Sedaj je minil en mesec od kar sem zgubila dobro prijateljico, ki je prebolela levkemijo, ampak žal s tem, ko so ji presadili pravi kostni mozeg telo ni preneslo in ga je zavračalo kot tujek in njeno telo je začelo iz meseca v mesece propadati. Opdpovedala so ji pluča,kasneje pa je postala še hroma in včasih se vprašam ali je morala trpeti celo leto in tako mlada je bila, pred njo so bili najlepši časi,saj je bila stara komaj 27 let. Hočem vam samo napisati, da sem bila razočarana nad zdravniško oskrbo, ki se je dogajala na nevrologiji, kajti sprašujem se, kako bi se počutilo zdravniško osebje, če bi bilo na njenem mestu. Vedno, ko sem bila na obisku pri njej, vedno bolj sem bila šokirana in vedno bolj so mi slilile solze v oči. Sestram na nevrološkem oddelku je bilo vse težko narediti, obračale so jo na štiri ure in še to z muko, ležala je vsa krvava od vzema krvi ali inekcij in težko jim je bilo dati gor gazo in ko si stopil do njih,primer, sedem jih je sedelo v sobici in čvekalo in,ko si jim rekel, da rabi pomoč so odgovorila, naj počaka pridemo,haloooo. Ko so ji izpirali pluča so ji ranili sluznico, kajti vse so delale na hitro in revca je morala vse trpeti,kajti ni se hotela pritoževati in nas je vsa nemočna prosila naj bomo raje tiho,kajti ko nas ni, so nesramne do nje itd. …Hotela si je postriči nohtke, ampak, ker je bila čisto him si je vsaki drugi nohtek ranila in sestra ne da bi priskočila na pomoč je samo gledala..Pač zadnja stvar,ki sem jo naštela ni dolžnost sester,ampak taka malenkost in jim je težko narediti. Starši niso hoteli stopiti do nadrejenega, kajti bali so se, da bi še grše delali z njihovo hčerko in verjetno tudi pri nadrejenih ne bi nič dosegli, ampak želim samo, da veste kaj se dogaja in, da se bo z leti kaj spremenilo in, da bo vodstvo začelo ukrepati kaj v pozitivni smeri in vem, da je delo sester nehvležno, ampak o tem bi morale prej razmišljati, ko so se odločevale za ta poklic.

Najslabše od vsega, kar lahko narediš je, da si tiho. Vedno, VEDNO moraš zahtevati tisto, kar ti pripada. Saj slabše, kot so z njo delale, tako ali tako ne bi mogle. Torej bi ena dobra lekcija iz etike in človekoljubja, podprta s kakšno grožnjo o prijavi ( da ne omenim, kako se bojijo, če zahtevaš ime, ker potem vsa moč izgine), sigurno pomagala.
Veliko ljudi je to že ugotovilo in se ne pustijo ustrahovati od nikogar. Res pa je, da so take sestre bolj izjema kot pravilo. Jaz osebno sem imela z njimi kar dobre odnose, enako z zdravniki.
Veliko zdravja in lep pozdrav.

Moja teta že tri mesece leži na nevrologiji…in skoraj ni dneva, da je ne obiščem, tako da sedaj ne vem ali ti opisuješ nevrologijo v ljubljanskem kliničnem centru ali kje drugje, ker jaz do sedaj še nisem imela prilike doživeti kaj takega…sestre so vedno prijazne, včasih ima pač kakšna bolj slab dan in to razumem, ker je konec koncev še vedno samo človek…kadar sem kaj želela…čaj, vatke, kremo..karkoli so mi vedno prinesle….tudi teta sama pravi, da so prijazne, prav tako medicinci, je pa res, da so najbolj mučna družba včasih prav pacienti…pač so to le hude poškodbe in je pač jamranje, vzdihovanje in včasih klici na pomoč, jeza, slaba volja pacientov normalen vsakdan. kako se razumemo z osebjem je pač pogojeno tudi z odnosom, ki ga samo oddajamo…lahko bi bila na primer jezna na medicinca, ker me je po treh opozorilih, da je konec obiskov dobesedno nadrl…vendar sem po premisleku ugotovila da je imel prav…kaj bi bilo, če bi vsi ravnali tako kot jaz in bi si obisk podaljšali tako kot bi jim bilo po godu….to je pač bolnica in imajo svoja pravila…
…sama na srečo nimam takih izkušenj…sem pa vsak dan vesela, da obstajajo taki ljudje, ki to lahko delajo…sama tega priznam nebi bila sposobna.

pa lep dan želim

Laala govorim o osebju na nevrologiji in sicer v Ljubljani in pacienti niso nič krivi, če so bolečine močne in jih boli in zame je osebje na tem oddelku taotalno neprimerno za take dogodke, kajti postavi se v bolnikovo kožo, da te vse boli, kaj boš tiho, ne verjamem…Ja pač so različne izkušnje in mislim, da jozadje vsega tega, da so vedeli, da se bo njeno življenje kmalu končalo in se jim ni dalo vlagati energije v to, ampak zame to ni opravičilo in nikoli ne bo, veliko sreče pa želim tvoji teti in da bi bilo osebje še naprej do nje prijazno in, da bi se vse pri njej tudi uredilo,lep dan.

Tjaška ko berem tvoj post,mi je zelo hudo,kar čutim stvari ki so se dogajale tvoji prijateljici,zelo mi je žal zanjo.šHudo je ko gledaš obnašanje sester.Sama sem sestra,vendar do sedaj še nimam nobenih izkušenj,sem popolnoma čustvena,nežna…Sem doživela par takšnih stvari,ko sem opravljala pripravništvo na različnih oddelkih po bolnišnici.Pacienti so prosili za nočno posodo,ki je niso dobili,potem sem jim jaz prinesla.Prosili so za čisto perilo,brisače,sestre so bile zelo nesramne,smo se mi pripravniki trudili,ter smo šli na druge oddelke iskat,skratka res žalostno.Jaz vedno pomislim kako bi bilo meni,če bi bila na pacientovem mestu…res pa da vse sestre nismo takšne!Zase lahko dam roko v ogenj,in upam da bom kmalu dobila priložnost opravljati svoj poklic,ki ga resnično cenim in spoštujem…

Saška vesela sem, da obstajajo tudi dobre osebe kot si ti in želim ti veliko sreče v nadaljnem življenju in, da čim prej prideš do željene službe in lep dan še naprej:)

Za vse kar se dogaja na nevrologiji v KC je pač odgovoren predstojnik na tem oddelku. Preležala sem mesec dni na tem oddelku. Z eno besedo – štala. Sestre zvečer kadijo po straniščih za paciente, če ima katera od njih rojstni dan malo bolj na glas zažurajo in motijo nočni počitek (ker tam spanca itak nimaš), kar priteče po katetru iz telesa moraš včasih gledati po cel dan (v času vizite zadevo prekrijejo kar z rjuho), iz kakšnih, tudi zelo hudo obolelih pacientov sestavljajo vice, so prezsrčne in lene. Ne za v ta poklic. Žal jih primankuje, zato na KC ne delajo selekcije.
Nasvet: Čim večkrat obiskujte svojce na tem oddelku, pokažite zanimanje za njihovo zdravjenje in če se ne želite izpostavljati, prosim pošljite svoja mnenja anonimno na vodstvo KC. Ena kritika ne bo nič spremenila, če pa jih bo več, pa morda le. Vsak se lahko znajde tam.

[code]

][/center]prebiram,vaše pripombe-podoživljam trenutke enakega obnašanja sester na obdomni kirurgiji.Tudi jaz se nisem poprijela s problemom.hčerka je imela enako strah maščevanja.Vem kaj to pomeni-mama si vse bi dal da bi pomagal svjemu oroku,pa moraš molčati,upati , da ne bo še slabše.Trkam na vest takih sestr,če nezmorete! ODIDITE—–