Sploh nevem kako naj začnem..
Ok, noseča sem, 6 tednov, nenačrtovano, fanta poznam 8 mesecev, on otroka ne želi, ker v naju ni prepričan, boji se da bi iz tega nastala ena sama polomija.., sama sem bolj optimistična, čeprav me je tudi zelo strah.
Če pa bi se jaz odločila da otroka obdržim, bi skupaj poskusila iz situacije narediti najboljše, bi se potrudili biti družina.

Za zraven imam pa še še to, da imam dva otročka iz prejšnje veze, in trenutno boj na sodišču glede predodelitve otrok, prva odločitev je bila skupno skrbništvo( med nama pa žal ni komunikacije, on ne zna kontrolirati svojih čustev.. je zelo sovražen do mene in zaradi tega tudi zelo trpim, prav tako dela ogromno napak glede vzgoje), pa žal to ne gre in sem vožila tožbo za predodelitev..
Problem je tudi ker nimam službe, sem bila v iskanju..pa zaradi malih otrok ni šlo, zato sem se odločila oz sem razmišljala da bi se samozaposlila, zdaj je pa ta nepričakovana nosečnost prišla vmes..

to me zelo skrbi, ker službe nimam, nevem kaj na sodišču rečem, groza me je ker sm noseča, pra tako živim z mamo, v majhnem stanovanju..in bivši partner mi to najbolj očita (glede predodelitve otrok)pač premalo stanovanje in moja nezaposlenost, trdi da sme lena, in da ne nameravam sploh hoditi v službo..
to seveda nikor ne drži..

in zaradi vse tega sedaj zelo trpim, nevem kaj naj storim..srce mi ne da , da bi odšla splavit..po drugi strani bi rada šla v službo.. in si bolj znormalizirala življenje, zdaj pa spet nastala ena velika zmeda..

mi lahko prosim kdo da kakšen pameten nasvet, ali naj obdržim otroka ali ne, da mi bo lažje..da se ne bom tolko sekirala, sploh zaradi sodišča in moji prvih dveh otrok..
in zaradi te veze ki je v vprašajih?

hvala vsem in lep pozdrav

Draga Skrita***!

Razumem vas in vaše dvome. Situacija je gotovo obremenjujoča za vas – boj na sodišču za predodelitev otrok, nezaposlenost, negotova partnerska zveza, premajhno stanovanje…in nenačrtovana nosečnost.

Kot strokovna delavka v materinskem domu, se vsakodnevno srečujem tudi z ženskami, ki so nenačrtovano zanosile. Nekatere splavile, druge rodile. Po izkušnjah splav za večino pomeni življenjsko breme in bolečino, ki je, kljub kasneje primerno urejenemu življenju, nikoli povsem ne prebolijo. V svetovalnih razgovorih te ženske pogosto izražajo občutke krivde, sramu, praznine…
So pa tudi ženske, ki se odločijo reči življenju DA, se opogumijo in rodijo otroka, mnoge brez podpore partnerjev, brez podpore družine, brez službe in brez stanovanja. Tudi tem ni lahko, vendar z veliko volje jim uspe doseči marsikaj. Mnoge odidejo iz materinskega doma v prijetno stanovanje, si najdejo službo, prijatelje, novega partnerja… Otrok jim ne predstavlja ovire.

Tudi vi razmišljate in tehtate, kako bi ravnali, ali bi otroka obdržali ali ne. To ni vprašanje, na katerega je možen splošen odgovor, niti ni vprašanje, na katerega bi namesto vas lahko odgovoril kdorkoli drug, sploh pa ne nekdo, ki ne pozna ne vas ne vaših razmer. To je zelo intimno vprašanje, ki se tiče le vas in vašega partnerja, in odgovor boste morali poiskati v sebi, ne glede na vse, kar bi vam morda kdo svetoval. Tudi z odločitvijo, kakršnakoli že bo, in z njenimi posledicami se boste morali soočiti sami. Odločitev bo v vsakem primeru pravilna, ker bo vaša. Želim vam moč in pogum pri sprejemanju le-te.

Suzana Gliha Škufca