Pozdravljeni,

Eno leto nazaj sem zaključila z vključitvijo v psihoterapijo, 4leta sem jo obiskovala redno in v tistem obdobju sem se okrepila, nato pa sem rodila 2.otroka in ostala brez službe (množično odpuščanje), kmalu sem našla novo vednar se je izkazalo, da sem izbrala tako v kateri je žaljenje, zaničevanje, ignoranca in tudi molk s strani vodje, če si se samo branil, te je lovila na vsaki izrečeni besedi. Prav tako je zelo nestabilna oseba, ima pa zaščito pri vodstvu, zelo spretna manipulatorka. Skratka, sama nisem zdržala in sem pustila službo, problem pa je, da me je dobesedno vrglo v stanje brez volje, lahko rečem depresije, ne vidim izhoda, tišči me tesnoba ker se zavedam, da imam majhna otroka, nimava pomoči nikogar, partner je stabilen in se lahk ozanesem nanj, mi stoji ob strani, tudi pri vsem sodeluje kar se tiče družine.

Na terapiji sva s terapevtko raziskali, da imam nevarno obliko navezanosti, ambivalentno in predvidevam, da se je v dani zelo stresni in zame prelomni situaciji spet pokazala ta vrsta navezanosti, saj se ne zmorem umiriti, zaupati, da bo vse dobro, bojim se da izgubim še partnerja, pa ne v smislu da bi me zapustil, ampak da bi se mu kaj zgodilo,saj so me v življenju že vsi zapustili in najhujše je, da ne zaupam in nimam upanja da bi bilo kdaj boljše. Za sabo imam že nekaj služb in v meni se je naselilo nezaupanje in strah pred ponovno slabo izkušnjo, nekje si na novo, poskusna doba, majhni otroci in bolniške, čeprav si jih deliva…kar me dejansko hromi do skrajne obupanosti.

Zanima me ali mogoče veste ali se ta nevarna oblika navezanosti lahko sanira oz preoblikuje, bi mi lahko kaj priporočili v branje glede tega kako do večje stabilnosti? Kot sem napisala sem hodila na terapijo, trenutno mi tudi sredstva tega ne omogočajo, vendar vidim, da v takih zame hujših situacijah odpovem, sem raztresena in prestarašena, ne znam se umiriti.

Kako ven iz kroga samoobtoževanja? Namreč vedno se krivim, da sem sama kriva za situacije, če bi bila drugačna da bi zmogla skozi te službe in bi vsaj imela službo itd, hkrati pa pod pritiski ne zdržim.

Hvala in lep pozdrav

Spoštovani,

seveda se lahko preoblikuje, sanira. V svetovalnem procesu to klient naredi tako, da:
– postopoma okrepi odločitev, da bo psihološko odrasel
– postopoma prevzame odgovornost za svojo psihološko struktur
– krepi odrasli del svojega jaza
– se nauči sam poskrbeti za svojega notranjega otroka (v pogovorih z notranjim otrokom sam kot odrasla oseba prevzema funkcije, ki jih mama v otroštvu ni: sporočila brezpogojne ljubezni, potrditve temeljnih sposobnosti, tolažba, zagotavljanje osnovne varnosti, nežnost, sočutje, spodbude, pohvale, nagrade, postavljanje zahtev/izzivov, učenje socialnih veščin …)
– v vsakodnevnem življenju uvaja manjkajoča komunikacijska orodja (uveljavljanje svojih želja ali zahtev, zaščita svoje meje, empatično povezovanje z drugimi, pohvale drugih in sebe, upravljanje s konflikti, …)

V tej smeri gre proces. Kot ste sami namignili, se to najelegantneje doseže v kvalitetnem svetovalnem procesu. Če želite sami raziskovati, lahko pobrskate po knjigi Sodobna transakcijska analiza. Ni ravno lahkotno branje, je pa napisana dovolj razumljivo, da boste lahko razumeli svojo težavo še bolj poglobljeno kot jo pojasni model različnih tipov navezanosti. Iz tega razumevanja bo sledilo tudi kako problem rešiti. To je, kako psihološko odrasti, da bo nekdo poskrbel za prestrašeno punčko v vas. In tega v resnici tudi ne more nihče razen vas. Samo, da poudarim – do določene mere prestrašenega otroka vsi nosimo v sebi … ali pa skoraj vsi 🙂

Lep pozdrav,
Uroš Drčić