.
Hude so te stvari ,ki jih moramo ženske prenašati.Oprosti,če sem te zamorila.Danes sem res na psu,čeprav me je razveselila novica za nečaka.Grozne stvari se nam dogajajo,ampak mora biti en razlog za to.Upam samo,da bo boljše.Ti pa bodi močna.
lp D.

Draga nemirna!

Kot mama, ki je izgubila dva otroka med nosečnostjo in soavtorica Prazne zibke, čutim, da ti moram napisati svojo refleksijo na tvoj post.

Ko sem bila še zelo mlada (okrog 19), sem večkrat pomislila: Joj, kaj, če zanosim?! Težko sem namreč prenašala tabletke in sem bila z dragim bolj na varianti Varni dnevi. Enkrat sva oba mislila, da sva spočela otroka, že jokala kak teden, a je menstr. le prišla.
Ampak vedela sem, da splava ne bi zmogla, najbrž bi obdržala otroka.

Leta so minila, nisem čutila posebne želje po otrocih. Še je čas, sem si dejala.
Nato sem pred skoraj tremi leti prvič zanosila in bila presrečna. Posebni občutki, ki jih lahko občutimo le mamice, a ne!?
A sem otroka v petem mesecu izgubila in pol leta zatem še drugega.

Jaz, ki načrtovanega splava najbrž ne bi zmogla.

Nikoli prej nisem obsojala mamic, ki so se iz karšnegakoli razloga odločile za splav. So imele najbrž nek razlog.

Po teh izgubah je iz stiske nastala knjiga, radijske oddaje… Novinarka na radiu mi je dejala, da pozna veliko žensk, ki trpijo, čeprav so se same odločile za splav. In da bi tudi o tem morali spregovoriti. V knjigo tega poglavja nismo vključile, ker se nam je zdelo nezdružljivo, potrebno lastnega prostora in časa.
Nam je bil otrok pač vzet od višje sile.

Prva ženska, ki jo obsojam zaradi splava je bivša prijateljica, ki mi je po prvi izgubi v moji najhujši fazi žalovanja povedala, da pa je njej tudi hudo, ker je bila na splavu. SEm pomislila, da se heca. In zakaj se je odločila za splav? Ker otrok pač ni prišel ob pravem času, čeprav ima dobrega partnerja, službo, stanovanje in že enega otroka. Pomislila sem: le kako ni takoj vzljubila novega življenja v sebI? Tega ne razumem in niti nočem razumeti. Bila sem zelo žalostna in se ne družim več z njo.

Absurd je, da je čez pol leta spet zanosila in tega otroka donosila. Jaz pa izgubila še enega…

In kje je tu “oni” gori? Ga pač očitno ni!

Res je, da težko razumem ženske, ki se ne odločijo za otroka, če imajo pogoje za življenje.
Strinjam pa se tudi, da se je vedno treba odločiti za manjše zlo.

Nekaterim ženskam je danih veliko otrok in takrat se mi pač kak splav tudi ne zdi najhuje. Zanjo je pa boljša kontracepcija, manj boleča.

Tako kot ti doživljaš izgubo otroka, čeprav še zelo na začetku, je zelo blizu mojemu trpljenju sedaj.
Pa se nisem zavestno odločila za prekinitev življenja, a me pestijo občutki krivde, da sem svoja otroka zapustila, celo “umorila”.
Tudi v tem sva si podobni.
Verjetno imaš močan razlog, da si morala sprejeti to odločitev.
Odpustila si boš, ko bo pravi čas ali boš ponovno noseča.

Ne vem, če sem ti kaj pomagala. To so moji pogledi na življenje. Vsak pač ima svoje.

Vsekakor si dobrodošla na Polju belih vrtnic, prav gotovo je dušica tvojega otroka tudi tam.

Vse dobro ti želim.

Draga nemirna !Sočustvujem s tabo in razumem tvojo bolečino.Naj ti rečem,da nikar ne skrbi za svojega angelčka,ki je sedaj spet nazaj v nebesih,prav gotovo pri svoji babici.Ne obsoja te za to ,kar si storila.In tudi nihče na tem svetu nima te pravice!Ta izkušnja ti je bila namenjena.Jokaj,kadar boli.A ne prepuščaj se preveč čustvom!V težkih trenutkih pomaga pogovor,delo,delo in še enkrat delo.In res je:s časoma manj boli,pozabiš pa nikdar. Hvala za tvoje pismo.Pred leti bi se lahko podpisala pod to pismo.Zdaj sem trikrat mamica.Tako tudi odgovorim vsakemu,ki me povpraša o otrocih-vendar v mislih vedno dodam tudi tistega,ki ga nisem rodila.

Zelo dobro te razumem. Sama sem naredila enak korak 11t nazaj. Težko ti dam kakšen dober nasvet, ker so spomini še preveč sveži. Občutek krivde ostaja. Sama grem večkrat v Park zvončkov in prižgem svečko za malo pikico. Potem je lažje. Verjamem, da vse tiste mamice, ki otroka niso izgubile po lastni volji, to težko razumejo. Ampak bolečina je vseeno prisotna. Sama sem jokala kot dež. Še na pregledu me je ginekologinja prosila naj še enkrat razmislim, ker je videla, da mi je tako hudo, da se je bala, da bodo psihične posledice prehude. Pa sem se nekako pobrala. Prve dni kar nekako vegetiraš in razmišljaš v stilu “kaj če…..” Ampak potem postanejo dnevi lažji. Nikoli pa verjetno ne pozabiš. Vsaj zase mislim, da ne bom pozabila. Zame bo to vedno ostal moj prvi otrok pa čeprav je moral po moji volji oditi. Ampak to ne pomeni, da do njega nisem čutila tiste prave ljubezni. Tudi sama sem ravnala tako kot ti. Pazila sem na hrano in se pač obnašala tako kot vse nosečnice. Pa sem vedela, da bom morala nosečnost prekiniti. Meni so ob strani stali tudi starši. To je precej pomagalo. Vedeli so, da sem se odločila za ta korak in so me podpirali. To mi je veliko pomenilo. Mami je bilo sicer zelo hudo, ampak mi je stala ob strani. To mi pomeni še toliko več, ker je sama ena izmed mamic, ki so otroka izgubile, vendar ne po lastni volji. V sedmem mesecu nosečnosti.

Vsaka, ki se odloči za splav, najbrž dobro ve, zakaj je naredila ta korak. Zato ne obsojam nobene. Nikoli si nisem mislila, da bom sama med njimi. In nikoli si nisem mislila, da je bolečina tako huda. Ampak na mojo malo pikico mislim vsak dan. In vsak dan se ji v mislih opravičim. Ampak tudi za nas bo prišel trenutek, ko se bo vse poklopilo in bomo lahko s ponosom razglasile, da smo noseče. In takrat bo tisti otrok deležen še toliko več ljubezni. Ker si jo zasluži…..

Hvala, ker si z nami delila svoja občutja in razmišljanja o svoji bolečini. Ljudje ne bi smeli nikogar obsojati, saj ne vemo za vse okoliščine in stiske, v katerih se je nekdo znašel.
V študentskih letih se mi je splav zdela ena od, sicer ne najboljših, rešitev. Danes sem hvaležna Bogu, da nisem bila postavljena pred tako izbiro, ker bi se takrat odločila napačno. Takrat tega nisem vedela, zdaj vem.
Po izgubi svojih otrok sredi nosečnosti, so me prevevali tudi občutki krivde, kaj sem naredila narobe, kaj bi lahko še naredila, da bi preprečila izgubo… Kako težko mora biti šele ženski, ki se je sama odločila za prekinitev nosečnosti.
Želim ti vse lepo,
Aljana

Draga nemirna,

tudi jaz sem se letos spomladi morala odločiti za kruto smrt mojega težko pričakovanega malčka. Kljub temu, da so bili moji razlogi čisto drugačni ( v 16 TE so na NS odkrili hude telesne okvare otroka), te razumem.
Vem, da je taka odločitev ena izmed najhujših v življenju. Tvoj razum ti pravi, da je tako za vse najboljše, srce pa še vseeno sprašuje, kaj pa če …
Najhujši dan v mojem živlejnju je bil, ko sem morala podpisati, da ne želim, da moj otrok živi. Hvala Bogu, sem imela močno podporo mojega moža, drugi pa najine izgube tako niso razumeli. Kljub temu, da so vedeli za mojo nosečnost, od njih ni bilo nobene tolažilne besede. Zato se ne oziraj na druge, ti svojo žalost izlij tam, kjer veš da te razumejo – recimo na telem forumu in tvoji prijateljici. Še zelo dolgo te bo bolelo, verjetno ne boš nikoli pozabila, a sčasoma ti bo lažje. Jaz se po sedmih mesecih včasih, ampak res samo včasih že lahko nasmehnem ob spominu na mojega Nejca. Bilo mi je dano (pa čeprav samo kratkih 16 tednov), da sem imela svojega otroka. In za to sem lahko hvaležna.
Le pogumno naprej, saj te na tvoji poti varuje en čisto poseben, samo tvoj angelček.

M.M.

težko je pisati o splavu, najtežje morda celo na temle forumu… dekleta, v temle postu ste -vsaj meni- pokazala, kako plemenite duše ste…

glede odločitve o splavu pa tole: sama obsojam splav kot ‘način kontracepcije’ – kljub temu, da je toliko možnosti za zaščito, kot jih ni bilo še nikoli.
če pa se zgodi, da ženska zanosi kljub zaščiti (vemo, da se to tudi dogaja), potem pa menim, da ima vso pravico odločiti se za splav. pa naj bo to še tako nesprejemljivo za določene ljudi.

ko sem se sama odločila za sterilizacijo, sem bila v ZD deležna grobih komentarjev – češ koliko žensk si želi otroka, ona pa takole…
ko sem po dobrem mesecu po ST zanosila, sem bila v grozni dilemi, kaj storiti. želje po še enem otroku nisem imela, nikdar. sprejeti tega otroka samo zato, ker se je zgodil? verjemite mi, da ta odločitev tudi ni lahka.
moj partner mi je takrat dejal: ‘kakorkoli se boš odločila, mi bo prav… ampak odločitev o spočetju bi morala biti najina!’
temu otročku ni bilo dano… nosečnost je bila izvenmaternična, tako da izbire praktično ni bilo več.
ko mi je gin. to povedal, sem čutila eno veliko olajšanje, ker odločitev ni bila več moje breme. kljub temu se spominjam in mnogokrat trpim… in si mnogokrat očitam, da sem tako razmišljala.

Draga M.M.
Res je težko pisati oziroma govoriti o splavu !, ker kdo to ni na lastni koži občutil tega nikoli nemore razumeti.
Tudi jaz sem imela dva splava !Prvega ko sem bila ginekološko operirana mi je gin. povedal, da nebom mogla imeti več otrok saj tako in tako že dva imate, nakar se je zgodil čudeš po vseh zagotovil sem bila kar naenkrat noseča in to dva meseca plod je bil velik 22 mm dali so mi sliko in z to sliko sem se morala naročiti na kliniki za splav. Sprejeta sem bila po 14 dnevnem čakanju kako so me sprejeli raje nebi govorila grozno!!! Napočil je dan splava. Dobila sem samo dve tabletki in nič drugega, kmalu ko so začeli so ugotovili, da je moj plod prevelik in,dabodo prekinili z splavom nemorete vedeti kakšno grozo sem doživela še enkrat na komisijo za odobritve posega! Nakar se mi je otrgalo in sem vstrajala, da mi to kar zdaj naredijo ker je bilo to preveč. Splav so mi naredili pri polni zavesti Roko sem si pogrizla v živo.Čez nekaj časa sem šla k gin. vstavila mi je obroček katerega sem dobro prenašala po 3 letih sem imela zopet smolo spet sem bila noseča . Sprejeta sem bila na urgenco tam imam namreč poznane moram pa vam povedati, da drugi splav je bil čisto drugačen brez optožb brez bolečin. zdaj sem sterilizirana ampak ko sem prebrala tvojo zgodbo, da si zanosila me postalo strah, res je, da me je vsak mesec strah zdaj pa še bolj.
Bolečine ne izginejo imam traume sem depresivna čas rojstva od obeh jokam tiči me v prsih uprašala boš kje imaš moža imam ga samo on to ne bo nikoli razumel vem, da mi stoji ob strani samo on pravi to je nesojeno bitje veliko bi lahko še pisala.
Verjetno so slovnične napake, ker sem hitro pisala in sem živčna pa tudi nisem slovenka ampak nemka.

Lepo, da se tudi za nas, ki smo se zavestno odločile za splav, najdjo tople besede in razumevanje. To mi ogromno pomeni. Povsod drugje samo obsojanje in posmehovanje. Češ, kaj ti je pa hudo, saj imaš dva otroka, saj si sama hotela splaviti. Res je, ampak vseeno boli.
Dobila sem prvega otroka eno leto pred načrtom, ampak vseeno smo bili zelo veseli. leto in pl kasneje sem kjub diafragmi in kremi zanosila. Nismo imeli niti finančne niti prostorske možnosti za še enega, in takoj je bilo jasno, da bom splavila. Že takoj v 6 tednu. Takrat sploh nisem hotela vedeti, čutit, da sem noseča, kot da ni nič. Vseeno sem bila žalostna, ko so opravili splav.
Točno eno leto po tem sem zopet kljub kontracepciji zanosila. Tokrat smo razmišljali, da bi ga obdržali. Potem se mi je začela spet huda slabost, sem bila po enem tednu dehidrirana, nisem mogla nič jesti, piti, kaj šele hrana vohati. Povrh vsega sem še zbolela, skoraj 40 vročina… Najbolj priročno je bil seveda spet splav. Tokrat sem bila že v 9 tedu in sem mogla iti v bolnico, splav so opravili v narkozi. Takoj ko sem se zbudila, mi ni bilo več slabo. Čutila sem bolečino v maternici in srcu. Takrat sem se odločila, da ne bom več splavila. Se mi je zdelo, da nimam pravico ubiti otroka, samo zato ker bi mi z njim bilo težko.
Najbolj me je pa šokiralo, ko sem šlišala druge, večinoma mlade punce v sobi, od 15 do 19 let. Pogovarjale so se, da je to že njohov 7 (!!!) splav, da to ni nič, in je boljša, zanesljiva in še zastonj kontracepcija. Oni je sploh ne uporabljajo, pač pa gredo na splav! nisem mogla verjeti svojim ušesam. Zame je bil splav izhod v sili, ne pa rutinsko stvar.
No potem sem po dolgem trudu spet zanosila. Vse te mesece, ko smo brezuspešno poskušali, mi je bilo strah, kaj če sem zaradi splava sterilna.
in bilo mi je zelo hudo za moje dve zvezdice.
Zdaj imam dva čudovita otroka in veselo pričakujem tretjega.
Včasih se mi zdi, da sem z tremi otroci zadoščala tudi temi, ki sem jih splavila. Enega sem imela, dva splavila in zdaj bom imela tri, torej še tiste dva, ki sem jih ubila. Ampak račun se ne izide. Vedno se mi prikrade misel: Te dva ne boš nikoli mogla nadoknaditi, vedo bi bodo manjkali dva, nikoli jih ne boš imela, tudi če bi rodila še 100.
In to boli. Pogrešam jih, se jim opravičujem v mislih in jih prosim za razumevanje in opuščanje. Včasih se počutim tako krivo, ker sem jih ubila in potem imela še dva. Zakaj nisem jih sprejela, ko so k meni prišli, zakaj sem jih poslala stran, druge pa sprejela?
Nikoli ne bom vedela odgovor na to, samo z časom upam, da si bom lahko odpustila in bila hvaležna za tiste, ki jih imam. Brez občukta krivde.

Drage moje!

vsak vaš odgovor sem prebrala takoj ko je prišel…a nikoli ni bilo pravi čas da bi odgovorila – zdaj čutim, da moram….

Niti ne vem kje naj začnem….morda z enim iskrenim HVALA.Hvala vam, da ste pisale takšne odgovore kot ste-to kar ste čutile-vsem hvala-prve dni sem živela TUDI od vaših besed….Šele sedaj vem, da me je bilo po tihem strah-strah kaj bom prebrala-ali me bo katera obsodila…..HVALA BOGU, ki mi je namenil izkusiti takšno razumevanje-ne me razumet narobe-nikoli nisem bila pobožna in tudi danes nisem, res pa sem v preteklih letih razvila svoj način verovanja.

Moja pot je dolga nekaj več kot 25 let in je ne nameravam opisat tu, ker bi me bilo kaj lahko prepoznat-tega ne želim, ker se želim zaščiti. Moja pot je bila vse prej kot lahka, a ko pogledam nazaj, vsaka stvar, vsak dogodek sodi na svoje mesto in je imel svoj namen-VSAK-dobri in slabi trenutki, vsi so imeli svoj namen-vsi so mi pomagali priti do sem kjer sem danes. Tudi tako težka odločitev kot je vzeti nerojenemu otroku možnost, da se rodi.

Vesela sem, da ste se oglasile vse-tiste s podobnimi izkušnjami, tiste brez-vse ste dokazale, da ste velike. A jaz bi rada z vami delila spoznanje, da ne rabite nikomur drugemu dokazat, da ste velike kot samo SEBI. Ko imaš sam s sabo čiste račune te nič na svetu več ne more premaknit. A to je ena najbolj mističnih stvari na svetu-se usest dol sam s sabo, si iskreno pogledat v oči, si rečt Jaz sem ok, rada se imam, zadovoljna sem s sabo-to vse gre (literature o tem je veliko)…..a to res začutit-to pa je proces-nekateri umrejo ne da bi se zavedli tega občutka…

Tako ali tako ti v taki situaciji nihče ne more pomagat, če si ne pomagaš sam, a meni sta dva angela varuha pomagala z besedami. Prijateljica mi je pred splavom rekla, največji rabel si sam sebi-nihče te ne more obesit na vislice, nihče te ne bo kaznoval, če se ne boš sama. Sama pa se lahko spraviš na konec. Ja, sami si ustvarjamo nebesa in sami si ustvarjamo pekel…druga zame pomembna stvar: življenje je pot, življenje ni cilj. Vsaka bo te stvari razumela na svoj način, zase vem, da so mi spremenile življenje, vesela pa bom, če se bo dotaknilo še katere.

Vsak mora najti svojo pot kako se sooči s težavami, ki mu pridejo nasproti, zase vem, da sem našla pravo. Ne pravim, da je lahko ali da sem našla definitivno edino možno, a v tem trenutku je to najboljše kar znam.

Drage moje, kakorkoli se boste že soočale s svojim življenjem, dve stvari vam pa toplo priporočam: NAJDITE STIK Z NARAVO-karkoli to za vas pomeni-same boste našle pravi način (sprehodi, vrtnarjenje, planinarjenje, plavanje………..ležanje na travi,…..), a povežite se z naravo-vrnite se tja od koder izvirate….ker človek ni nastal v sterilnem inkubatorju v mestih betona in luči….naše izvirno okolje je narava….IN IMEJTE SE RADE-bodite nežne s
sabo….

Nemirna

že od kar se je 3.12. pojavil ta post me gloda ali naj napišem ali ne

No, pa vendarle bom.

nekako ne morem začutiti sočutja do vseh, ki so otroka – čeprav se mu reče zarodek, da je manj osebno, verjetno – zavestno dale umoriti… žal.

Vedno mi odzvanja refren pesmi z naslovom” Bacila je sve niz rijeku”, ki jo poje Crvena jabuka:

Zauvijek neka nosi
na srcu znak
život je jedan
ona bacila

Draga Teatia
Nestrinjam se s tabo nobena od nas ni vestno splavila zarodek.Nemoreš nas vse v en koš dati. Res je,da mlade deklice se ne zaščitijo, ker jih je sram ali kaj podobnega, ampak nas mame, ki imamo že otroke in smo se dale zaščitit ampak smo vse eno zanosile kaj naj nato še naredimo!!!
Nobena od nas ni šla z veseljem k splavu in vsaka od nas ima bolečino v srcu.
Tudi jaz sem vedno govorila splava pa ne to nebi nikoli naredila a čez noč se je vse obrnilo, kaj naj naredim ko imam starega sina 20 let hčerko 16 let
Če si prebrala moje pismo ti je lahko jasno, da sem jaz zase vse naredila tablete, obroček itd a hudiča imela sem smolo.
Dolga leta sem imela občutek, da me bo rastrgalo zdaj sem si kupila malega kužka malo se zdi smešno ampak on mi pomaga Kako ? stiska se primeni me nasmeje nikoli ne uprašam moje domače kje je kuža ampak kje moj mali srček. V poduk vsem ostalim mamam žival ti pomaga to je boljše kot kakšen psiholog verjemite mi !!!
Želim ti veliko otrok in spomni se mojega pisma . NEREČI NIKOLI IN NE OBSOJAJ, kajti čez noč se vse obrne.
Lepo sanjajte

Spoštovana Bigi,

nikdar nisem obsojala žensk, ki so se odločile za splav. To je naša pridobljena pravica in bognedaj, da nam jo kdo odvzame!

Morda ste me narobe razumeli… Hudo mi je za otroka, ki ni nič kriv, da umre na tak način. Samo to sem hotela napisati. In otroka, ki se nenajavljen napove, pač ne imenujem “smola”.

Hudo mi je za starše, ki otroka izgube proti svoji volji, pa za tiste, ki sploh ne morejo zanositi. Do žensk, ki so se zavestno odločile za splav, pa ne čutim sočutja, a obsojam jih ne – to je razlika.

Nekaj pa je, česar res ne razumem: kako naredite selekcijo? Tebe bom rodila, tebe pa ne…

Takšno je moje čutenje. Razum pravi drugače, a srce tako čuti.

tudi jaz sem bila vedno proti splavu. Še vedno sem, pa sem ga morala vseeno opraviti. Zdravniki so rekli, da otrok tako ali tako ne bo preživel, da ima veliko napak, da je samo vprašanje časa in da je zame in za otroka najbolje, da se to naredi. Jokala sem skozi cel postopek, jočem še sedaj po osmih mesecih in dveh dnevih. Pa vendar, če bi bila še enkrat v takšni situaciji bi to še enkrat naredila in vem, da bi mi bilo zopet zelo, zelo hudo, ker bi bil to moj otrok, otrok, ki bi mu zopet izbrala ime takoj, ko bi izvedela, da sem noseča.
Sem proti splavu, vendar ne obsojam več žensk, ki se odločijo zanj, ker ne vem kakšna situacija jih je privedla do tega dejanja. Vem samo to, da zame to nikakor ni bila lahka odločitev.

M.M.

Pod tvoj post bi se lahko podpisala tudi sama, ker sem doživela situacijo na las podobno tebi, s podobno, če ne celo enako diagnozo. Najina pikica je bila še kako zaželena in po mesecih pričakovanja udari kot strela z jasnega – vajin otrok ne bo več živel. Vem, da sva se morala z možem sama odločiti za tak korak, vendar si tega še dolgo časa nisem oprostila – da sem dejansko prosila za splav (še danes mi gre beseda težko iz ust, ker se nikakor ne morem istovetiti s tistimi, ki si to želijo) v želji pomagati otroku. In še danes ne vem, kako bi se odločila še enkrat. Verjetno bi dopustila, da duša opravi svoje poslanstvo tukaj.
Vem pa, da je bila to najtežja odločitev v mojem življenju, da sem z njo odlašala cela dva tedna in še zdaj se včasih vprašam, kaj pa, če ne bi bilo tako hudo. Toda živim dalje, čakam, kdaj mi bo drugič namenjeno postati mama, če sploh. In prižigam svečke za mojega angelčka. In kljub vsemu si rečem vsak dan znova: Življenje je lepo – tudi skozi solze v očeh.
Naj vam današnji sonček ogreje srčka.

Draga nemirna

Rada bi ti samo povedala, da si močna in pogumna, ker si to storila. Saj te bo spomin na to spremljal celo življenje, bolečina bo ostala, izgubljala bo le na moči.
Sama sem tudi zagovornica splava in sicer v smislu, naj se ženska sama odloči, pretehta ali je to edina rešitev v dani situaciji, kajti poti nato nazaj ni.

Tudi moja prijateljica je splavila, nikoli je nisem obsojala, tako se je odločila, in svojo odločitev bo vedno nosila v sebi. V tistem trenutku je bila zanjo to edina rešitev. Vem, da jo to še danes mori, kako bi bilo če nebi, kakšen bi bil otroček itd. Vsa ta vprašanja povzročajo bolečino, tudi ko sem bila jaz noseča je bila tako navdušena, hkrati pa žalostna.
Na svetu ni nikoli tako, da bi nam bilo vse lepo in prav, da bi bilo vse ob pravem času in na svojem mestu in hvala bogu, da obstaja tudi ta možnost, ko pridemo v situacijo. Zakaj bi sebi in otroku povzročali še več bolečine. Otrok ni samo, dojenček ko se rodi, tista dišeča štručka, ki jo tako radi stisnemo k sebi, jo negujemo, varujemo in ljubimo iz vsega srca. Otrok tudi raste, je skrb, bolečina. Ko mu ne moremo urediti osnovnih potreb za normalno življenje. Tudi to boli, ko vidimo žalost v očeh otrok, ki jih mori pomanjkanje, ki jih zasmehujejo, pretepajo, tudi to BOLI!!!

Tebi nemirna pa želim, da najdeš svoj mir in ko bo čas in boš tudi ti mamica, verjemi, tvoj otroček bo deležen še večje ljubezni.

Srečno