Spoštovani!
Sama nimam težav. Ima pa jih moj mož. Poznava se že 27 let in če razmišljam za nazaj, ga je pravzaprav vedno nečesa strah. Trenutno se je v njegovi službi pojavil nov šef, ki pač hodi med ljudi in sprašuje, kar ga zanima. On pa se ga zelo boji, da ne bo, kaj narobe naredil ali rekel. To je šlo že tako daleč, da mu kar trzajo mišice na obrazu in drhtijo roke. Nima volje do dela, doma samo leži na kavču in dremlje, nima veselja do ničesar, samo tuhta. En dan celo ni ničesar jedel. K zdravniku noče. Jaz pa mislim, da bi nujno moral obiskati zdravnika. Za prvo silo sem kupila v lekarni Persen forte in zdaj jemlje zjutraj in zvečer po 2 kapsuli. To sem ga nekako uspela prepričati. Zdaj vsaj nekaj poje in se tudi malo pogovarja, ampak vem, da to ni on, takšen, kot ga poznam. Tu in tam tudi reče, da ne bo več tega jemal, ampak mi nekako uspe, da da prepričam in vseeno vzame kapsule. Zdaj bi pa rada vedela, na kak način, naj poiščem pomoč, če sam noče k zdravniku. Ali je možno, da se sama odpravim do njegove izbrane zdravnice ali kaj? Vem , da zdravnica ne more pomagati ravno preveč, če pacienta ne vidi. Jaz pa ga tudi ne morem gledati v nedogled, kako trpi.
Hvala za nasvet in lep pozdrav!

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Kolikor slišim opisujete dve vrsti težav: prva je, da se vaš mož boji šefa, druga pa, da nima volje do dela in da samo leži na kavču in dremlje. Pomoč vaš mož odklanja in sprašujem se ali vidi to kar opisujete kot težavo ali ne? Ali je njegovo vedenje morda bolj moteče vam kot njemu?

V primeru, da bi vaš mož želel pomoč potem bi bilo v tem primeru (sodeč po tem kar ste napisali) najbolj smiselno, da se obrne na psihoterapevtsko pomoč. Morda pa bi se lahko o vaši stiski, ko gledate moža, ki trpi, tudi vi s kom pogovorili?

S prijaznimi pozdravi,

On trdi, da je to stanje povzročeno s tem strahom pred službo, šefom, da ne bo kaj naredil narobe. Da zaradi teh strahov nima volje do ničesar, da mu samo misli o šefu in tem, da ne bo kaj narobe, “hodijo” po glavi, da se ne more z ničemer drugim ukvarjati. Od strahu, ga kar v prsih tišči in mu ne da dihati. Opisujem, kar mi je on povedal. Moram pa povedati, da zdaj je dan ali dva že bolje. Počasi spet ima stanja, ko se vsaj nekaj drugega pogovarja, se ukvarja z otroci, gre ven iz stanovanja. Skratka ga zanimajo tudi druge stvari, ki so okrog njega.
Glede mene, jaz pač težko gledam, da tako trpi in se zapira, se ne zanima za okolico. Ravno zato, ker ne vem, kako mu naj pomagam, sem vam pisala.
LP

Pozdravljeni,

naj se vam najprej opravičim za pozen odgovor. Sistem foruma se je spremenil in nisem dobil opozorila o vašem sporočilu.

Me veseli, da je vaš mož bolje. Vzroki za moževo slabo počutje so lahko različni. Predvsem je pomembno, da sam začuti željo po pomoči in si jo tudi poišče. Verjamem, da vam je težko, ko opazujete moža kako trpi in mu želite pomagati, sam pa tega ne želi. Drugih žal ne moremo spreminjati, vsak ima svojo pot, vendar to je lahko priložnost za vas, da pridete v stik s seboj. Morda vas bodo ravno ti občutki, ki jih občutite ob možu pripeljali do vaših starih zgodb.

S prijaznimi pozdravi,