Lep pozdrav!
stara sem 17.let in imam eno vprašanje. že od nekdaj se v družini ne razumemo in imamo tudi na čase molo večje probleme, ki pa so na meni pustili tudi posledice. namreč ko je moje življenje v t.i. najlepšem redu, jest postanem odtujena, zapiram se vase, popolnoma sem izgubljena, nekej me močno duši. to je tudi sedaj ko sem spoznala fanta, ki mi je zelo všeč, jez pa njemu, ampak me ne more razumet, da mi je res tako všeč, saj meni da še nobeden ni bil tako srečen pa tako zamorjen oz. tako neprisoten. pred časom sem bila tudi v hudi stiski, v družini smo se dobro razumeli, nismo se kregal…, ampak jaz sem si želela samo samote, in zato sem za nekaj dni sama odšla na morje in ko sem prišla nazaj med znane ljudi, postala veliko bolj samozavestna in optimistična. zanima me ale res obstajamo ljudje, ki se v lepem življenju počutimo izgubljene in za boljši občutek potrebujemo prepire in občutek da smo žrtve?

Pozdravljena!

Vesela sva, da si se oglasila. Iz tvojega pisma lahko razbereva, da si sama že veliko razmišljala o svoji doživljanjih in čustvih. Ponavadi je tako, da se ljudje trudijo za srečo, da se dobro počutijo in so zadovoljni. Se pa verjetno vsakemu izmed nas kdaj zgodi, da se v neki krizni situaciji zavestno ali podzavestno odloči, da se bo »dobro« počutil v vlogi žrtve. Vseeno pa nekako vsi bolj stremimo k temu, da smo srečni. Pišeš, da se v obdobju, ko nimaš težav ne počutiš dobro, da nekako pogrešaš probleme s katerimi se sicer soočaš. To je lahko posledica odnosov v družini, kot si sama napisala ste se pogosto prepirali. Lahko pa je vzrok tudi kaj drugega, ali pa je to morda zgolj trenutno in boš čez čas vse skupaj drugače doživljala.

Če želiš se lahko oglasiš pri nas na Ozari na Poljanski c22 v Ljubljani, ali pokličeš na tel 01 438 27 60.

Vsekakor ti želiva veliko sreče.

Tanja in Bogdan.