…tako se počutim zadnje čase. Kot bitje brez hrbtenice. Pa gremo lepo po vrsti.

Pred časom sem pisala na ta forum; hvala za odgovore in napotke. Trenutno nimam ne časa in ne denarja za psihoterapevta, čeprav sem pred časom enega obiskovala in nekako predelala/zaključila en del težav, ki so me mučile. A nekaj zmeraj ostane in zadnje dni me je naravnost pretreslo eno temeljnih spoznanj o sebi. In to je, da sem bitje brez prave hrbtenice (in se je izkazalo tudi pri terapiji – da sem del stvari enostavno zamolčala, ker “kaj pa si bo mislil o meni terapevt?!”). Kar je resen in globok problem, ker nikomur ne koristi, čeprav izhaja prav iz želje, da bi vsem ustregla in delovala v dobro vseh. Da bo bolj razumljivo: opažam, da ne znam reči ne, niti vztrajati pri svojih odločitvah. Zlahka me kaj (oz. kdo) prepriča, premakne, obrne v svojo smer. Kaj pri ljubem bogu je narobe z mano???! Velikokrat stvari zamolčim, da koga ne prizadenem, velikokrat, da ne pokažem svojih napak, ranljivosti ali zmot. Enostavno se umaknem ali molčim. Konfliktom se najraje izognem in najsrečnejša bi bila, če bi bila nevidna, da mi ne bi bilo potrebno sprejemati nikakršnih odločitev. Največja ironija je, da delujem povsem drugače – kot samozavestna, odločna, poštena, odkrita in kar je še drugih podobnih lastnosti…..V resnici pa sem negotova, neuravnovešena in – prestrašena. To je prava beseda. Prestrašena. Bojim se povedati, kaj mislim in priznati svoje napake, zmote, ker ……..Ker – kaj? Ne vem, kaj je onkraj tega vprašaja, a dejstvo ostaja, da me za to niso opremili in se tudi sama še nisem zadosti naučila. Tako pa tajim in skrivam svoje “zablode”, delam se, da je vse v redu z mano, ljudje me cenijo, sama pa bi se najraje sesedla na tla in razjokala, da sem tak izmeček od človeka. Razočarana sem nad sabo, ker sem tako nestalna in ker točno vem, da sem taka, a še kar ponavljam iste napake – kot zasvojenec, ki si obljubi, da več ne bo, a še dalje počne isto. Res se sprašujem, kaj je z mano narobe, da ne znam reči “ne”, ko tako mislim; biti bolj odločna; ne skušati vsem ustreči in ugajati? Zakaj ne morem/upam/znam priznati svojih napak in stati za svojim mnenjem/odločitvami/stališči? Zakaj bi morala vsem ustreči in vsem ugajati? Zakaj sem tako prekleto servilna in ponižna, da mi gre ob razmišljanju o tem, o sebi, na bruhanje? Zakaj lahko v mislih natančno vem, kaj bi morala reči/storiti, naredim pa tisto, kar je drugim všeč ali s čimer se ne bom nikomur zamerila? Včasih imam doma “govorni nastop”, kaj vse bi morala reči ali bi lahko rekla ali bom rekla, potem pa največkrat ni iz vsega skupaj nič in se počutim kot izdajalka same sebe in tistih, ki sem se jim izneverila….Srčno upam (in verjamem), da s svojim omahovanjem, “podložništvom” in servilnostjo doslej nisem škodovala drugim. Nikomur s svojim početjem ne želim, ne delam nič slabega, nikomur na škodo ali zlonamerno, a gre za to, da sama s seboj, s svojim ravnanjem in značajem nisem zadovoljna in pomirjena. Deloma mi je jasno, da so to vzorci od doma – tako je delovala mama in tega sem se briljantno naučila. A to ni izgovor niti mi to spoznanje ne koristi naprej.. Mogoče je razlog v tem, da sem se podzavestno vedno bala zavrnitve, če bi (je) bilo kaj narobe. A tudi to je le spoznanje, ki mi ne pomaga prav daleč naprej.

Ne vem, če je bil ta zapis sploh jasen, a prav danes sem slišala besede, ki so me do dna duše pretresle: da me ljudje vidijo kot izjemno značajsko, sama pa vem, da to niti slučajno nisem in čeprav se trudim biti, vedno padem na tem izpitu pokončnosti pred samo sabo…..Kaj je narobe z mano, da sem tak……….nevretenčar?????????????

Lepo pišeš.

Sam imam podobne težave, sumim pa, da v nekoliko manjši meri, ali pa se zgolj s tem manj obremenjujem…
Morda bi ti koristila preprosta miselna vaja. Precej se obremenjuješ z odzivom na svoja potencialno odločnejša dejanja. Verjetno gre za bolj abstraktne strahove glede tega, kaj si bo nekdo mislil o tebi, če mu boš rekla ne, izrazila nestrinjanje z njegovimi stališči… Poskusi na glas opisati kaj točno bi si mislil o tebi. Stavim, da bo tako izražena misel zvenela smešno in neprepričljivo, sploh če obrneš vlogi in pomisliš kakšne misli in pričakovanja bi imel ta isti človek v tem primeru. Gotovo si kdaj deležna kake argumentirane zavrnitve. Verjetno to preneseš brez pretirano negativnih vrednostnih sodb. Zakaj misliš, da bi bilo v obrnjeni situaciji kaj drugače?

Predlagam, da poskusiš občasno, v kaki bolj banalni situaciji, takole za vajo, vendarle spregovoriti, kot čutiš, da bi morala. Spoznala boš, da se ne zgodi nič pretresljivega in morda ti bo postalo sčasoma lažje. V resnici ljudje občudujemo asertivne ljudi. Še malo čtiva: http://sl.wikipedia.org/wiki/Asertivnost

Toliko samozaničevanja v enem zapisu težko srečaš….najprej nehaj s tem.
Začni se rada imeti, imej se rada tako, kot si, nehaj si postavljati cilje ravno malo nad
tem, kar zmoreš….ker to je to, veš? Še če boš ne vem kako popolna, boš vedno našla nekaj,
da se lahko zaničuješ….to je tvoj glavni problem, kot ga jaz vidim.
Kar se pa tiče ustrežljivosti in reči “ne”….. je pa stvar čisto enostavne VAJE.
Začni z drobnimi zadevami (če te nekdo vpraša koliko je ura, reči, da nimaš ure)…pa jih
počasi stopnjuj. Če te stisne, se vprašaj “kaj je lahko najhujša možna posledica tega, da
rečem ne?” analiziraj, stopnjuj, odvijaj plasti….na koncu ponavadi ostane NIČ. Ne bo konec
sveta, družba te ne bo izločila, ne boš umrla, niti v pekel ne boš šla.
Pa seveda….reci NE takrat, kadar res ne moreš ali ne želiš – ne kar tako iz principa, to
je brez veze…

Kaj je narobe s tabo, sploh ni tako zelo pomembno, razen, če želiš to vedet zato, da boš vedela kaj spremenit. Pomembno pa je, kaj si pripravljena spremenit.
Ni druge poti, kot da korakoma spremeniš vzorec, ki se ti ponavlja. Pač tvegaš tu in tam kak konflikt/zavrnitev, čeprav si ga ne želiš. Na začetku bodo morda res nastali konflikti, predvsem zaradi strahu, ki bo prisoten v tebi. Človek se pač brani, ko se počuti ogroženega. Sčasoma se boš navadila in spoznala, da sploh ni tako hudo in da so ljudje pripravljeni sprejemati tudi tvoje zavrnitve in cenit tvoj čas, tvoj ne itn.

Mislim, da si prav simpatičen nevretenčar, nekonflikten in prijeten za druženje in sodelovanje. Dvomi, ki te obhajajo, so zelo pogosti za večino ljudi. Vsak kdaj občuti, kot da so ga žejnega prepeljali preko vode in bi se moral bolj postaviti zase. Tako potem kdaj pa kdaj tudi delujemo, a glej ga zlomka. Pa se oglasi slaba vest, da smo bili prestrogi in smo sogovornika morda prizadeli s svojim odločnim kontra stališčem.
Če te ljudje vidijo drugače, kakor čutiš sama, jim verjetno lahko verjameš, da si dovolj odločna in samozavestna.
Tvoji slabi občutki morda izhajajo iz nečesa drugega, zakoreninjenega v tvojem nezavednem.

Ves čas pišeš o tem kako ne znaš reči ne, nič pa ne poveš o tem zakaj naj bi sploh rekla ne/odklonila pomoč. A te kdo “zajeda”, se počutiš izkoriščeno ali zakaj bi najraje vse odrinila stran od sebe?