Pozdrav. Star sem 27 let, jeseni lanskega leta sem po končanem študiju dobil redno zaposlitev. Punce še nimam, zdaj pa ne vem, kaj s sabo, kako naprej. Živim pri starših, živimo v hiši, v katerem bosta živela ona in za grajenje moje bodoče družine (v kolikor sploh spoznam “tapravo”) tam prostora ni, niti si ne bi želel živeti v isti hiši. Nevem, ali iti v stanovanje in plačevati najemnino, kjer mi potem ne ostane prav dosti, da bi si kaj našparal. Jemati kredit in graditi se mi ne zdi smiselno, dokler ne spoznam osebe, s katero bi želel ostati do konca. Morda kupiti stanovanje na kredit oz. starša mi tudi lahko posodita neko vsoto… In ga kasneje prodati/oddajati dalje? Še nekaj časa živeti pri starših, da morda koga spoznam in si nato skupaj, v kraju, primernem za oba poiščeva stanovanje? Enostavno ne vem, kaj naj. Službo imam blizu kraja, kjer trenutno živim, zato se staršema pomoje ne bi zdelo smiselno, da bi šel kam na svoje. Pravita, da jima sploh nisem v napoto, tudi pomagam jima veliko in jima prav pride, ker nista več rosno mlada.

Kakšen pogled na mojo situacijo?

Če bi lahko res starši pomagajo, potem bi bilo smiselno, da si kupiš stanovanje (starša plačata osnovo, ti pa plačuješ kredit). Tako se boš osamosvojil, se naučil, kaj pomeni samostojno življenje. Namesto najemnine pa plačuješ kredit. eni bodo seveda vpili, da financiraš banke. To je res, je pa res tudi, da se tudi nesamostojnost in držanje mame za kiklo plača. Ni vse v denarju. Druga varianta je, da živiš doma in poskušaš čimveč prihraniti in si kasneje nekaj kupiš sam ali skupaj s partnerko. To je dobra varianta samo v primeru, da te starša ne bosta zasužnjila, da nisi mamin sinek in da tudi kaj narediš v gospodinjstvu.

Najboljša možnost je, da si kkupiš stanovanje in gres na svoje, saj stanovanje ohrani vrednost, tako d ako boš imel drugačne želje, ga enostavno prodaš ali oddaš pa je. Življenje pri starših se ti lahko zavleče in roko na srce pri ženskah informacija, da je moški pri starših ni ravno zaželjena oziroma popularna.

Ce te ne moti stalna prisotnost starsev, ne vidim razloga, zakaj bi sploh kje drugje iskal/kupoval. Zaenkrat. Jaz vidim to le kot nek dodaten strosek in kasneje skrbi z oddajanjem stanovanja.
Jaz na tvojem mestu (v primeru da se razumete, da te ne moti njuna prisotnost), bi ostala doma, sparala denar in si v bodoce, v kolikor bi spoznala nekoga, kupila stanovanje, kjer bi z to osebo zivela.

Nekako se s tem najbolj strinjam. Recimo, da že nekaj mesecev po tem, ko kupim stanovanje spoznam punco, s katero si predstavljava skupno življenje, se mi zdi mogoče bolj racionalno, da še počakam in potem skupaj izbereva lokacijo, ki bi ustrezala obema glede na najino lokacije zaposlitve.

Jaz ti, iz lastne izkušnje, svetujem lastno stanovanje-najemniško ali lastniško. Praviš, da bi raje počakal, da spoznaš punco in se potem skupaj odločita kaj bosta in kje. Po eni strani se to zdi smiselno ampak po drugi strani pa…Kje bosta pa vmes, preden se odločita za skupno življenje? Saj ne greš v nakup stanovanja takoj, ko nekoga spoznaš. Vsaj upam, da ne. Ampak si daš čas, da se spoznaš, nekaj doživiš ipd. To je potem težko počet iz otroške sobe pri starših. Predlagam vsaj najem, da začutiš svobodo:).

Enako. Pa imam 31 let. Isto služba blizu doma, starsi mi tudi eura nebi dal ce grem na svoje. Najemnina bi mi požrla celo placo. Kako it na svoje pa pametujejo tukaj samo taki ko imajo zaledje od staršev ali so pa v paru. Sam tezko kam gres. Da imas pa v najemu sobo, in se tri ljudi v fletu, je pa cist useen ce si doma