neuspeh na celi črti

Še vedno nisem naredila šole (fakultete). Tega izpita, ki mi je ostal ne morem in ne morem narediti.
Saj se učim. Ampak to učenje zgleda kot da sem polovično prisotna, podzavestno pa mislim na nekaj drugega in od učenja ostane zelo malo.
Šolo čutim kot veliko breme.
V službi me non stop sprašujejo ali sem že naredila, kdaj pa imam naslednjič,
ob kateri uri imam izpit. Ne vem kaj je tu še ura pomembna.
Velikokrat se jočem ko sem sama, sram me je, nimam samozavesti.
Najraje bi živela nekje, kjer me nihče ne bi poznal.
Nimam otrok. To je dodatno breme, ki me z leti vse bolj mori. Najhuje je bilo sedaj v začetku septembra. Skozi okno gledam kako gredo ti prvošolčki v šolo, se jočem in žrem, zakaj se vse to dogaja samo meni, zakaj nama noben postopek glede oploditve ne uspe, v sosednjih hišah pa kot meni v posmeh ne vem koliko otrok.
Obupana sem glede vsega tega.

Spoštovana Janja!

Mislim, da je čas, da se trdno odločiš, da narediš konec temu trpljenju s faksom in se končno vsedeš, naučiš in narediš ta zadnji izpit! Druge ni, saj s tem kar počneš sedaj, samo podaljšuješ trpljenje in skrbi ter si vedno znova nalagaš to obremenitev. Ko se boš vsedla k učenju, moraš imeti pred seboj samo vizijo, da narediš izpit in nobene druge misli v tistem času niso dovoljene – to najbrž veš že sama, potrebno se je samo še odločiti in vztrajati pri tem. Mislim, da se ti bo ta način zelo obrestoval, saj bo po uspešno opravljenem izpitu odpadlo veliko breme, kar je zelo dobra motivacija.

Glede svojega življenja pa si vzemi nekaj časa za razmilek kaj želiš storiti zase, da boš bolj zadovoljna sama s seboj (počni stvari, ki te veselijo). Življenje je v tvojih rokah in ga ne smeš prepustiti toku, ker se potem najbrž ne bo zgodilo tisto kar si želiš doseči.

Glede drugih težav pa boš več razumevanja in boljše nasvete dobila na forumu “Neplodnost”.

Veliko uspeha!

Špela, Šent

Janja!

Kot bi brala svojo zgodbo!!!!! Prav vse to se je in se delno še dogaja meni! IVF postopki, služba, faks ob delu…….. in en sam občutek neuspešnosti na vseh področjih. Ravno sept. sem prebolevala najhujše obdobje. Sedela sem ure in ure pred buklo in si seveda nisem bila sposobna zapomniti niti ene stvari. Vmes sem se večkrat zjokala zaradi razočaranja nad svojo “gnilostjo” in tudi zaradi tega, ker bi rada postala mamica. Imela sem slab filing pred vsemi in tudi pred sabo, kajti nisem bila ziher ali sem res tako gnila, da se ne morem naučiti ali imam za vse to vseeno kakšno opravičilo, saj včasih vseeno nisem imela takšnih težav pri učenju. Okolica vedno reče: sprosti se in bo, vzami se v roke in se nauči, odženi misli, skoncentriraj se na snov in bo…. Ja, pajade! Lahko govorijo tisti, ki še nikoli niso prestajali kakšne večje travme. Kakšna travma pa je neplodnost pa vedo samo tisti, ki to prestajajo. Neplodnost ni le en problem. Z neplodnostjo nastane še miljon problemov, ki včasih pripeljejo tudi do težav v zakonu.
In ker si nisem znala pomagati sama, sem se odločila za obisk psihologinje, ki deluje v okviru zdravljenja neplodnosti na GK LJ. Moram ti povedati, da sem full srečna, ker sem jo obiskala, saj mi je vlila veliko samozavesti, ki je v teh letih zdravljenja neplodnosti splavala “kr nekam”. Tudi glede šole (velja za moj primer) me je pomirila in mi predlagala najprej sprostitev in normalno življenje, potem pa študij in dodatne strese v zvezi s šolo. Dala mi je nekaj domačih nalog, ki resnično “palijo” in prebiram že eno fulllll dobro knjigico in delam na tem, da bom oktobra čim bolj mirna in pripravljena na novi postopek ivf.

Priporočam ti obisk psihologinje in nujno preberi knjigico ŽIVLJENJE JE TVOJE od Louise Hay.

Mislim nate in ti držim pesti! Kot sotrpinka pa ti svetujem: obremenjuj svojo dušico in srček samo s stvarmi, ki te ne mučijo, saj boš le tako lahko enkrat zagledala tisti dve magični modri črtici.

Držim pesti za obe naju, za najino srečo!

Čau, Tina

Draga Janja!

Hvala, ker si pisala. Glede izpitov in učenja imam isto situacijo. Samozavest mi je padla že na minus. Kritično je, ker se vleče že leta. Pa tako malo imam do konca! Se mi zdi kot, da je začaran krog. Ful si očitam! Zraven tega imam sicer drugačne probleme od vaju, ki se vlečejo že par let. Tako, da se mi zdi da se utapljam. Službo imam za določen čas in še to me preganja. Vem, da je rešitev v opravljenih izpitih, pa sem čisto otopela.

In včasih si rečem: pa zakaj je to tak problem naštudirat nekaj, ko sem vedno bila dobra učenka?

Želim vama veliko moči in prepričana sem, da vama bo uspelo postati mamica.

Sinička

Kaj pa, če bi si vzela mesec dni umskega počitka? Mogoče bi se potem z večjo vnemo učila in bila bolj zbrana. Tudi možgani so utrujeni, če jih predolgo obremenjujemo. Poskusi živeti mesec dni brez vsakega branja. Velja poskusiti!

Tudi sama sem imela podoben problem. Ko sem naredila vse izpite, se nikakor nisem mogla spraviti k diplomski nalogi. Tudi mene so vedno spraševali, kdaj končno bo, ob kateri uri ipd :). Ko se diplomirala, ti ne morem opisati občutka, kako sem bila takrat ravnodušna. Čutila sem, da se mi je odvalilo s hrbta težko breme. Kasneje sem kar lep čas iskala službo in ko sem jo končno dobila, sem čez čas postala razočarana nad tem, da od svojega dela ne morem živeti dostojno. Nizka plača, nezahtevno delo, nezmožnost napredovanja in rasti, nič izobraževanja, ki so mi ga na začetku obljubljali – torej začaran krog.
Pokonci me drži edino optimizem, ki sem ga vedno imela.
Janja, bo že kako, življenje te bo prisililo.

Veste s čim se tolažim?
Da je leto minilo in da bo to sigurno boljše.
Veseli me, da ste mi vse to napisali. Sedaj se tudi ponovno učim. Vsaj vidim, da imajo tudi drugi probleme, ne samo jaz. Ker meni se zdi, da imam probleme samo jaz. Nobena druga v službi ne govori o njih. Saj tudi jaz dosti ne, pa saj moji so vidni.

Lepo vas vse pozdravljam.