Partnerja ničesar ne zanima. Ne angažira se v nobeni stvari . Ponujeno sicer sprejme , sam pa je brez idej , brez predlogov in tako ne moreš vedeti kaj si sploh želi . Pogosto imam občutek , da mi ustreže , kar se njega tiče pa sva lahko tudi doma med štirimi stenami. V glavnem ga ničesar dovolj ne zanima , če pa že kaj potem počaka da sam načneš to temo. Pogovore o tem kaj ne štima odkloni in zavzame pasivno agresivnost in se je že zgodilo da se po več tednov ni oglasil. Ker nisem več tako zelo mlada on pa tudi ne , me to čedalje bolj moti . Najprej se mi je zdelo, da ima pac takšna obdobja, sedaj pa vidim , da je dejansko bil takšen ves čas. Tudi ko ga zapustijo njemu pomembni ljudje ne naredi nič , verjamem pa da v sebi trpi. Vprašanje za vas: Je partner morda moten, telesno bolan ali manipulativen? Redko srečam nekoga tako naveličanega. Očitno ga bom morala zapustiti ker sama nisem takšna in je čedalje moteče . Hvala za odgovor!

Spoštovani,
za vsakim človeškim čutenjem, mišljenjem ali vedenjem stoji (iz vidika te osebe) smiselna psihološka logika. Ta logika je ne samo smiselna, ampak celo optimalna iz vidika doseganja zavestnih ali nezavednih koristi za to osebo. Skratka, za to da partner izbira pasivnost obstajajo razlogi, ki najbrž koreninijo v njegovem ranem otroštvu. Eden od kriterijev, kdaj psihiatri rečejo, da ima nekdo osebnostno ali duševno motnjo, je kadar psihološka logika osebe tako močno odstopa od objektivne realnosti sveta, da oseba izjemno težko funkcionira v vsakodnevnem življenju. Če pa oseba funkcionira, ima pa določene izrazitejše osebnostne značilnosti, bi psihiatri rekli da je to njegova osebnostna struktura in ne osebnostna motnja. Iz vašega zapisa je sklepati, da v primeru vašega partnerja govorimo o tej drugi možnosti in ne o motnji. Vsekakor tudi ne gre za telesno bolezen, ampak za psihološko logiko, zgrajeno v ranem otroštvu. Ta logika je imela takrat svoj smisel, danes pa lahko moti partnerjevo kvaliteto življenja, s tem pa tudi vašo. Sprememba take logike je nakaj običajnega v procesu psihosocilanega svetovanja, kar sicer zahteva motivacijo osebe same, ni pa nič posebej dramatičnega kot si ljudje včasih predstavljamo.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić