Never ending story…
Pozdravljeni,
večkrat sem brala sporočila na tem forumu in velikokrat dobila kakšno potrditev, dodaten uvid ali dober nasvet kako naprej. Pa vendar sem se znašla na točki, ko bi tudi meni koristil kakšen nasvet.
Z bivšim partnerjem sva narazen 3 leta in imava skoraj 8-letno hči. Razšla sva se po 10. letih zveze. Odnos sem po dolgih mukah zaključila jaz (trajalo je več kot 3 leta, da sem dobila nazaj moč, da sem lahko odšla ven iz tega). Prva leta najine veze so skoraj zanemarljiva – jaz sem študirala in bila med tednom odsotna, videvala sva se za vikend, veliko smo žurali in se imeli nasploh mladostno fino. Težave so bile že takrat zelo očitne in mi večkrat niso dale miru, pa vendar jih takrat še nisem prepoznala. Po 4. letih sva si izdelala stanovanje, zatem pa sem zanosila. Takrat se je moja nočna mora začela. Človek, ki me je na začetku zveze zasipal s pozornostjo, komplimenti, neskončnimi čustvi, toplino, oboževanjem (spomnim se, da mi je bilo to takrat preveč, da sem mu to tudi povedala), se je “spremenil” malodane v pošast. Bil je pijan (cca. 5x na teden), grozil, poniževal, ustrahoval, grozil s samomorom, grozil s pištolo, grozil, da mi bo ubil starše, včasih z namenom ustrahovanja tako divjal z avtom, da bi se mi maščeval, da sem ga v solzah prosila naj naju prosim spusti iz avta, naju puščal sami, varal….itd. Skratka….grozljivo. Sama sem v tem času živela dvojno življenje – eno najlepšo s svojo hčerko (na srečo sva bili res veliko sami) in eno nočni mori podobno, kadar je bil on doma ali v bližini. Sesul me je psihično (popolna nemoč), kot žensko (zavarčal me je v celoti odkar sem zanosila) in fizično (težko sem dihala, tiščalo me je v prsih, bolelo me je vse telo, grabila me je panika). Rabila sem dolgo, da sem se sestavila nazaj in dobila moč, da sva se razšla. (vedno kadar sem mu rekla naj gre, se je ali sesul in začel jokat in grozit da se bo itak ubil, ali pa se je mrtvo hladno postavil predme, ter rekel, da on ne gre nikamor, takrat pa sem se začela dušiti jaz). Zato sem najprej z alternativo in različnimi delavnicami pomagala sebi in se telesno sestavila nazaj, nato pa se poglobila v psihologijo (rezultat tega je tudi ta, da sedaj zaključujem izobraževanje družinske psihoterapije). Šele potem sem bila pripravljena, da sem se izvila iz njegovega primeža in to na način, da sva se razšla kot prijatelja. Poznala sem vsak njegov korak, vsako naslednjo potezo…še danes mislim, da ga poznam bolje, kot pozna sam sebe….
Po razhodu, hči ni hotela k njemu. Ni ga marala, govorila je, da ga ne mara, da je grdi človek. Vsakič ko je morala k njemu na stik je bil histeričen jok, oklepanje mene…itd. Sama pri sebi sem rekla, da bom dala njemu in tudi njej priložnost, da se spoznata. Nisem ji imela namena vzeti očeta, želela sem si, da je neobremenjena z najino zgodbo in si sama ustvari svoje mnenje o njem. Z sodelovanjem, animacijami (ki so bile zame izjemno naporne), podporo in ljubeznijo, mi je uspelo, da ga je sprejela. Da ga ima rada. Da se je pri njem počutila dobro (čeprav je takrat za njo večinoma skrbela njegova mama, saj je bil on veliko odsoten). Nekako nam je z manjšimi težavami, ki smo jih nekako reševali, uspelo vzpostaviti sistem stikov, ki je nekaj časa deloval in hčerka se je počutila dobro. Sedaj ima bivši že dve leti tudi novo partnerko, ki je mojo hči lepo sprejela.
Problem je nastal konec lanskega poletja. On je začel ponovno kazati svoj pravi obraz (zaradi zaljubljenosti in nove ljubezni je bil v vmesnem obdobju ok), začele so se grožnje, komplikacije glede stikov in podobno. Sama sem morala parkrat trdno braniti svoje meje. Od jeseni pa so se problemi začeli stopnjevati pri moji hčerki….vedno bolj zavrača stike z njim. Ne želi tja. Prosi me, naj ji pomagam, da noče tja. Ima stiske, krize, ko pride po vikendom z njim domov je polna jeze (sicer nežna, zlata punčka), kriči, ihti, me brca, ščipa, tepe, loputa z vrati….traja kak dan, včasih celo dva, da se umiri. Poleg tega so se ji z letošnjim letom začele pojavljali zopet tudi težave s kašljem (ko je bila manjša in je bilo doma najhuje je imela konstantno ponavljajoče se laringitise, bronhiolitise, pljučnice…vedno ko je bila kakorkoli bolana, kar se je kar naprej ponavljalo, je bilo povezano s kašljem; tudi takrat je imela te napade jeze in joka, vendar v obliki kot jih lahko ima manjši otrok – histerični jok in vpitje, ter metanje sem in tja). Ker trenutno zopet doživlja podobno izkušnjo (vendar v še blažji obliki trenutno pri očetu, so se simptomi vrnili in od januarja je imela že dve potrjeni pljučnici, vmes pa je še dvakrat kašljala in še vedno kašlja. Zdravstveno je z njo sicer vse ok, bili sva pred kratkim tudi pri pediatru v bolnici in pregledu pljučk in je vse ok. Zato sem z zdravnico govorila o tem, da sumim, da bi lahko bilo tudi čustvenega izvora, pa mi je prisluhnila in mi dala napotnico za psihologinjo, ki jo sedaj obiskujeva s hčerko, kar nama obema pomaga. Ko je on to izvedel je naredil celo dramo, kar je stvari trenutno še poslabšalo, tako da stvari trenutno niso lahke.
Zakaj pravzaprav pišem…najbrž zato, ker potrebujem neke vrste podporo. Morda nasvet, ali pa samo da dam malo ven iz sebe. Strah se me je it te »vojne«, čeprav to ni moj namen. Želela si bi, da bi se hčerkica pri obeh dobro počutila in da bi ji bilo lepo. Ampak njeno zavračanje in stiska se samo poglablja in ko pri psihologinji razlaga svoje občutke in kako doživlja bivanje tam, mi gre na jok. Poznam te občutke, poznam ta odnos in poznam njeno stisko. Tudi strah. Včasih se počutim, kot da imam zvezane roke, a vendar sem odločena, da se trdno postavim na svoje noge in se borim za tisto kar mi pomeni največ – moja hči. Tolikokrat pa si samo želim, da bi obstajal način, da bi se samo usedli za mizo in se normalno pogovorili in se razumeli…pa vem, da je to zgolj utopična želja…
Hvala da ste prebrali.
Ja grozno, da se lahko losaš psihota, otroci pa so mu na milost in nemilost prepuščeni. Pravljica, kako so psihoti fajn starši je samo pravljica. Edina rešitev bi bila ukiniti stike ali jih omejiti na minimum. Ni čisto nemogoče, poskusi. Predvsem pa podpri svojo hčer. Ima vso pravico, da ne mara psihota za očeta.
Mislim, da bi se bilo najbolje z očetom temeljito pogovoriti. Vem, da si zaklela, ko si to prebrala. Ampak. Morda le po telefonu ali mailu, če te stik z njim preveč obremenjuje oz. če on srečanje zavrača. Torej, poskusi od njega zvedet, kaj se dogaja ko je hči pri njemu, kako on pojasnjuje njene težave. Morda boš že iz morebitnega izmikanja odgovorom uspela kaj pojasnit. Ali celo od njega izvedela kaj koristnega.
@tvoja stiska, vzrok česa? Na splošno tega, da je tak, al tega kar se dogaja zdaj s hčerko? Hvala za komentarje.
Spoštovana Babaloo!
Razumem te in rešitev ni preprosta kot bi se na videz zdelo. Zagotovo za vzrok, zakaj je bivši postal takšen kot je, ne veš ali pa četudi veš zanj in si ga odkrila, ti žal tudi to ne bo nič pomagalo. Bivši mož tak je in pika in ti odkritje vzroka zakaj je tak, res ne more pomagati ne tebi, ne hčerki. Nekoliko ti lahko le olajša razumevanje, ki pa je v dani situaciji zelo zapleteno in mu včasih tudi zelo usposobljeni strokovnjaki niso vedno kos. Mislim, da je trditev, da ga ti bolje poznaš, kot sam sebe pozna, kar umestna…
Izkušnje v podobni situaciji so me poučile: Iz zapisanega je razvidno, da je oseba zelo problematična in popolnama nesposobna lastnega uvida. Po njegovem so za vse krivi drugi! Najhuje pri takih osebah je, da se NIKOLI ne spremenijo in kot sredstvo, v njihove manipulacije in drame, najprej začnejo vpletati tudi svoje otroke. Otrok jim med drugim lahko služi tudi kot sredstvo za maščevanje bivšemju partnerju… Zato mislim, da je umestno razmišljati o preprečevanju stikov otroka z njim ali o vsaj omejevanju stikov. Vsekakor pa tega ne bi počenjala sama in brez strokovne pomoči. Edino zelo strokovno usposobljena oseba na tem področju, vam lahko pomaga k čim bolj objektivni rešitvi… Rešitev pa zagotovo ni lahka.
Problemi stikov s hčerko, so se po mojem mnenju začeli pojavljati, vzporedno s problemi, ki so se začeli dogajati v njegovi sedanji zvezi. To je iz zapisa jasno razvidno… Kajti, če bi bila zveza uspešna, bi tudi stiki z otrokom potekali v redu. Običajno zrela oseba, ki sorazmerno zadovoljno živi, ne potrebuje nobenih dram in otrok se ob njej običajno počuti varno… Otroka pa se žal ne da preslepiti z raznimi nebulozami in zato protestira… Mislim, da je prav, da problem hčerke jemljete zelo resno in si pri tem pomagate na vse načine in predvsem s strokovno pomočjo.
Na tem forumu je bilo večkrat omenjeno ime Leonide Zalokar, o kateri sem slišala veliko pozitivnih referenc. Če boste nekoliko več pobrskala na tem forumju, boste našla tudi druga imena, za to področje strokovno usposobljenih oseb. Upam, da sem vam bila vsaj malo v pomoč. Lp Odmev
Vzrok, da je postal takšen, veš? Bilo bi dobro da se poglobiš v to, kaj ga je pripeljalo(družba, njegova podoba,.) in iz tega izhajaš kako naprej, kako sploh kar je malega komunikacije.
Bodi močna in zvozi naprej.[/quote]
tole je zelo škodljivo svetovanje. Vzrok za težave ne bo rešil težav, to menda že vsak ve, saj bi to moral raziskovati ta moški, ne pa njegova bivša partnerka, ki se bo s tem samo zapletla v nove igrice in igranje terapevtke bivšemu, v to pa bo potegnila še svojega otroka. Kakor vidim na njen odziv, že sedaj ves čas počne točno to – igra zastonjsko vednonarazpolago terapevtko, do svojega otroka pa je precej hladna in noče videti njegovih potreb. Ker glavno je počutje tega moškega, njegovo ravnanje. Najbrž jo je tudi strah pred njim.
torej avtorica komu si ti v tej igri mama?
“Odmevanje” hvala za odgovor. Tudi jaz situacijo vidim na tak način…da mi vzroki za njegovo obnašanje ne pomagajo dosti, pravzaprav praktično nič. Pa jih poznam, lahko celo razumem zakaj in kako, pa vendar, koristi pa mi to ne.
Tudi se strinjam, da rešitev ni lahka, kar me tudi najbolj bega, ker večkrat ne vem kako postopat. Vsak moj korak je namreč takoj “kaznovan”. Strinjam se tudi s tem, da so se problemi s hčerko začeli, ko je bilo v njegovi novi zvezi konec “medenega obdobja”, kar se jasno vidi.
Kar se pa tiče, tvojega komentarja “zelo napačen nasvet” pa se tudi strinjam, in sicer z delom, kjer pišeš o strahu. Pred njim imam velik strah, to je moja šibka točka. Ta strah je še zmeraj zlo eksistencialne narave, preprosto se ga ne znam znebit. K temu pa močno pripomore najina nekomunikacija, ki je praktično ni, kadar pa je, pa gre za napad name, zaradi nečesa kar se je zgodilo. In tam imam vedno probleme. Zato tudi iščem rešitev, ki bi mi pomagala postavljat meje tako zase kot za svojo hčer, hkrati pa naju ubranila pred nepredvidljivimi situacijami, ki me strašijo.
S tem imam dejansko problem, moj strah je tu velika ovira.
Babaloo!
Strah, ki ga ob vsem tem doživljaš, je po mojem mnenju in glede na vse zapisano, zelo utemeljen in ga jaz na tvojem mestu, niti slučajno ne bi podcenjevala. Ravno zato potrebuješ strokovno pomoč, ker v strahu delujemo vedno na škodo sebe in otroka, ki bi ga morale dolgoročno zaščititi. Igre zastrahovanja se lahko nadaljujejo v nedogled, saj se take osebe z njimi dobesedno hranijo… Zato se ne čudim veliko epilogom z žalostnimi izzidi, ker žrtve nasilja same niso zmogle ustrezno ukrepati.
O tem kar doživljaš, se je dobro pogovarjati s prijatelji, čeprav v veliko primerih sploh ne razumejo in običajno ne dojamejo kaj se dogaja. Indici o nasilju so običajno zelo subtilni in znani le žrtvi nasilja in jih preprosti ljudje enostavno ne vidijo in jih zato ne zmorejo dojeti. Zelo pomembno je, da pri tem predvsem poslušaš sebe…
Pri tem zelo pomaga tudi pisanje dnevnika in vseh dogodkov, ki se ti v tem odnosu dogajajo. S pomočjo pisanja, se lažje soočaš z realnostjo in je potem enostavno ne moreš podcenjevati. Žrtve nasilja se običajno ne zavedajo, da nasilneži točno vedo, kdaj je žrtev strah in do kje lahko gredo z nasiljem. Zgodi se lahko, da lahko meje celo usodno prekoračijo… Mislim, da se je potrebno zavedati, da če bi se uspela uspešno braniti, bi ti to v tem času zagotovo uspelo… Žal ti ni, ker je tu po sredi otrok, ki vaju povezuje in je pri takih osebah priročno sredstvo za njegovo izživljanje… Popolnoma te razumem, da ne veš kako ravnati, kako se braniti in kako se zaščititi. Verjetno tudi kdo drug, ki bi se znašel na tvojem mestu, tega ne bi zmogel… Ravno zato mislim, da nujno potrebuješ strokovno pomoč.
V komunikaciji s tako osebo ni nobene prave logike in ni možno nobeno, za vaju s hčerko, ustrezno dogovarjanje. Pri tem ti lahko pomaga vključitev v eno od skupin, ki jo vodi zato usposobljen terapevt, ki pozna problematiko MOM. Kljub temu je vajino življenje lahko še vedno ogroženo in boš imela hude težave. Vendar, v težavah ne boš sama…. Mislim, da sama tega ne boš zmogla. S pomočjo skupine pa lahko bistveno lažje iščeš rešitve…
Ena od možnosti je, da si lahko poiščeš pomoč pri Društvu za nenasilno komunikacijo. O njihovem delovanju in o kontaktnih podatkih si lahko kaj več prebereš na internetu. Zelo pomembno je, da kot prizadeta oseba, čimbolj aktivno sodeluješ povsod, kjer utegneš iskati pomoč…
S pomočjo pisanja dnevnika tudi lažje iščeš pomoč pri strokovno usposobljenih osebah, na CSD, sodišču in hkrati tudi na policiji. Kronološko opisana dejanja imajo včasih bistveno večji pomen, kot samo izrečena in ti lahko s časoma služijo tudi kot dokazno gradivo v raznih postopkih…
Upam, da me bo še kdo dopolnil s predlogi rešitev. Ostani še naprej z nami. Pa SREČNO! Lp Odmev
Babaloo zakaj točno bi morala hčerka k očetu, če to očitno zavrača, ozrioma ji celo škodi?
Če ga poznaš, kot praviš,da ga in je kakršen ga opisuješ je absoutno škodljiv zanjo. Še ti, ki si odrasla nisi zmogla , zakaj meniš, da bo šlo njej lažje?
Praviš, da si ji pomagala, da ga je ponovno vzljubila. Zakaj? Vsi njeni občutki ji pravijo, da je nekaj narobe z njim in da je zanjo škodljiv. Ti jo “terapiraš” tako, da pozabi na svoje primarne občutke in jih nadomesti z željenimi?
Ne vem, katera je meja, vendar obstja od kdaj naprej lahko otrok na centru za socilano dlo sam izjavi, da ne želi več k enemu od staršev in se mora to upoštevat. Zato bi bilo morda najbolje, da se sproži nov postopek o skrbnišvtvu, kjer bo imela tudi ona besedo. Zagotovo te misle, na nove drame spravlja v moro, ampak naj ti bo motivacija to, da takšno moro doživlja hčerka vsakič, ko mora (ne)prostovoljno k očetu, ki ji očitno škodi.
Zaščiti otroka bi bil moj nasvet.Odrasli imajo neglede na situaicijo še vedno več orodij in možnosti da se spoprimejo z nasilneži, kot je tvoj ex.
GittaAna
Strokovnjakinja ti je dobro napisala.
Sama sem ti mislila podobno, pa bom le v enem stavku – zakaj bi silila hčerko k takemu očetu.
Pogoj mu daj naj umakne pijačo, se spremeni, poboljša, potem lahko sanja o hčerki.
Če hčerka noče, zakaj jo siliš? A ji ni tam dovolj grozno, da ga vidi pijanega, zadirčnega.
Zakaj pa po tvoje sploh pije, ima depresijo?
Težave so bile že takrat zelo očitne in mi večkrat niso dale miru, pa vendar jih takrat še nisem prepoznala.
Kaj se je dogajalo, kaj si spregledala že takrat?Te ne obsojam, ampak, bi me zanimalo.
A na zdravljenje ga ne more nihče od familije usmerit, podpret, ali ne gre. Koga največ upošteva, da bi se pogovoril s to osebo? Center za socialo ne opazi nič, ali deklico kaj vprašajo kako je pri očiju.
Res zelo hvala za vse odgovore. Zelo sem hvaležna. Predvsem zato, ker mi dajo za mislit.
Katere težave so bile že prej vezi pa nisem opazila….hm….kako zelo je znal bit zloben in žaljiv do svojih bližnjih, kako zelo žaljiv je znal bit do svoje mame, kako ni bilo v njegovem življenju prostora za nič drugega kot zanj in predvsem izredno napačen odnos do alkohola.
To je dobro vprašanje, zakaj bi morala hčerka k očetu, če to očitno zavrača. Predvsem ne vem koliko lahko tu kar tako sama ukrepam, sama misel na to, da mu rečem: “ker noče, je ne bo k tebi” mi povzroči bolečine v želodcu. Tako da zaenkrat sva začeli hodit k psihologinji, drug teden imam sama pogovor pri njej, pa se bom takrat posvetovala tudi kako naprej. Najbrž preko centra za socialno delo do ureditve stikov, tako da bo hčerki najbolj ok.
Zakaj on pije ne vem. Odkar ga poznam je tako na “hojladri”. Je fuzbaler, tovrstna družba je tudi naredila svoje. Tam se vse meri v alkoholu. Problem s tem pa nastane zato, ker on vse stvari v življenju potem rešuje z alkoholom. Zdej je bilo vmes nekaj časa mir s tem, oziroma je bilo to dost pod nadzorom, ko je bil na sveže s to novo partnerko. Zdaj pa sem že parkrat videla, da se stvari glede tega slabšajo. Pričakujem, da se bodo zdaj ko je njegova partnerka noseča, te stvari še poslabšale.
Skratka sama sem v nekem konstantnem stresu zdej že par mesecev, ker ne vem kaj točno naredit. Po eni strani vem kateri so koraki in kaj želim, dobim pomoč zase in za svojo hči, vedno znova pa padem na izpitu kako se soočit z njim. Soočenja in zoprstavljanja me je nenormalno strah, predvsem zaradi nepredvidljivosti razpleta… pa se ob sem skupaj zavedam, da je to sam ena velika drama, ki gromi in hromi, znotraj je pa prazno…
Predvsem me preganjajo tisti spomini, ko se je zdelo, da nima več kaj izgubit….tisti njegov pogled in tista nečloveškost. To v kombinaciji z grožnjami in ustrahovanjem je tisto, kar me še vedno drži pri miru… ah…
Po prebranem, nekaj je problem ko je nosečnost, otrok ki bo prišel. A si ti bila izredno lepa in te je nosečnost spremenila ali ni prenesel otroka, ljubosumje. Kako je bil pa vzgojen doma, odnosi doma?
Prvič slišim da bi bil nekdo tako hudoben. A je tudi s sodelovci, prijatelji tak ali kako tam funkcionira.
Ta nova ženska ne opazi to pitje, nič jo ne moti, ali nima besede in vidi resnico ki se kaže.
Ti si tista gonilna sila in zgled otroku, ti ga lahko obvaruješ in zaščitiš.
Če razumem se z njim ne da dogovarjat.
On ima polsestro iz očetom prejšnje zveze s katero nimajo stikov. Oče je hladen in nedostopen, večino življenja je bil odsoten (avtoprevoznik), za vikende ko je bil doma je šel v gostilno in s prijatelji ga lumpat. Njegovo načelo je, da lastnega otroka nikoli ne smeš pohvalit. Tako da s strani očeta je bil deležen samo poniževanja in kritike. Kar se tiče mame je dost nevrotična in extra posesivna ženska. On je njen mamin sinček od nekdaj. Živela je samo zanj. Bil je problematičen otrok, pretirano živahen, nagajiv, v šoli se je pretepal…itd. Kmalu mu ni bila kos, pa še vedno je vse naredila zanj. Ko je odrasel je to zgledalo tako, da se je ona vmešavala v njegovo življenje in vse aspekte, mu vodila biznis (tudi avtoprevozništvo), on pa jo je žalil, poniževal, skratka….nikamor vse skupaj ni peljalo. Tako da v družini imajo dosti problemov z alkoholom….tudi stric, dedki, širša družina…tudi nasilje v družini je bilo prisotno po obeh straneh…itd. Ta del razumem. Zakaj je tak, kakršen je.
Ko on vstopi v partnerski odnos ni tak. Je extra prijazen, pozoren, popolnoma čustven. Zato je začetek veze tako daleč stran od dejanske resnice, ki te kasneje čaka. In verjamem, da njegova partnerka vidi opozorilne signale že nekaj časa, resnično pa ga še ne pozna. Tudi pri nama je recimo vse skupaj “eksplodiralo” po tem, ko sem zanosila. Kot da bi se zbudila s popolnoma drugim človekom…
Babaloo!
Moje mnenje je, da dokler se boš ukvarjala z razmišljanjem o njem, se pri tebi ne more zgoditi nobena odločilna sprememeba. Ali si se kdaj vprašala, zakaj mu vse to ti dovoliš? Zakaj ne dojameš, da tvoja hčerka ob tem močno trpi? Ti pa je nisi sposobna zaščititi! S svojim ravnanjem ji nisi v pomoč… Z omahljivim zgledom, ji boš kvečejmu omogočila, da bo pozneje v življenju, v podobni situaciji, enako ravnala…
Zagotovo je pri bivšem velik problem odvisnost od alkohola, h kateremu pa po mojem mnenju primarno botruje še neka motnja. Kakšna, v bistvu ni pomembno. Kajti moški in oče, ki se iz alkoholizma ne “prebudi” z razvezo že zaradi otroka, je v sebi žal skrajno problematičen… In zgodbo potem mirno in skrajno neodgovorno ponavlja… A res ne uvidiš, da je pri tem problem tudi vsaka ženska, ki mu naseda in mu vse to dovoli… Ne ena, še več naivnic se lahko zanjde na tem “seznamu”…
Zato se mi zdi pomembno, da si vsaj ti zastaviš predvsem vprašanje, kako si sama udeležena v tej igri? Za igro, četudi je na drugi strani alkoholizem in hudo nasilje, sta vedno potrebna dva… Tu se odnosi žal dogajajo po principu “ključa in ključavnice”…
Že seznanitev s problemom odvisnosti od alkohola ni tako preprosta, kot bi se na videz zdelo. Enostavnih rešitev glede odvisnosti od alkohola enostavno ni… in ti niti slučajno tu pri njem nimaš več nobenega vpliva… V kolikor pa je v ozadju še druga motnja, je problem še toliko hujši…. Da bi se zgodila sprememba pri njemu, ti res ne moreš prav ničesar več storiti.
Zato je edina rešitev delo na sebi in sprememba v tebi in nikjer drugje… Edino sebi tako lahko pomagaš. Ravno zato ti predlagam in znova poudarjam, da se obrneš na strokovno pomoč, ker žal sama enostavno tega ne boš zmogla uvideti in tudi ne pomagati, ne sebi, še manj pa otroku… Pogubni so pač neustrezni vzorci, ki jih žal nosiš v sebi in se jih brez strokovne pomoči, ne da ustrezno razrešiti… To je samo moje mnjenje in upam, da ti bo pomagalo uvideti, da je problem tudi v tebi.
Pri vsem pa se mi zdi zelo spodbudno predvsem to, da se problema vsaj zavedaš in če se problema zavedaš, to pomeni, da lahko počasi stopaš tudi na pot rešitve… Pa SREČNO! Lp Odmev..
To glede stikov je mnogo bolj komplicirano in otrokova izjava ni dovolj za prekinitev, morajo potrditi utemeljene razloge za to (nenazadnje bi bil otrok lahko zmanipuliran – govorim na splošno, ne za konkreten primer). Se pa globoko strinjam, da ni prav, da se otrokove občutke zanika. Saj hčerke ni treba hujskati proti očetu, ampak olepševati zadev se pa v takih primerih ne sme. Stara je že dovolj, da sama vidi, opazuje in marsikaj tudi že razume.
Babaloo, glede strahu pred njim moraš predvsem narediti nekaj za svojo samozavest. Predvidevam, da si tudi sicer bolj plašne sorte. Bila si tako močna, da si ga zapustila, kar ni mačji kašelj in kdor reče, da se je enostavno ločiti (ne glede na to, kakšen je partner), se zelo moti. Zelo zelo težko se je ločiti, če nisi ravno robot. Torej nisi kar tako, si močna ženska. On pa – kot odrasli ljudje smo zmožni preseči otroške travme, sami ali s strokovno pomočjo. Nekateri pa iščejo samo opravičila, izgovore, da lahko nadaljujejo družinsko tradicijo. Ni edini sin avtoprevoznika in odsotnega očeta, pa verjetno niso vsi zato alkoholiki.
Oprosti, ampak ne morem verjeti, kaj sem prebrala. Če resnično zaključuješ študij družinske psihoterapije, potem si morala iti čez vsaj xx ur psihoterapije pri supervizorju??? Kaj si ugotovila tam?
Oprosti, ampak hčerko dejansko pošiljaš v žerjavico po kostanj. Ker TEBE boli v želodcu, ko ona zavrača (povsem po pravici) takšnega očeta???
Kako šele boli v telesu tvojo hčerko??
Da ne bo pomote. Sama vem, kako izgleda imeti patološkega narcisa za očeta in za mamo. Verjemi, da vem. Če kaj, potem ti otrok nikdar ne bo odpustil tega nasilja.
Tudi moj odgovor je:
zaščiti otroka. Za vsako ceno.
Nov postopek, obiski pod nadzorom, izvedenci, strokovna mnenja, vse.
Strah razumem, predlagam, da si prej dobro ogledaš, kje bi našla kakšne “topove”… vse poglej.
Policijo, društva, csd, morebitne sorodnike, prijatelje….in potem pač streljaš z vsem, kar imaš in računaš, da bo počepnil – kar nasilniki ponavadi pred premočjo naredijo. Tako so navajeni, to razumejo.
Ne loti se sama – najdi si podporo, družbo, zaslombo, lahko se greš informativno pogovoriti na policijo – vprašati kako in kaj, posvetuj se, vprašaj vsakega, ki ima 5 min časa, govori z vsemi, sprejmi vsako ponujeno pomoč.
Tudi tukaj ti stojimo ob strani – tudi konkretno, če bo treba, vsaj jaz.
Srečno.