Nezaupanje v zvezi
Pozdravljeni!
Že nekaj časa me tare problem, ki dobiva vedno večje razsežnosti in vpliva tudi name osebno, najbolj pa na odnos, katerega imava s partnerjem, zato bi rada dobila še strokovno mnenje, saj sama pri sebi več ne vem, ali je res problem v partnerju ali v meni, ali morda v obeh.
S fantom živiva skupaj nekaj mesecev in čeprav ne gre za dolgoletno zvezo, lahko z gotovostjo trdim, da sodiva skupaj, saj sva eden v drugem našla prijatelja, zaveznika in življenjskega sopotnika. Dolgo časa sem iskala nekoga kot je on, zato sem tudi sprejela kakšno njegovo slabo lastnost, ki sem jo bila ob njegovem dobrem značaju in ljubečem odnosu do mene pripravljena sprejeti brez problema. Ta slaba lastnost pri njem je bila ljubosumnost. Včasih je že presegla meje zdravega razuma, a sva vsakič zgladila nesporazum s pogovorom in spoštovanjem, zato sem bila zvezi pripravljena dati novo priložnost.
Pred njim sem imela zvezo, v kateri sem bila psihično in fizično maltretirana, v eni krajši različici »zveze« po tisti prejšnji pa sem po nekaj mesecih izvedela, da človek sploh ni bil samski, saj je bil poročen in imel otroke. Obe zvezi sta me močno prizadeli in bi me lahko oropali nadaljnjega zaupanja v moške, a nisem dopustila, da bi me zaznamovali, da bi po teh izkušnjah sodila naslednjega partnerja, ki nima s prejšnjimi opraviti ničesar in si zato ne zasluži iste etikete. S prvim dnem sem mojemu zdajšnjemu partnerju dala priložnost in kmalu začutila, da ima najin odnos velik potencial, da se razvije v resno zvezo in da jo kasneje nadgradiva v kaj večjega. Oba sva imela podobne prioritete, življenjske nazore in mnenja, in to, da ne hodiva ven ločeno oz. sploh nisva več za žurerske pohode in da ne razlagava najine zveze nikomur, niti prijateljem, naju je povezalo bolj kot karkoli drugega.
Veliko prehitro so se v najinem »raju« pojavile prve težave. Vbistvu to sploh niso bile, so pa postale, ko je moj partner zaradi ničesar imel ljubosumne izpade. Najprej v javnosti, nato še med štirimi stenami. Po mojem takratnem odhodu in kasneje dolgem pogovoru ter opravičevanju, da je obžaloval svoje nezrelo ter neosnovano vedenje, sva znova nadaljevala tam, kjer sva končala in dolgo časa je bil v raju mir. Sem ter tja se je še odvila kakšna ljubosumna epizoda, a je pri tem tudi ostalo in ni šlo za nič večjega, samo kakšen majhen nesporazum, ki sva ga zgladila čim sem jaz iz imenika telefona ali socialnega omrežja izločila kakšno zame nepomembno osebo, ki pa je zanj bila pomembna in jo je smatral za grožnjo (čeprav je bilo daleč od tega, ker je šlo recimo samo za nekoga, ki v mojem življenju sploh ni nikoli igral nobene vloge, tudi, če sem tisti osebi jaz bila kdaj všeč). Kmalu je bil problem vsak, ki je všečkal kakšno sliko na mojem profilu na socialnem omrežju, tudi, če je šlo za sošolca iz osnovne šole ali družinskega znanca. Tudi to sem požrla in iz ljubezni do njega naredila tako kot je želel, samo, da bi ga pomirila in bi lahko dalje uživala najino zvezo.
Nedolgo nazaj me je klical nekdo, ki sem ga v samskem obdobju spoznala na daljšem letu in živi na drugem koncu sveta ter si od njega nisem obetala ničesar niti ko sem še bila samska, zato na klic nisem odgovorila, ker nisem vedela kaj mu sploh reči, sem pa mu zatem poslala mail, da imam sedaj resnega fanta in dobila v odgovor kratko opravičilo. Pri tem se je končalo, saj človek ni mogel vedeti, da sem v zvezi, je pa zato moj partner poskrbel za nadaljnjo dramo. Naslednji dan se je sicer pomiril in zatrjeval, da nisem kriva jaz, da pa za tega tipa ne želi več slišati in ni hotel z mano pogledati maila, ki ga je poslal tisti »tip«. Raje je kasneje, ko me več ni bilo pri njem, to šel počet za mojim hrbtom in sicer v prepričanju, da mora obstajati še nek drug mail, s katerega mi je tisti človek že kdaj in še bo pisal. To ni bilo niti blizu resnici, on si je vse to zamislil v svoji glavi in brskal ter brskal, ker je ŽELEL nekaj najti. Tega drugega maila ni našel, ker ne obstaja, je pa zato med stiki na mailu našel nek drug mail, s katerega sem 5 let nazaj dobila neko nespodobno povabilo, na katerega sem očitno pozabila že takrat, saj se ga ob omembi niti nisem takoj spomnila. Mail je ostal zabeležen med stiki, saj se tja shranijo tudi mail naslovi, s katerih sem kdaj dobila e-pošto, a nisem nujno na tisti mail naslov tudi odgovorila. Vse je ostalo tam shranjeno in s tem si nisem belila glave, saj nisem imela kaj skrivati. Tako si je tisto noč sestavil v glavi scenarij in si ustvaril sliko o meni, še preden bi mu sploh lahko karkoli pojasnila. Drug dan mi je pretkano postavljal vprašanja, nanje sem celo na začetku odgovorila brez pomisleka, saj se enostavno noben ne spomni nečesa iz glave takoj, npr. kakšne barve las je imel 5 let nazaj in koliko je takrat tehtal. Šele kasneje, ko mi je povedal kateri mail je našel in da so se moji napačni odgovori ujemali s tem, kar je hotel slišati od mene, sem po svoji nerodi zagazila že pregloboko, da bi mu sploh še kaj razlagala.
Ko sem videla, kje sva končala z njegovim nezaupanjem, sem mu postregla z zgodbo, katero je najverjetneje tudi želel slišati, tudi če jaz vem, da ni resnična. S tem sem zvezi naredila še večjo škodo in tega se zavedam, saj sem mu kmalu po tem to tudi povedala in se opravičila iz srca, a je on svoje dobil – laž. Zdaj sem ožigosana kot lažnivka, kot tisto nekaj, kar je ves čas želel dobiti od mene, da bi dokazal sebi ali ne vem komu, da sem ista ali še hujša od njegove bivše, ki mu je prikrivala stvari večji del njune zveze.
Jezna sem nase, ker sem dovolila, da postanem takšna, a sem hkrati jezna tudi nanj! Zakaj mi ni mogel zaupati, če ne od samega začetka, pa vsaj od takrat, ko me je vsakič preverjal kje sem bila na kavi in s kom, saj je vedno zatem ugotovil, da govorim samo in le resnico? Kaj bi še morala narediti, da bi človeku, ki ga imam najraje, dokazala, da sem vredna zaupanja in da naj svojo energijo raje vloži v nekaj koristnega za zvezo in ne v preiskovanje svoje partnerke? Kolikokrat se najdeta dva taka, ki se perfektno ujameta in ženske ne moti niti, da mora moškemu vedno vnaprej in še enkrat pozneje opisovati s kom ter kje je bila samo na kavi in koliko je takih žensk, ki moškemu ne zamolčijo ničesar, niti klica ali sms-a, ki ga dobi, ko njega ni v bližini? Mislim, da bi se tega moral zavedati in ceniti kar ima, ni tako?
Celo najino zvezo se ubadam z vprašanjem, ali sem dovolj dobra zanj, glede na to, da mi ne zaupa in jaz še kar naprej vztrajam v tej uničujoči zvezi, naredim vse kar si normalen moški sploh lahko želi od partnerke, kar dobim v zameno pa je nezaupanje in vohunjenje.
Ne želim očrniti partnerja, saj je krasna oseba z dobrim srcem in čutim njegovo ljubezen do mene, a ne razumem, kako je lahko tako močna ljubezen povezana s tako izrazitim nezaupanjem. Ali ni to kontradiktorno in skregano z vsakršno logiko? Želim ga razumeti, mu pomagati, če se to sploh še da, saj je že enkrat zavrnil pomoč v obliki psihologa. Rekel je, da lahko to odpravi sam. No, zdaj je jasno, da ne zmore ali noče. Navadil se je, da se vedno vrnem in jaz sem neumna, da sem to dopustila.
Trenutno sva sicer grdo skregana, saj sem na koncu vsega kriva jaz, ki sem se zlagala in zaradi tega sem prejokala zadnje tri dni in med spanjem razmišljala samo kako naprej. Pa vendar – a ni jasno, da tako močno izraženo nezaupanje slej ko prej pri partnerju izzove ravno nasprotno od pravilnega, torej laž? S to lažjo sem si sicer naredila več škode kot bi si sploh upala pomisliti, a takrat zaradi šoka, ker mi je vdrl v mail brez gesla in zaradi vohunjenja nisem bila sposobna niti razmišljati. Ob razlaganju zgodbe sem jokala, ker sem videla, da ves moj trud ni vreden nič in da ta zveza ni kaj dosti drugačna od prejšnje, v kateri sem trpela, a na drug način. Tudi v službi je prijavljen z mojim računom, da preverja zgodovino mojega iskanja. To sem mu že zamerila in mu razložila kako je to narobe in moteče za najino zvezo, a sem bila spet pripravljena požreti in iti naprej, ker ga imam rada. Pa je na koncu vredno vso to dokazovanje, da sem iskrena in poštena oseba? Vse bolj se bojim da ne. Zanj se bom mogla vedno napol raztrgati, da mu dokažem zvestobo in da nimam skrivnosti, tudi pred mojo lažjo je bilo tako.
Zato sprašujem vas, ali je mogoče, da ta zveza preživi in kako se je naj lotiva, da greva čez to? On mora sedaj preboleti mojo laž in mi očita, da sem ga s tem prizadela in pustila samega ravno sredi neke manjše bolezni, ki bo kmalu mimo, jaz pa njemu ne morem očitati nezaupanja, ker takoj spremeni smer pogovora.
Za svoj del se počutim že dovolj kriva, toda ne morem nositi še bremena njegovega nezaupanja do mene, saj to ne samo boli, ampak tudi utesnjuje.
Prosim za nasvet in Vas lepo pozdravljam.
Spoštovana Iza_bela,
hvala za dolg in izčrpen prispevek. Tukaj bom na kratko povzel, če se ostali ne bodo uspeli prebiti skozi vašo “gostobesednost”: S partnerjem se vama zdi, da sta si usojena in zato vztrajate v vezi. Partner je ljubosumen in brska po vašem telefonu in računalniku. Vam se zdi to povsem odveč, neutemeljeno je nezaupljiv. Našel je 5 let staro sporočilo, na podlagi katerega vas je zasliševal tako dolgo, da ste se mu zlagali (ni pa jasno, kaj ste se zlagali). Ta laž vas zelo obremenjuje in se vam zdi, da mu daje “moč nad vami”. Eden drugemu se opravičujeta, da se bosta izboljšala, pa vedno znova zapadeta v stare vzorce ljubosumja in občutka krivde. Zdi se vam, da je ta veza vedno bolj podobna vaši prejšnji. Iz napisanega je vidno še, da v pogovorih s partnerjem pogosto jočete in se vam zdi, da ste vi neizmerno dobra oseba (in ste se zlagali, ker vas je v to prislilil), on pa je tudi zelo dober, ima samo problem, da je do vas nezaupljiv/ljubosumen. Če ne bi bilo njegovega ljubosumja, bi bila perfekten par. Zdaj pa se sprašujete, ali ta zveza lahko preživi in kako odpraviti probleme v njej.
Tako, zdaj pa upajte, da se bodo uporabniki tukaj odzvali na “vašo” zgodbo. Če sem jo preveč poenostavil, me popravite. Ne pa ponovno napisati toliko in tako, da se bo vsak ustrašil, ko bo videl nepregledne količine besedila.
Tip je nesamozavesten posledično ljubosumen in sedaj postaja agresivno posestniški, ker vidi, da s takim vedenjem pri tebi žanje uspehe. Tebi se zdi, da gre tu za ljubezen…. NAPAKA!
Pri vama gre za posestniški odnos, ki vodi v tvojo popolno osamitev, v imenu ljubezni seveda….
Na koncu bo to izgledalo tako, da ne boš smela dihati, če ti tega ne bo on dovolil. Preverjal bo vse tvoje dejavnosti, vsak tvoj pogovor, vsak stik z zunanjim svetom, ker vedno bo imel občutek, da je še nekaj…. Nikoli se ne boš dovolj opravičila, nikoli!
To je tipičen bolezenski odnos.
Edino vprašanje, ki se tu postavlja je zakaj si izbiraš take moške in zakaj jim vse to dovoliš, ker to kar ti opisuješ niti pod razno ni ljubezen, žal.