Drugače, pa morda v obvezno opremo ambulante predlagajte kocke sladkorja in čokoladice, kajti sicer jih pač ni.
Sem pa že sama plačala kakšnekmu dekletu kakav ali sok. Kot sladkorni bolnik pa pač ora sama vedeti, da mora imeti vedno kaj s seboj. Kaj mu lahko da zdravnica (ali kdrokoli drug v ZD) razen infuzije glukoze?

Še to bi dodala, da se mi nikoli ni nihče zahvalil preko SČ na MON. Česar sicer tudi ne pričakujem, ne pričakujem pa tudi takih jamranj.

Sem povedala, da ji je potem pomagal en pacient, ki je ravno prišel v čakalnico, zdravnici je tudi povedala – kar sem tudi napisala!
Ne želim zvenet nesramno, ampak res – kako naj eni slišijo, če drugi še prebrati ne znajo?
[/quote]

Zelo ste nesramni, označili ste me da ne znam brati, hvala.

Ljudje tukaj si vzamejo čas da preberejo vaše probleme, vam svetujejo, vam odgovorijo….vi pa tako nesramno odgovorite, da vas ni sram.
Sem si prebrala vaše prvo sporočilo in sem ga tudi razumela, citiram stavek: ¨In kaj bi bilo, če hčeri nebi priskočil nekdo, ki je pač tedaj prišel tudi tja??¨
In kako ji je potem ta oseba pomagala, ki je pač tedaj prišla tja? (to je bilo moje vprašanje oz. zanimala sem se za vašo hčer).
Glede na vaš odziv ste malo nestrpna in nerazumevajoča oseba.

“Hčera bila s prijateljico v ZD. Hčera je sldkorni bolnik, kateri je nenadoma padel sladkor med čakanjem v vrsti. Ker ni imela nič nobena pri roki”

Če pustim slovnico ob strani – hči točno ve, da je diabetik in hodi okrog brez sladkorja???? Ne vem, ali si za luno ti, ki hčeri ne znaš dopovedati, kaj je zanjo življenjskega pomena, ali pa je hudo lahkomiselna tvoja hči! Ona točno ve, da lahko praktično vedno pade v hipo, pa nima kocke sladkorja, enega bombona, koščka čokolade pri sebi??? In potem so celo drugi krivi za njeno površnost??!! Dajte se mal zbrat, lepo vas prosim. Ok, pač je bila v ZD. Pri nas v ZD imajo v 3 štuku čajno kuhinjo in tam je sladkor. Drugje GA NI! A misliš da dohtarji vsako jutro 5 žlic cukra v žep nasujejo al kaj?? V ordinaciji imajo glukozo za infuzijo in to je to. Če odpre flašo, je za infuzijo ne more več uporabit. Pač eni vlačijo stalno cukrarijo po žepih, eni jo imajo tudi po predalih v ambulanti – eni pa nimajo! In če nima – kaj naj da?? Naša izbrana zdravnica recimo, je nima. V sosednji ordinaciji pa imajo šalčko čokoladic kar na pultu. Kakor razumem, zdravnici ni rekla “jebi se, ne dam ti!”, ampak je rekla “ne vem, kaj naj vam dam”. Njene besede pomenijo smao to – ne vem, kaj naj dam – ker nimam kaj dat. A je to tako težko razumet?? Upam, da je to predvsem hčeri šola, da MORA vedno imeti nekaj sladkega pri sebi!!

Kar se pa otrok tiče, bom pa samo to rekla, da so otroci v 95% odraz svojih staršev, ki so popolnoma nesposobni obvladat svojo otročad. Bi rada videla “pikica” in “pri nas”, kako junaško bi vihteli iglo in škarje v neposredni bližini očesa otroka, ki z vsemi 4 opleta okoli sebe! Probajta! Ko pa rečeš mami, naj tako in tako prime otroka, te pa gleda, kot da ji ga boš polomil! Sama imam 3 otroke in sem laborantka, sicer ne jemljem več že par let krvi, vem pa, kaj sem doživljala, dokler sem to morala početi. Ne veš, a bi sediral najprej mater ali najprej otroka! Mati tuli, ker tuli otrok, otork tuli, ker pač ni po njegovo in je treba zbost, otrok še opleta, mati se cmeri zraven, ker je taaaaak revček, ne zna ga prijet, ker “ga bo bolelo”, otrok vidi, da joka mama, sam joka še bolj, še bolj opleta – jaz naj mu pa iglo v žilo vstavim – ja kaj mi ostane drugega, kot da pokličem 2 sestri na pomoč eno, da odpleje mater, drugo da prime otroka! Potrebne smo TRI (?!?!?!) sestre, da se enemu otroku vzame kri – pa tega svet ni videl, pa sem ga precej obredla. Vsi vemo, da je otroka strah, da nihče ne obožuje igel, v laboratorijih so igračke, so slikice, figurice, vse živo imamo, samo vedno več je otrok, ki jim ni mogoče ničesar dopovedat. Pa ne mi o 2letnikih ipd. Tudi 2letnika se da zelo lepo umirit, če le ima starš kaj avtoritete in je sposoben prenest trenutek drobne bolečine svojega otroka v zavedanju, da je otroku to v korist! Ampak če niti straš ne posluša in ne sledi navodilu osebja, kako naj to pirčakujemo od otroka?!?

Se strinjam, da zdravnica ni ravnala pravilno. A, če pišeš o svoji hčeri, da je že polnoletna in odrasla, pol bi lahk bla tudi sama toliko odgovorna, da bi glede na svojo bolezen, ki je najbrž nima od danes zjutraj, tudi sama poskrbela, da bi imela nekaj konkretnega zraven.

Tako je, če imajo otroci otroke. Povsem nesposobni starši. Nobene komande in avtoritete.

čak mal
Še enkrat – kar sta imeli s kolegico, je bilo premalo – če se citira, se naj citira tudi vse!

Ne vem no – še za vas

Imam dolg stalež SB za sabo, pa bom tako rekla: verjetno je bila v bližnji okolici kakršnokoli trgovina z bomboni, čokoladico…bi lahko šla prijateljica iskat.
Ker hipa ni nekaj kar boš umrl v eni minuti. Verjetno je že prej čutila, da je nizek KS.
Če ni, potem bi bilo dobro spremenit terapijo, ker zaznavanje hip pravočasno je zelo pomembno!
Zdravnice ne obsojam, nikakor, verjetno samo ni vedela kako bi lahko najbolje pomagala, da bi bila tudi ona zaščitena kot strokovna delavka, če bi šlo kaj narobe.
Obvezna oprema vsakega sladkornega bolnika je zadostna količina sladkorja s sabo in aparat za merjenje glukoze.
Če se zdravi s črpalko, je pa tudi čudno, ker pri zdravljenju z njo ni možno, da bi bila tako huda hipa, da npr. 3 bonboni ne bi zadostovali, ker v telesu ni nobene zaloge inzulina.
Lepe cukre želim!

Lahko vam potrdim, da so zdravstveni delavci pri nas zelo pogosto neprijazni in naduti. Še posebno sestre se počutijo kot mali bogovi, zdravniki pa za moj okus preveč zadržani, nezgovorni. Če dobiš kakšno novo diagnozo, si ponavadi v šoku in sploh ne veš kaj vprašati. Zdravnik bi si moral vzeti dovolj časa, da pacientu natančno razloži kako in kaj. Imam precej izkušenj iz tujine in razlika je očitna. Pravzprav je razlika že v sami kulturi, Slovenci smo v živo neprijazni, nedostopni in neprofesionalni.
Pripeljala sem veliko tujih prijateljev v Slovenijo, imeli smo tudi opravka z zdravniki in ko sem gledala slovenske zdravnike z njihovimi očmi, sem bila zelo razočarana. Od zdravnika se pričakuje strokovnost in tudi človeškost in če je to kje potrebno, je to ravno v zdravstvu, kjer smo ljudje najbolj ranljivi. Cerar je pa znan po svojem nekulturnem obnašanju in ne vem zakaj bi se njega sploh omenjalo. Samo za določit najnižjo točko do katere zdravnik lahko gre. Poden.

Vsi ki ste seznanjeni z boleznijo, delavci v zdravstvu, pa tudi drugi ki berete – poanta je bila odnos zdravnice ob seveda vsem spregledanem, da je hčera bila v bližnjem ZD s prijateljico (ki je bila naročena), da je zraven imela vse za hipo, ampak ji žal ni zadostovalo oz delovalo (ja, tudi to je možno včasih, čeprav redko), da je šla prositi (ne zahtevat) zdravnico (sestre ni bilo tisti trenutek), če bi se dalo kaj dobiti (povedala da kakšna sladkana voda ali kaj podobnega), pa zdravnica ni odreagirala z ničemer. Ne da bi rekla – žal nimam, ampak – bolj v smislu – kaj zdaj naj jaz – zmedeno, kot da ji ni jasno za kaj se gre, kaj bi sploh hčera rada,….
Pa hvala za lepe želje glede sladkorja!

Če tvoja hči, ki je sladkorni bolnik, ni imela pri sebi sladkorja, če ni pomislila na trgovino ali pa na avtomat, če ni pomislila na kakršnokoli rešitev, kako naj to v hipu stori oseba, na polno zaposlena s svojimi pacienti? Prepričana sem, da njen odziv ni bil nesramen in da bi ji takoj nudila pomoč, če bi to lahko naredila.

Zapomni si, vsak je za svoje življenje odovoren sam in pri taki bolezni mora biti bolnik vedno pripravljen.

Pa še to… zdravniki se v Hipokratovi prisegi zaobljubijo, da: “bom to prisego in to pogodbo izpolnjeval po zmožnosti in presodnosti.”

tebi biliboja pa ni pomoči, resnično

Hahaha, na podlagi česa tako misliš? 🙂 Kar težko si mislim, da bi bila lahko oseba, ki je 12 let trdo garala in ji ta poklic nekaj pomeni, odreagirala nesramno in zadirčno. Krivično je takole obsojati.

Ja, res nam ni pomoči. Vsem zdravnikom priporočam, da imajo v ambulanti:
1. čokolado
2. bonboniero
3. kocke sladkorja
4. kavo
5. kakšen sendvič, mogoče bo kdo lačen
6. sok, če bi bil kdo dehidriran
7. masko z nasmehom številka 3, da ne bo izpadel aroganten
8. ušesne čepke, da ne sliši vzdihovanja, ko gre lulat
9. znanje ni potrebno, samo da je prijazen

NIkako ni potrebno imeti: otoskopa, stetoskopa, žlic za pregled žrela, merilcev krvnega tlaka, merilcev sturacije kisika, obvezilnega materiala, nujnih zdravil, predvsem ne infuzijskih tekočin, reanimacijskega kompleta, tekoče vode.
Samo, da je čokolada.

sem že doživela marsikaj žalostnega, neprijaznega,……..
vedno pravim…to so roboti…

meni je bolj zanimivo kako ne mati ne hči (pa obe vesta da je hči sladkorni bolnik) nnimata ničesar pri sebi za primer nuje.

Zgoraj omenjate, da bi si zdravnik moral vzeti več časa, da vam razloži podrobno bolezen, in vse ostalo. Za takšne stvari potrebuje sigurno od 20 do 30 min, na voljo pa ima od 7- 8 min. Zdaj si pa predstavljajte, kaj lahko naredi v tem času. Če si bo pa za vas vzel malo več in še za 3 druge paciente, ga bo pa 4. prijavil, da je čakal več kot 20 minut.

Strinjam se pa tudi z čak mal, saj starši razložijo otroku, kaj se bo dogajal, ampak če vidiš, da otrok noče razumet, ga pač primeš in se stvar opravi. Ker ne vem, kaj je hujše prijet otroka in je stvar opravljena v 2 minutah, ali se pol ure pregovarjat in obljubljat 1000 stvari, pa se otrok dere pol ure in so vsi znerviran.

Ni tukaj debate, zakaj otrok ni imel nečes pri sebi, pa bi moral. Definitivno je iztočnica za večjno nadaljno skrb in usmerjanje energije v osveščenost, vendar je point v tem, da je bil otrok v zdravstvenem domu, kjer je šolano osebje za primere bolezni, ko jih morajo znati prepoznati. Da imaš v čakalnici otroka z diabetesom, ki se ne počuti dobro, je razlog za prednosti sprejem in obravnavo. Da pa nimajo kaj ponudit, pa ne verjamem. Imajo ZD ravno tako svoje lekarne, ki imajo vse potrebno za najnujnejšo reanimacijo. Ne vem sicer kakšno terapijo punčka prejema sicer, če ne drugega imajo v čajni kuhinji pa žlico sladkorja, vodo, karkoli! NEDOPUSTNO!

To ni res. Zadnje čase imam ful izkušnje z zdravstvenim osebjem pri nas in lahko rečem, da se najdejo kakšni naduti osebki, ampak zelo, zelo redko. Predvsem ta mlajša generacija je prava osvežitev. Ne vem zakaj pričakujete, da mora biti zdravstveno osebje ves čas nasmejano, dobre volje itd. To še nisem jaz ves čas do svojih strank, pa delam v svojem podjetju. Sem samo človek in tudi meni se ne da smejati 24/7 in za vsako stvar razgljabljati v nulo. Da si lahko zdravnik vzame toliko časa, da razlaga in razlaga pacientu vsako malenskost, bo v ambulanti od jutra do večera, še posebej pri Slovencih, ki jih polovico verjame, da se prehladiš od prepiha in dobiš vnetje želodca, zaradi prehladne pijače ;).

Da zaključim zadevo

hčera in kolegica, STA IMELI!!!!! s sabo kar sladkorni bolnik potrebuje, ampak ni bilo dovolj, oz ji sladkor ni dvignilo. Pa kaj res tega enostavnega ne razumete, da sedaj tako debatirate kako NI imela nič pri sebi????
Ah, saj potem pa ni čudno na vso dogajanje, res, pa se naj eni počutijo še tako užaljene ob resnici. Da je imela s sabo piše v PRVEM dopisu, ter še pozneje. Ampak – najlažje je napadati človeka, in če smem povedat svoje mnenje – verjetno napad prihaja s strani zdravstvenega osebja. In še enkrat – HČERA NIKOLI NE GRE NIKAMOR BREZ sladkega, inzulina ter ostalih zadev. Je pa razlika če gre za cel dan, ali pa za eno uro. Jasna logika?? Ali pa mogoče vsak zdrav ali bolan človek nosi k zdravniku piskre in nahrbtnike s hrano – saj mora vedeti, da se lahko zavleče? Lepo vas prosim, no, berite se, pa ostale tudi.

Lep dan ter vikend vsem