Sama nimam otrok, večina mojih prijateljic pa jih ima. Zadnje čase opažam, da k nekaterim le nerada prihajam na obisk predvsem zaradi vedenja njihovih otrok. Gre za tri do pet let stare otroke, ki se (za moje pojme) obnašajo neznosno. Zlasti vedenje petletnega sinčka moje prijateljice me zelo moti. Prej sva se razumela zelo dobro, čez noč pa… je začel jezikati, zmerjati. Večkrat me močno udari, meče vame igrače (tudi take težje kategorije), vrešči, kriči, ne posluša in kar me zelo moti kar naprej pljuva. Opazila sem, da se tako vede tudi do staršev, ki so bolj umirjene narave in na njegovo vedenje reagirala (če) zgolj z ne smeš… S prijateljico sem se skušala o tem pogovoriti (zelo previdno, saj je ne želim izgubiti!), pa mi je rekla, da se tako obnaša do vseh, tudi do nje in da nisem nič kriva. Sama se tolaži, da je to zgolj faza, ki bo minila. Vendar to traja že dve leti! Bojim se, da bom nekega dne izgubila potrpljenje in otroka udarila, saj sem se že večkrat zalotila pri misli, da si to povsem zasluži! Kako naj ravnam?

Nika

Pozdravljena,

poznam mamo katere otrok se obnaša popolnoma enako. Poskusila je že vse mogoče, pa nič ne pomaga. Tudi ona pravi, da upa, da je to samo faza v otroštvu petletnikov in da bo slej ko prej minila. Mislim pa , da nimaš pravice ukrepati, saj otrok ni tvoj .Če te tako moti, se dobivaj z njo takrat , ko otroka ni zraven , pa bosta volk sit in koza cela.

Lep pozdrav, Kaja

Mislim, da ima Kaja prav. Tujega otroka ne smeš tepsti (še svojih naj nebi, pa to vedno ne gre).

Dvomim pa, da gre za stopnjo v razvoju, saj stanje traja že dve leti. Mislim, da sta starša delala nekaj narobe, saj to ni normalno obnašanje (je do neke mere, ko otrok poskuša, kako daleč lahko gre).

Ena bistvenih stvari pri vzoji otroka je tudi postavljanje okvirejv oz. meja dopustnega. Mislim, da tako nasliniško obnašanje ni dopustno.

Predlagam, da se ne vmešamaš v prijateljičino vzgojo otrok, saj bo odreagirala zelo čustveno. Poskušaj zadevo rešiti tudi na tan način, da del obiska posvetiš tudi otroku, vendarle je del družine, ki jo obiskuješ in ne njihov privesek. Če se želiš dobiti le s prijateljico, se dobita kje drugje (kafič) na kakšnem ženskem klepetu.

pozdrav, Uros

Vsi (tudi jaz sem bil tak) smo zelo pametni, ko gre za vzgojo tujih otrok. Za sebe sem napisal sem bil. Namreč dokler nisem dobil svojega otroka, sem mislil da o vzgoji vem vse.Sedaj vem, da ne vem nič.

Tudi naši prijatelji so imeli otroka, kot ga opisuješ. Da se ne spuščam v podrobnosti – nekaj let niso šli skoraj nikamor na obisk, mi pa tudi k njim bolj redko. Ko je njihov sin začel hoditi v šolo, pa se je kar unesel.

Seveda sva bila z ženo zelo pametna o tem, kako drugače bi ga midva vzgajala. Dokler nisva dobila hčerke, ki je sedaj stara 3 in 1/2 in je prav tako praktično neobvladljiva.

Da se ponovno ne spuščam v podrobnosti – vsak otrok je dugačen. Če te takšni otroci, kot da opisuješ zelo motijo lahko le upaš, da bo tvoj ne bo tak. Moj je.

Otroka absolutno ne smeš tepsti,saj s tem nič ne dosežeš,reakcija pa je kvečjemu negativna…..ko boš sama imela otroke,naj ti ne pride na misel,da bi jih tepla,tudi če so še tako “neznosni”…takšni otroci,kot jih opisujete tukaj ,skoraj vsi po vrsti poznate kakšen primer (kar pomeni,da je takih otrok zelo veliko),so seveda neprimerno vzgojeni in kar je najpomembnejše,takšni otroci se tako obnašajo zato,ker se premalo ukvarjate z njimi….
Nika,predlagam ti,da naslednjič,ko prideš na obisk,s seboj prineseš kakšno novo slikanico,ali pravljico v knjižnji obliki in del obiska posvetiš otroku in mu prebiraš pravljico…..boš videla,kako bo otrok popolnoma drugačen…spet drugič si vzemi čas in ga pelji v živalski vrt,ali pa na sprehod in se celo pot pogovarjaj z njim in mu posveti vso pozornost,ko pa prideta domov mu reci,da bi se rada sedaj še z mamico malo pogovorila,”ČE DOVOLIŠ” in mu obljubi,da mu boš potem prebrala še eno zgodbico.Nekateri otroci potrebujejo veliko pozornosti,drugi spet manj in zato ne moremo vseh otrok enako obravnavati,nekateri čepijo v kotu celi dan in ne potrebujejo razen vode zraka in hrane ničesar…a ni boljše,da je otrok zvedav,klepetav,”naporen” kot pa “priden” v kotu sedeč……tudi odrasli ljudje so eni zadovoljni s tem,da so cele dneve na kavču pred TV,spet drugim to ni dovolj….
ti prihajaš na obisk k prijateljici in verjetno vidve klepetate,otrok pa je “zapostavljen” in vzbuja pozornost…..vedno kadar se otroci tako obnašajo,vzbujajo pozornost….če se jim v takšnem momentu posvetimo,se igramo z njim,beremo pravljico,gremo na sprehod itd…z neprimernim obnašanjem prenehajo,vendar si to tudi zapomnijo….aha,ko sem pljuval,kazal jezik,kričal….so se mi posvetili….torej je dobro da do takšnega obnašanja sploh ne pride…..to pa preprečimo s tem,ko si vedno vzamemo dovolj časa za otroka in se z njim igramo….otrok ni PVC igrača,katerega postavimo v kot,kadar dobimo obisk,ker takoj zazna,da smo ga dali na stranski tir…in tudi od njega ne moremo zahtevati,DAJ MIR,SEDAJ IMAM OBISK,LEPO SE OBNAŠAJ IN TIHO BODI…..
Stori tako kot sem ti napisal in naslednjič nam poročaj,kakšen je bil rezultat…poročaj zato,da bodo tudi ostali prebrali in videli,da napačno ravnajo s svojimi otroci….otrok v takšnem starostnem obdobju potrebuje ogromno pozornosti,veliko se moramo ukvarjati z njim,mu brati,mu razkazovati svet…..ko bo prišel v puberteto,se bo obnašal spet čisto drugače…..

Seveda ne moreš tepsti otroka, to mi je popolnoma jasno.

Kar predlaga gospod Jože delam, vendar otrok ne reagira. Npr. zelo rad ima avtomobilčke in tudi slikanice. Poskusila sem z branjem, pogovarjanjem o slikanici, o slikah, o tem kako je v vrtcu, se igrala z njim itd. Vendar ni nič bolje. Igra z avtomobilčki se največkrat konča z letečimi avtomobilčki – enkrat mi je že razbil ustnico. Vseeno kriči, tuli in pljuva. Tudi na sprehodih ni nič bolje, četudi se lovim z njim, iščeva vodnjake (ki jih ima rad) – pa vseeno nadaljuje s svojim obnašanjem. Seveda ne pričakujem, da bo sedel v kakšnem kotu in bil tiho, ker imajo obisk. Saj je otrok!!!

NIka

Moje mnenje mogoce ne bo najbolj pravo, ker je moj otrok mlajsi.
Ampak mislim pa, da so tukaj vseeno krivi starši in bi morali posredovati in otroku postaviti meje. Tudi sama nisem zagovornica tega, da se otroka tepe, ampak mislim, da včasih, ko je nevarno ali pa mogoče tudi v takem primeru ne bi škodilo, če se otroka pritisne čez rit. Vedno prvi pač ne more biti in delati čisto vse, kar si zahoče.

Draga Nika!
Prebrala sem vašo pošto in odgovore nanj. Če bi se na splošno pogovarjali zgolj o vzgoji otrok, bi se strinjala z mnenjem Jožeta. Imam dva otroka in vem, da je to, kar je napisal nasplošno res. Vendar so lahko izjeme.
Toda to, kar si napisala nazadnje, mi da misliti. Poznala sem žensko, ki je imela
podobne težave z otrokom, kot pišeš ti za prijateljičinega. Ona se je zavedala, kakšen je otrok. Poiskala je strokovno pomoč. Ta otrok jo je dejansko potreboval.
Vem,da se starši težko sprijaznimo, da je otroke potrebno peljati še kam drugam, ne samo k pediatru. Vendar s tem delamo otroku uslugo, saj si ne zna sam pomagati. Tudi majhni otroci poznajo čustvene stiske, ki jih tlačijo v sebi, odrasli pa jim ne damo skoraj nobene teže. Navzven se stiske lahko kažejo z njihovo grobostjo, nesramnostjo, agresivnostjo. Lahko pa gre za kakšno razvojno motnjo, ki bi jo prepoznal strokovnjak.
Kljub vsemu pa je to stvar staršev. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je bolje ne govoriti mamici. Žal je tako, da se greh sicer lahko pokaže, grešnika pa ne.
Ob pogovorih s prijateljico boš morda izluščila, ali se ona tega početja zaveda v smeri problema. Jaz osebno sem mnenja, da bi bilo dobro obiskati kakega strokovnjaka (psiholog, psihiater-pediater?). Otrok si lahko tudi kaj naredi, ali ne?

Dilema pa ostaja: pogovoriti se s prijateljico in tvegati, da te ne bo razumela in jo boš zgubila ali pa molčati in ti bo kdaj kasneje zamerila, da nisi hotela povedati, čeprav sta prijateljici. Razmisli sama, ti jo najbolj poznaš.

Nika, kljub tvojemu lepemu namenu, so za otroka odgovorni predvsem starši, ki se dotičnemu otroku očitno ne posvečajo dovolj ali ne na prav način.

Misilm, da je Jože povedal veliko pametnega, jaz bi k temu dodal samo še to:
– da je otrok od prvega dneva osebnost in ga moramo kot osebnost spoštovati in obravnavati
– da v tekmovanju v trmi z otrokom starši vedno izgubimo, zatorej se taka tekma ne izplača, pretirane prepovedi, naša nervoza… itd, se ne obnesejo, da bi dosegli svoje, moramo otroka predvsem “vreči na finto”.
– otrok vedno raziskuje svoje meje, provocira,… ,zato moramo meje postaviti dovolj daleč, vendar moramo potem na njih vztrajati
– z otrokom se je treba pogovarjati, tudi takrat ko ne razume, kaj mu hočemo povedati, in to brez kričanja itd… ampak na lep način…

Se strinjam ampak:
lahko, da je problem SAMO v Niki. Kot je nekdo ze povedal – ljudje brez otrok vidijo otroke v povsem drugačni luči. Otroci pa zelo dobro cutijo kdaj hoce nekdo na hitro poiskati vodnjak, da se resi pamza in kdaj se nekdo zares zanima zanj.

Vsekakor pa takole na pamet ne moremo “postaviti diagnoze” niti obema prijateljicama ne niti otroku.