Moram nekomu povedat, ker sem besna do konca.
Hčera bila s prijateljico v ZD. Hčera je sldkorni bolnik, kateri je nenadoma padel sladkor med čakanjem v vrsti. Ker ni imela nič nobena pri roki (kar sta imeli je bilo premalo), je hčera prosila zdravnico (ni njena osebna) če lahko dobi nekaj – ali sladkor, sladkano vodo – nekaj pač, ker ji je padel sladkor.
In kaj je dobila – debel oslovski pogled z besedami – ja jaz ne vem, kaj vam naj dam, kaj, kako …… HALOOOO, ženska ki je zdravnica se obnaša tako? Zavrnila je prošnjo za pomoč bolne osebe! In kaj bi bilo, če hčeri nebi priskočil nekdo, ki je pač tedaj prišel tudi tja??
Res da je to en vaški ZD, ampak – a zato ne rabijo nudit pomoči?

Nedopustno se strinjam!!

Ko je bil moj sin šivan ob očesu, ker se je pač razbil, smo ga v ZD (pa ne vaški) peljali na odstranitev šivov. Sestra tam je rekla, da če otroka (takrat 2 leti) ne umirimo, da mu bo v miru lahko pobrala ven šive, mu jih ne bo in naj gremo tja kjer so ga šivali, pa naj mu oni v tako ihtečem stanju odstranijo šive … no je potem prišla ena starejša sestra in naredila red.

Takšno je pač naše zdravstvo v nekaterih primerih.

Sinu danes v laboratoriju niso bili spodobni vzeti par kapljic krvi iz prsta…

Bogi soncki. Lahko bi se ljudje malo lepse obnasali do sonckov, ker so bodoca generacija in ko bido odrasli bodo super ljudje. Ja! :p

Saj ste hoteli – brezplačno, javno zdravstvo – sedaj pa imate rezultat !!!

Tebi pa ni jasno kako je bilo pred letom 1991 in kam gremo zdaj. Brezplačno je bilo že takrat in je bilo vsega dovolj za vse.

Kar se pa avtoričine teme tiče, pa leti kritika na profesionalnost zdravstvenega osebja, priučeno nadutost in nesposobnost. Tudi če ne bi bilo brezplačno bi bilo isto. Problem je v ljudeh.

A, da je zdravstvo brezplačno? Zakaj pa smo vsi osnovno zdravstveno zavarovani? Če pa nisi, pa mastno plačaš?

Nima veze. Zdravnik mora človeku pomagat, biti prijazen. Če in kako je za to plačan pa s tem njegovim osnovnim poslanstvom nima direktne veze.

Ni brezplačno zdravstvo, saj trgajo od plač! Pa tudi če bi bilo, ni tako ravnanje nobeno opravičilo za to!

Zdravstvo ni zastonj! Je pa ceneje kot kje drugje, to pa res.
In ja, gre se samo za Hipokratovo prisego. In tega ni ta izpolnila, pa še kak se tudi najde. Hčera pa je že odrasla oseba – no, polnoletna v vseh pogledih!

Napiši katera zdravnica in v katerem zdravstvenem domu se je to zgodilo!

Vasilij Cerar, znani ginekolog, je že kdaj izjavil, da on ni plačan za to, da bo prijazen:), se spomnite, tovariši? In, kar se tega tiče, je to čisto res – niso plačani za prijaznost, plačani so za strokovnost.

Vasilij Cerar, znani ginekolog, je že kdaj izjavil, da on ni plačan za to, da bo prijazen:), se spomnite, tovariši? In, kar se tega tiče, je to čisto res – niso plačani za prijaznost, plačani so za strokovnost.[/quote]

Če si pripravljen pomagati oz. celo “izučen” za to, potem to delaš z veseljem in zavestjo,da boš rešil, pomagal- torej, si tudi prijazen ! A ni tako?

Pomislila sem na tole:

Kaj je v ozadju izgorelosti?

Izgorelost so najprej raziskovali in jo prepoznavali pri ljudeh, ki se poklicno ukvarjajo s pomočjo drugim ljudem: učitelji, socialni delavci, zdravstveni delavci, svetovalci, vzgojitelji. Tudi danes so takšni in podobni poklici zelo izpostavljeni izgorelosti. Hotenje, da drugemu pomagamo izstopiti iz težav, se pogosto zasuka tako, da sami vstopimo vanje.

…

Faze izgorelosti

Sindrom izgorelosti se ne pojavi kar “čez noč”, ampak prihaja korak za korakom, po fazah.

Faza entuziazma in idealizma

Značilnost novega sodelavca je, da se čuti poklican, da spremeni svet. Moči so na višku, pričakovanja in upanja so velika, ideali so privlačni. Sodelovanje z drugimi je prijetno in oseba ima močan občutek pripadnosti skupini. Težave, nezaupanje in sovražnost starejših izkušenih sodelavcev ne povzročajo strahu. V tej fazi je značilna majhna sposobnost realne ocene situacije ter majhna sposobnost ločevanja sanj in iluzij od realnih možnosti. Obstaja tveganje, da se oseba odmakne od sorodnikov in prijateljev ter se v celoti potopi v svoj profesionalni zagon.

Faza stagnacije ali mrtvila

Kaj pravzaprav v resnici počnem, je tipično vprašanje te faze. Pokažejo se prvi znaki napora, kar je bila prej profesija ali poslanstvo, postane samo delo, poklic kot vsak drug. To fazo spremlja občutek, da se vrtimo v prazno in da velikim investicijam ne sledijo pričakovani rezultati. Pokažejo se prvi znaki razdražljivosti, tako do uporabnikov kot do sodelavcev, prvi znaki stiske pri delu, ki ni več tako privlačno. V tej fazi ni lahko prositi za podporo tistih (sorodnikov in prijateljev), ki smo jih med tem dali na stran ali celo pozabili.

Faza frustracije

V tej fazi se pojavi sindrom “razočaran dobri samaritanec”. Realnost ne da takšnih moralnih zadovoljitev, kot smo jih pričakovali, ideal se vedno bolj oddaljuje, postane utopija. Oseba se počuti blokirana, ne nadaljuje tistega, kar je začela, in ovire postanejo nepremagljive. Razdalja med idealom in realnostjo je vse večja in nepremostljiva. Pojavi se občutek nemoči, da ne pomagamo nobenemu in da nismo za nič koristni, imamo občutek neuspeha, samospoštovanje je nizko. Pojavijo se prvi simptomi tesnobe. Imamo občutek, da smo izgubili nadzor. Nevarnost te faze je, da od dvoma glede svojih sposobnosti preidemo na pomen samega dela, od občutkov krivde preidemo do občutkov sramu, ker nismo kos nalogam. Začnemo se primerjati s tistimi, ki so nad nami, in tistimi pod nami in počutimo se poražene. Pozor: to je centralna faza procesa, je najobčutljivejši trenutek krize. Smo na razpotju: ena pot vodi k premagovanju krize – združitev aspiracij in realnosti, k profesionalni zrelosti, druga pot pa pelje k odmiku in nezainteresiranosti.

Faza apatije

Čustvena hladnost in brezosebnost odnosov sta tesni spremljevalki te faze. Navdušenje je popolnoma ugasnilo, drugi nam gredo samo še na živce, delo prav tako. Povsem izgine želja pomagati drugemu, odnosi so vsi enaki in delo nam ne daje več nobenega zadovoljstva, je brez smisla. Pojavi se ločenost od svojih dejavnosti, oseb … Trudimo se narediti čim manj. Prisoten je občutek ujetosti: ne počutim se dobro in ne morem nikamor zbežati. To fazo spremlja profesionalni neupseh, vdanost, pomemben je samo konec meseca. Oseba ima fantazije, da bi spremenila oddelek ali celo delo. “Kaj me briga, kaj je meni tega treba, kar naredim, je več kot dovolj” in podobni stavki so značilni za to fazo. Vse to so simptomi izgorelosti – profesionalne smrti.

http://www.cdk.si/soutripanje/st53/sindrom_izgorelosti.htm

Drugič naj reče sestri, zdravniki so v praktičnih stvareh nesposobni, oni obvladajo samo teorijo, znajdejo se pa ne.

Ni brezplačno zdravstvo, saj trgajo od plač! Pa tudi če bi bilo, ni tako ravnanje nobeno opravičilo za to![/quote]

Tolko ko trgajo je ravno za kakšno škatlico zdravil, kje pa je še vse ostalo.

Haha, če bi bilo plačljivo, bi sestra najprej pokasirala evrčke in šele nato rekla, da ona nima kaj, kako, kje dati.

Lahko da se je zdravnica malo zmedla, v tistem trenutku ni znala rešiti stvar, mogoče ni misila nič slabega.
Verjetno ji je danes žal ker ni pomagala oz. ni znala pomagati saj ste napisali da je rekla da ne ve kaj naj ji da….res je da bi ona to morala vedeti, a se je morda prestrašila. Ne želim je braniti, samo veste koliko različnih situacij se dnevno zgodi in mogoče ni reagirala pravilno.
Niste napisali kako je hčer uredila zadevo potem, je vseeno kaj dobila ali kako se je znašla?

Sem povedala, da ji je potem pomagal en pacient, ki je ravno prišel v čakalnico, zdravnici je tudi povedala – kar sem tudi napisala!
Ne želim zvenet nesramno, ampak res – kako naj eni slišijo, če drugi še prebrati ne znajo?

Kateri ZD pa to je – ne bom javno, upam pa, da bo dotična zdravnica prečitala to, katera druga (ter seveda ta tudi!) se pa vsaj zamislila ob tem.
Je pa Štajerska!