nevroza

BISTVO NEVROZE
(KONCEPT ZA SODIŠČE : NADJA Č.)
Uvodna pripomba: nevrotik ni bil v otroštvu in mladostil deležen optimalnih pogojev za razvoj ( ni bil deležen spodbud in navduševanja za udejstvovanje v različnih dejavnostih, da bi se vsestransko usposabljal za življenje), zato je manj usposobljen, manj učinkovit in zato odrinjen, nesrečen, zakompleksan…, torej nedozorel, nevrotičen, manj sposoben…

Nevroza nastane po dveh mehanizmih:

– Usodna prikrajšanost v psihosocialnem razvoju zaradi nespodbudnega vzdušja v družini, šoli in družbi, kar ima za posledico manjše sposobnosti za vsestransko delovanje in zaostajanje za najuspešnejšimi vrstniki.

– Travmatični dogodki (ki so jih povzročili psihopatski, strupeni starši (Forward, 2001) in drugi odrasli, ki so “skrbeli” za otroka) izrinjeni v podzavest, ki imajo energetski potencial in zato na iracionalen način uravnavajo naše vedenje in počutje, predvsem pa oblikujejo razne nevrotične težave: tesnobo, impotenco, homoseksualnost, lezbištvo, asocialnost, alkoholizem, narkomanijo, »faliranost«, potepuštvo, kriminal, pa tudi alkoholizem, narkomanijo, hazardersstvo…

– Malokakšen nevrotik se zaveda usodnosti nevroze (osebnostne nezrelosti in patološke strukture karakterja), še redkejši pa so, ki se zares odločijo za spremembo (prevzgojo) in odločenost, da se bodo posvetili radikalni psihoterapiji in osebnostni preobrazbi z mnogimi dejavnostmi, ki vsaj za silo omogočijo postopno dohitevanje uspešnejših vrstnikov.

– Korenita psihoterapija in prevzgoja nevrotične osebe je zelo zahtevna in dolgotrajna, saj mora biti partnerska v skupini, včasih celo družinska v skupini, z raznimi kombinacijami individualnih, partnerskih in družinskih seans. Brezpogojno je treba urediti odnose z (domala vedno patološko) primarno družino, kar pomeni, da se mora vsa družina vključiti v določen program družinske psihoterapije s ciljem, da vsi člani pridejo do stopnje razumevanja patoloških odnosov in da se razbremenijo različnih zamer in očitkov; če se patološka primarna družina ne vključi v urejanje s kandidatom za moj program, mora kandidat za moj program popolnoma prekiniti stike z vsemi člani primarne, patološke družine.

– Nujno se je “očistiti” izrinjenih travmatičnih doživetij, se vsestransko razviti in se dokopati do genitalne (orgazmične) stopnje razvoja, dobrega partnerstva (s tantrično spolnostjo), starševstva, poklicanosti, samouresničitve.

Redki so nevrotiki, ki se trdno odločijo za to pot, pa tudi, če se, praviloma, ne najdejo ustreznih terapevtov in programov, ker jih skoraj ni. Tudi zato tradicionalna psihiatrija ne premore dokazanih rezultatov (re)habilitacije jedrnih nevrotikov.

Nevrotiki praviloma spontano ne sledijo spodbudam in navodilom psihoterapevtov in prevzgojiteljev, zato jih le-ti resno ne jemljejo (zaradi odporov in »prežvekovanja« težav jih imajo za osebke, ki niso sposobni slediti prevzgojnemu procesu na osnovi običajnih človeških spodbud, pač pa se morebiti premaknejo pod vplivom psihoterapevtskih sredstev: refleksije, interpretacije, (odločne) konfrontacije, ultimatov bližnjih, pozitivnih zgledov itd. To je poglavitni razlog, zakaj se z nevrotiki dejansko skoraj nihče skrajno resno ne ukvarja.

Rezultati psihoterapije nevroze so izredno slabi, tako slabi, da v slovenski strokovni in poljudni literaturi ni še noben psihoterapevt objavil niti ene uspešno zaključene psihoterapije. Edini objavljeni pozitivni rezultati so – na žalost – v mojih publikacijah in poročilih.

PRIKAZ NEVROZE

Karen Horney je v preteklem stoletju najbolj nazorno in prepričljivo opisala nevrozo, zato navajam nekaj njenih najbolj značilnih ugotovitev, ki jih bralec lahko prebere v njenih knjigah (Horney, 1964, 1965, 1966, 1976 in 1980)

Ne oziraje se na klinično sliko in subjektivne težave gre pri nevrotiku za deformacijo karakterja. Nevroza je rezultat precej prikritega kroničnega procesa od otroštva naprej. Težave nevrotikov se le kvantitativno razlikujejo od težav večine ljudi v tej civilizaciji (odtod naslov knjige: The nevrotic pesonality of our time). Temeljna težava nevrotika je povečana tesnoba, ki jo nevrotik skuša premagovati z racionalizacijami, zanikanjem težav, narkotiziranjem in izmikanjem razmišljanju o sebi ter čustvom nagonom in situacijam, ki utegnejo povečati anksioznost.
Bistveni vzrok nevroze je pomankanje toplega vzdušja v družini neustrezni (prestrogi, nerazumni in celo sovražni postopki staršev do otroka (kar pomeni, da Horneyeva na skriva, kot velika večina sodobnih teoretikov, da patološke družine porajajo nevrotike). Otrok se je prisiljen boriti proti asocialnim in antisocialnim postopkom staršev (Forward, 2001) in v tej dolgoletni borbi izoblikuje svojo trpeče stanje (nevrozo) in zmaliči značaj. Zato je nevroza posebna vrsta borbe za življenje pod težkimi pogoji. To pomeni, da ni vzrok nevroze denimo Edipov kompleks, temveč sovražna postopki staršev in drugih odraslih do otroka.

Poleg strupenih staršev pa lahko nevrozo povzročijo tudi negativni družbeni dejavniki, sedaj pri nas predvsem vzgojiteljice v otroških vrtcih in učiteljice v osnovni in srednji šoli in sicer zaradi feminizma, okorelega samstva (spolne nepotešenosti s posledično nestrpnostjo, površnostjo, mračnjaštvom, zlobo…)ter permisivnim sistemom, ki ga zganja feminizirana šola. Vzgojiteljice in učiteljice povzročijo pri otrocih usodne duševne travme, ki jih otroci praviloma izrinejo v podzavest, na dan pa pridejo pri poglabljanju uvida v procesu dolgotrajne psihoterapije.

PREDPOGOJI ZA USPEŠNO PSIHOTERAPIJO NEVROZE SO:

Bistvo: Celosten pristop

1.1. Pridobitev znanja, njegovo ponotranjenje in prosvetlitev.
Preučiti je treba knjige:
1. L. Bregant: Psihoterapija 4
2. P. D. Ouspensky: Psihologija človekovega možnega razvoja
3. P. D. Ouspensky: U potrazi za čudesnim
4. R. E. Burton: Samospominjanje
5. E. Neuman: Ustvarjalni človek
6. L. K. Kompan – Erzar: Odkritje odnosa
7. L. K. Kompan-Erzar: Skrita moč družine
8. T. Erzar: Slovo od Freuda
9. E. Berne: Šta kažeš posle zdravo
10. A. Guggenbϋhl – Craig: Pomoč ali premoč
11. A. Miller: Drama je biti otrok
12. P. Brajša: Človek, spolnost, zakon
13. P. Buber: Princip dialoga
14. P. Vasiljević: Revolucija u čovjeku
15. M. L. von Franz: Puer aeternus
16. J. Rugelj: Pot samouresničevanja
17. J. Masson: Against Therapy
18. A. Storr: Feet of Clay.
19. K. Horney: (glej: Literaturo)
20. W. Glasser: Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje

Dodatna literatura s področja odnosov, ljubezni, partnerstva, starševstva, spolnosti, izobraževanja, telesne kulture, umetnosti in poklicne usmeritve.

1.2. Odločitev za radikalno partnersko psihoterapijo v skupini s kombinacijo individualnih in partnerskih seans.

1.3. Oblikovanje posebne partnerske skupine za pospešeno osebnostno rast – po izročilih Ouspenskega, Bennetta, Nicolla in drugih.

V to skupino bi bili lahko vključeni samo izobraženi ljudje z velikim potencialnimi intelektualnimi, socialnimi, telesnimi, seksualnimi in poklicnimi kapacitetami, ki bi lahko tudi financirali program.

HIPOTETIČNE MOŽNOSTI DVIGA IZ PSIHOTIČNIH BLODENJ IN OBSEDENOSTI Z NEVROTIČNO SAMOZAVEROVANOSTJO

– Domala vsi nevrotiki so tako močno obremenjeni s psihičnimi travmami in življenjsko neuspešnostjo v primerjavi z vsestransko uspešnimi vrstniki (ki so res zelo redki), da so brezpogojno zakompleksani in zato utirjeni v razne dekompenzacijske zdrse: alkoholizem, narkomanija, »faliranost«… in nadkompenzacijske : »štreberstvo«, vrhunski šport, »bleferstvo«…
Zaradi navedenih nevrotičnih lastnosti so nevrotiki za zrele ljudi rahlo neprijetni in za druženje nezaželeni.

– Edini kompetentni človek, ki se je pripravljen pošteno soočiti z »norostjo« ali nevrotično obsedenostjo posameznika je vsestransko urejen, dejaven, razgledan in pravičen oče. Edino on je zmožen investirati veliko ljubezni, energije in časa za predrugačenje svojega otroka. (Bilo bi zelo drago, če bi morali najeti kompetentnega psihoterapevta, ki bi se bil pripravljen dnevno ukvarjati z navedenimi postopki.)

Očeta lahko za silo nadomesti brat, stric, partner, nadomestni oče iz nadomestne družine, prijatelj – in seveda izjemno (pod posebnimi pogoji!) izbrani psihoterapevt.

2. HIPOTETIČNA MOŽNOST »DVIGA« (REŠITVE)

– Prizadeti (psihogeni) psihotik ali nevrotik mora z očetom doseči izredno (tvorno) obliko vzajemnega zaupanja, tako, da mu vsak večer popolnoma iskreno, vdano in zaupno poroča o vseh svojih srečanjih, doživetjih, željah, načrtih, prizadetostih…

– Po poročanju je prizadeta oseba dolžna ponižno poslušati očetovo razlago (interpretacijo) vseh vsebin s področja poročanja in jo sprejeti za svojo (ponotranjiti).

Edino na omenjeni način je (hipotetično) možno postopoma razbiti blodnjav in nevrotični sistem.

– Ni ga psihiatra, ki bi se bil pripravljen iz dneva v dan angažirati v vlogi večernega »spovednika« in argumentiranega razpravljalca, torej neutrudnega »razbijalca« psihoze in nevroze.

– Zaupno poročanje in ponižno sprejemanje (»razbijalske«) razlage »norih« psihotičnih in nevrotičnih preokupacij je predpogoj za »dvig« med človeške ljudi (po E. Franklu), sicer sledi brezpogojna marginalizacija.

3. KO JE IZPOLJNJENA HIPOTETIČNA MOŽNOST »RAZBIJANJA« PSIHOZE ALI NEVROZE, ŠELE SLEDI REALNA MOŽNOST »DVIGA«

Nevrotik je zaradi osebne težavnosti in nižjega udejstvovanja (v primerjavi z uspešnimi vrstniki) bistveno nazadoval za svojimi vrstniki, zato se mora odločiti za prizadevno delovanje po dveh poteh:

– z vsestranskim delovanjem nadoknaditi zamujeno (toda: »ura zamujena, ne vrne se nobena«) s ciljem, da se približa uspešnim vrstnikom, ki seveda »divjajo« naprej, zato jih bo lahko ujel šele v morebitni naslednji reinkarnaciji,

– s »čiščenjem« travmatičnih usedlin, kar lahko doseže v skupinski, družinski, partnerski in individualni psihoterapiji, z izpovednimi in avtoanalitičnimi spisi, predstavitvami ter v zaupnih dialogih z osebnostno zrelejšim partnerjem.

4. OSNOVA ZA VZPOSTAVITEV POGOJEV ZA PROCESE »DVIGA«

– Prizadeta (nevrotična) oseba mora pristati za vse pogoje psihoterapije in prevzgoje, ki so navedeni v moji knjigi »Pot samouresničevanja«, dodatno pa še na vdano, iskreno in redno poročanje očetu in na ponižno sprejemanje njegovih razlag.

– Ker bistva nevroze očitno ne razumejo povsem niti tvorci raznih psihoterapevtskih šol, sicer bi vsaj kakšen med njimi poročal o zares uspešni rehabilitaciji kakšnega jedrnega nevrotika (kot je v naši ATS uspelo desetim ženskam in trem moškim), se morajo o nevrozi in psihogenem zdrsu v psihozo temeljito poučiti.

EVALVACIJA USPEHOV PSIHOTERAPIJE NEVROTIKOV
(referat za 190. sestanek Slovenskega društva terapevtov za alkoholizem, druge odvisnosti in pomoč ljudem v stiski, dne 16.02.2001)

1. Pred 22. leti sem obranil disertacijo o evalvaciji uspehov zdravljenja alkoholikov. V raziskavo sem vključil 342 oseb in pri njih spremljal čez 50 zelo pomembnih indikatorjev spremembe, vseh spremenljivk pa je bilo v anketnem listu 125. Prikaz evalvacije je bil tako nazoren, da so ga lahko razumeli tudi preprosti ljudje. Opredelil sem glavni indikator uspešnosti rehabilitacije alkoholikov: urejeno partnerstvo s harmonično spolnostjo (Rugelj, 1983: 611).

2. Od zaključka tedanje raziskave (Rugelj, 1983) spremljam v svetovni literaturi metodologije evalvacije rezultatov zdravljenja alkoholikov in ugotavljam, da je še vedno večina rezultatov prikazana na neprepričljiv način, saj imajo več kardinalnih pomanjkljivosti:
– večina raziskovalcev poroča o rezultatih po enem, dveh ali treh letih zdravljenja, ni pa poročil o rezultatih po 10, 15 in več letih,
– nihče od raziskovalcev se ni dotaknil problema resnične ureditve partnerskega in spolnega življenja ter duhovne sfere in področja samouresničevanja,
– velika večina raziskovalcev sploh ignorira področje partnerskih, starševskih, družbenih in drugih odnosov,
– nihče ni postavil ravni ureditve partnerstva, ki bi bila podobna naši: moški alkoholik se uredi šele, če se je žena spet zazrla vanj.

3. V navedem obdobju sem spremljal tudi poročila o evalvaciji rezultatov psihoterapije nevrotikov. Med poročili nisem zasledil niti enega s prepričljivo prikazanimi rezultati.

Poglavitne pomanjkljivosti poročil so naslednje:

– upošteva se v glavnem subjektivne navedbe o počutju (zboljšanje psihičnih težav) pacientov in subjektivne presoje psihoterapevtov,
– domala vsi raziskovalci (razen družinskih terapevtov) ignorirajo poročila pacientovega partnerja, staršev, otrok,
– večina poročil ignorira podatke o omamljanju »uspešnih« zdravljencev z alkoholom, nikotinom, sedativi in nevroleptiki,
– nisem zasledil niti enega poročila o problemu restitucije partnerskega (ljubezenskega) odnosa s pacientovim partnerjem,
– prav tako nisem zasledil niti enega poročila o zdravstvenem stanju (na psihičnem, socialnem in duhovnem področju) po 5. in 10. letih od začetka psihoterapije.

4. Slovenski učbeniki o psihiatriji prikazujejo izključno psihopatologijo nastanka in razvoja duševnih motenj, ter tehniko medikamentozne in (na zelo skromen način) psihoterapevtske obravnave. V učbenikih ni niti enega prepričljivega prikaza uspešno zaključene psihoterapije.

Podobno je tudi v inozemskih učbenikih psihiatriji

5. Poročevalci v glavnem uporabljajo nejasne in zato neprepričljive termine o domnevni spremembi, ozdravitvi, zboljšanju, npr.:
– manj anksiozen,
– fobije pojenjavajo,
– malo več zahaja v družbo,
– v družini zanj niso več tako zaskrbljeni,
– je manj v bolniškem staležu,
– ima večjo sposobnost uravnavanja konfliktov,
– ima manj navskrižij s pravnimi normami,
– je duševno in socialno dobro stabiliziran.

7.6. Shematični prikaz nastanka in razvoja nevroze.

Aktualni nevrotik se ni razvijal v optimalnih pogojih družinskega, šolskega in družbenega življenja, zato je osebnostno nezrel in ni polno sposoben za tekmovalni proces osebnostne, poklicne, erotične, politične in športne promocije. Praviloma povsod zaostaja za svojimi uspešnimi vrstniki in ima zato številne (dodatne) nevrotične težave.
Nevrotik ni odraščal v ljubečem in spodbudnem vzdušju ljubečih in sodelujočih staršev, ni bil resnično ljubljen, zato je bil v razvoju zavrt.

Poleg navedenega je aktualni nevrotik bil praviloma deležen tudi raznih travmatičnih doživetij, katere je praviloma izrinil v podzavest, kjer s svojimi energetskim potenciali krmilijo njegovo doživljanje, delovanje in počutje.

Bistvo: nevrotik ni dosegel genitalne stopnje osebnostnega razvoja zato – poleg ostalega – ni sposoben za tvorno partnerstvo in za tvorno starševstvo. Zato je erotično – seksualni invalid.++++
+++
+++

7.7. Psihoterapija nevrotikov je v bistvu zapoznelo osebnostno dozorevanje, ki je možno izključno v nadomestnem naravnem okolju družine in plemena (vaške skupnosti), kar nudi edino terapevtska skupina, ki je integrirana v terapevtsko skupnost vsaj 60 do 110 ljudi, katera premore zdravo jedro ozdravljenih dvojic, ki so v programu od 3 do 15 in več let.

V navedenih pogojih poteka zapoznelo dozorevanje s pomočjo naslednjih dejavnikov:

– mehanizem zgleda (identifikacije) s posamezniki iz zdravega jedra,
– mehanizem transfernega odnosa z moškim voditeljem celotnega programa, ki na kombiniran avtoritativni in permisivni način vodi celotni program,
– z upoštevanjem dejstva, da je uspešna psihoterapija možna samo v pristni ljubezni med (praviloma moškim) terapevtom in pacientko – z zaprečeno spolnostjo,
– z običajnimi psihoterapevtskimi posegi: analiza transferja, lomljenje odporov, interpretacijami, refleksijami, konfrontacijami itn.

Zelo važno: V program (zares uspešne) psihoterapije mora biti brezpogojno vključen seksualni partner, ki je edini kompetenten, da celostno definira pacienta (in obratno) in tako onemogoča samovoljo in praviloma zgrešene interpretacije s strani psihoterapevta, ker se praviloma preveč »petelini« s svojimi vzvišenimi psihološkimi razlagami.

Važno: Pri uspešni psihoterapiji gre za dva procesa: zapoznelo osebnostno dozorevanje in »čiščenje« travmatičnih usedlin iz podzavesti. Ves proces traja 5 do 10 in več let.

7.8. Kazalci uspešnosti psihoterapije so načeloma enaki kot v moji raziskavi (Rugelj, 1983).

Bistvo: merljivi napredek na vsaj 30 kazalcih, ki sem jih prikazal v citirani raziskavi, predvsem pa:

– opustitev vseh patoloških odvisnosti,
– doseganje genitalne (vzajemno orgazmične) stopnje partnerstva,
– usmeritev v zdravo življenje: aerobna vadba, ustvarjalnost, samouresničevanje.

8. Klasični psihoterapevti zamegljujejo (spuščajo meglo) pri prikazovanju rezultatov »uspešne« psihoterapije:

– Kot rečeno v učbenikih psihoterapije ni prikazanih uspešno ozdravljenih nevrotičnih in psihotičnih pacientov.

9. Bistvo klasične psihoterapevtske stroke.

Psihoterapevte vseh barv, ki zgolj s sedenjem in govorjenjem »skušajo« ozdraviti nevrotične, psihotične ljudi, varajo strokovno in drugo javnost, ker naivno verjame, da profesionalci (pa tudi zdravilci in guruji) lahko zgolj s ponujanjem svojih modrostnih razlag, dvignejo v višave ozdravitve ljudi v stiski, ki so zaradi osebnostne nezrelosti usodno obtičali za svojimi vrstniki.

Zato trdim, da je vsaka psihoterapija resnih nevrotičnih težav brez vsestranske in dolgoročne uporabe vzgojno – terapevtskih sredstev običajna prevara.

10. Sklepna pripomba.

Seveda je možno prikazano shemo teorije bistva nevroze in njenega zdravljenja obširneje utemeljiti.

4.4.5. PROBLEM “FALIRANCEV”

4.4.5.1. Faliranec je dejansko vsak človek, ki je med šolanjem in usposabljanjem za poklic in življenje zaostal za najboljšimi vrstniki, a ni manj bister od njih.
V tem kontekstu smo vsi ljudje neki faliranci. Pravi faliranec pa je seveda človek, ki je zapravil leta šolanja, pa tudi tisti, ki pada na izpitih, oz. jih opravi z najnižjimi (sramotnimi) ocenami.

4.4.5.2. Najtežja mentalna motnja, ki jo občasno obravnava psihiater je “faliranost”. Ta motnja je tako brezupna, da se z njo menda nikjer nihče noče zares ukvarjati, saj nisem ne v domači in ne v inozemski strokovni literaturi zasledil niti enega članka o njenem uspešnem urejanju. Glavni razlog je v tem, da bi takšno urejanje bilo tako drago, da bi ga premogli samo starši princev. Smatra se, da je visokošolska diploma vredna 250.000 EUR. Toliko lahko v Evropi več zasluži sposoben diplomant kot pa maturant. Zato bi tudi program prebuditve in uspešne preusmeritve iz lenobe v marljivo študiranje bil v Evropi zelo drag.
1.