Najprej lepo pozdravljeni.
V forumih berem o nosečnostih, rojstvih in težavah in radostih starševstva.

Kaj pa nesojeni starši, ki smo bili ravno na tej poti, da se nam zgodi najlepši dogodek v življenju, pa so se nam tik pred zdajci razbile sanje o tem, kakšen bo otročiček, kako ga bomo vzgajali, komu bo podoben, kaj bo postal…
Stara sem 22 let, imela sem čudovito nosečnost, v 36.tednu pa se je zgodil splet čudnih in nesrečnih okoliščin in otroka sem izgubila kmalu po porodu.
Način, kako so mi prišli povedati tragično vest in dogodki v porodnišnici potem, so zaznamovali moje in tudi moževo življenje.Gledala sva srečne mamice in očke, kako so odhajali s štručkami, obujali spomine na rojstvo, midva pa sva sama sedela ob postelji in se spraševala, kaj sva naredila narobe, da nama ni bilo dano najlepše doživetje v življenju. Otročička sva se tako veselila in z nama vsi domači. Sedaj pa skoraj nihče več ne omeni otročička, kot da ga sploh nikoli ni bilo.Vsi govorijo samo, da sem še mlada, skratka, ne vedo, kako hudo je, ko gledam malčke,ki so se rodili takrat, kot moj in tudi ostale in si mislim, da bi mogel tudi moj biti med njimi, v resnici pa leži v preranem grobku.
Moja nosečnost je bil grobo prekinjena in vsa sem prežeta s tem doživetjem, pa vendar ne smem o tem z nikomer govoriti. Z mladimi ljudmi še brez otrok zato, da se ne bi ustrašili načrtovati družine, z nosečnicami tudi ne, z mladimi starši tudi ne, da jim ne bi skalila družinske sreče..
Skratka, zelo težka situacija. Mlade mamice se pogovarjajo o doživetjih med nosečnostjo in potem,ko imajo že otroke, jaz pa sem prav tako doživela nosečnost, pa ljudje raje ne govorijo o tem z mano.
Zelo sem žalostna in zmedena, nikomur ne privoščim take hude izkušnje, pa vendar me zanima, ali je še kdo prestal kaj podobnega in kako premagati to hudo žalost…

Draga Ingrid,

Imam fantka, ki bo julija dopolnil 2 leti. Vem, da zate mogoče nisem tista, ki naj bi ti pisala, vendar vseeno sem se odločila da ti odpišem, saj me je tvoje pismo zelo prizadelo. Rada bi ti pomagala, pa ti ne morem. Pomagati si moraš sama. Želim ti samo povedati, da se moraš o smrti svojega otročička čim več pogovarjati in naredila si že prvi korak, ko si pisala na forum. Upam, da nisem preveč predrzna, če te vprašam, kaj se je kljub dobremu počutju zgodilo, da je otrok umrl?

Pa še to. Mogoče bi morala poiskati kakšno pomoč, obstajajo skupine, ki ti pomagajo preboleti takšno izgubo. Pravim preboleti, saj kaj takšnega ne pozabiš nikoli. Se pa naučiš s tem živeti in takrat bo nastopil čas, ko se boš mogoče ponovno odločila za otroka in končno uresničila svojo željo po otroku.

Ne zatiraj svojih čustev, daj jih na dan, pojdi v gozd in kriči na ves glas, pa ti bo mogoče malo lažje. Povej svojim staršem, da se želiš z njimi pogovarjati in da ti naj pomagajo. Če mi želiš pisati, se mi javi in ti dam moj naslov. Mogoče ti predstavim svojega fantka in videla boš, da se splača upati in da so pred teboj še lepi dnevi, čeprav mogoče sedaj ne zgleda tako. Naj tvoj otročiček počiva v miru, ti pa izkoristi dneve in življenje, ki te še čaka, saj je le to zelo kratko in se prehitro isteče. Ohrani svojega otročička v lepem spominu in živi dalje!

Draga Ingrid

Kot ti je že Vesna napisala – žalost boš brez pogovora težko premagala, brez tega pa ne boš mogla življenja postaviti nazaj na noge, kar pa je pomembno tudi za tvoj odnos z možem. Večna žalost ne prinese nič dobrega. Prav je da si pisala – kadarkoli izgubiš otroka, naj bo to še predno ga dobiš ali ko ga že imaš, je to velika izguba, saj ni naravno. Umirali naj bi stari ljudje. Kljub temu pa imaš prednost – to so tvoja leta. Ne zapiraj se vase, pogovarjaj se. Sama spregovori o tem. Če se ljudje s teboj o tem ne pogovarjajo je to zato, ker ne želijo vrtati vate in mislijo, da ti tako pomagajo. Sama sem ravno tako reagirala pri prijateljici, ki je dvakrat, že v visoki nosečnosti izgubila otroka.Ko je spregovorila ona, sva se večkrat o tem pogovarjali. In obema je bilo lažje. Danes ima dva zdrava in vesela otroka, ki sta s smehom napolnila njen dom. Tudi ti boš spet vesela in prepričana sem, da boš deležna družinske sreče. Pogum in poglej ven—-okoli tebe se tudi lepe stvari.

Špela

Ne vem, če vam bo moje pisanje kaj pomagalo, a vseeno bi rad poizkusil.
Pred leti, ko nisem bil več otrok, popoplnoma odrasel pa tudi ne, je moja mama izgubila dva otroka, drugega za drugim. Nikoli nisva govorila o tem in nikoli se nisem spraševal, kako hudo ji je moralo biti takrat. Tega se počasi zavedam šele danes, po vseh teh letih. Najtežje je, če mora človek nositi bolečino sam, ne da bi jo delil z drugimi. Kljub grenkobi bolečine je le-ta potrebna, ker zdravi razboleno dušo. Bolečina je kakor grenko zdravilo, ki vam ga predpiše zdravnik, da bi lahko ozdraveli. Ne vem, kakšne poglede imate na svet, življenje, smrt in podobne reči. Verjamem, da veliko razmišljate o tem. Ali kadaj občutite mešanico žalosti in jeze, ki vas spravlja ob pamet? Se velikokrat sprašujete, zakaj je ta svet tako krivičen, ali pa nepopoln? Se kdaj počutite tako nemočno, da boli?
Otročička ni več z vami in vem, da vas to boli, kar pa ne pomeni, da ga tudi sicer ni več. Življenje je neuničljivo, pa tudi nepredvidljivo. Ko pride na ta svet, je njegova usoda, ali bolje rečeno prihodnost, negotova. Včasih ne moremo vplivati na potek stvari, zaradi česar tega sveta ne smemo imeti za krivičnega. Število preživetih let na tem svetu ne more biti merilo za pravičnost in pravilnost tega istega sveta. Narava ni čuteče bitje, ki bi prizanašala – ona le deluje po svojih zakonitostih. Če v potresu umre tisoč ljudi, ne bo nihče rekel, da je svet krivičen.
Vaš otrok je še vedno z vami, samo da je ta način drugačen. Ko vam bo hudo, se pogovarjajte z njim. Delite z njim svoje občutke. Mogoče ga v začetku ne boste začutili, zagotovo pa bo to takrat, ko boste najmanj pričakovali. Vaš malček je odšel tja, kamor mu bomo sledili vsi – jaz, vi, vaš mož, vaši otroci… Kadar ljudje odidejo, ko tega ne pričakujemo, nas zelo boli. Niste krivi vi, niti kdo drug. Sprejmite ga tam, kjer je, čeprav je to težko. Tudi on si to želi. Če mu boste prisluhnili s srcem, vam bo v šumenju vetra, ali pa škrebljanju dežja lahko rekel: “Mamica, oprosti, ker sem kar odšel, ti pa tega še ne moraš razumeti. Nekoč boš razumela. Rad te imam, mamica.”
Oprostite, če sem vas še bolj ranil,
Klemen

Ja tezko je o tem govoriti, se tezje je najti sogovornika. Sama sicer nimam tako krute izkusnje kot vi, sem pa imela spontani slav. Otrocka smo se nadvse veselili. In se vedno ne najdem sogovornika da mu povem kako je to hudo. Sedaj imam fantka starega 2 leti. Ampak se vedno se nestetokrat spomnim, da bi bila lahko imela ze dva. In se vedno je hudo, samo daje s casoma lazje. Upam, da tudi vam.

Draga Ingrid!
Prizadelo me je tvoje pismo in najverjetneje niti približno ne morem razumeti tvoje bolečine. Verjamem, da ti je zelo hudo in da si postavljaš nešteto vprašanj in možnih odgovorov…
Priznam, da ne vem, kaj bi ti rekla, prepričana pa sem, da je prav, da o tem govoriš…

Moja soseda, ki je tudi izgubila detece v sedmem mesecu nosečnosti; to se je zgodilo nekaj let nazaj… je zdaj stara 38 let in je rodila pred štirimi meseci tretjega fantka…Tudi ona gotovo nikoli ne bo pozabila žalostnega dogodka… Mnogo je žalostnih usod, ali kakorkoli že to imenujemo, vendar se nam naše zde vedno najtežje in to je čisto naravno…

Želim ti čim več moči in upanja…
Bog s teboj!
Anita

Pravijo, da se vse zgodi z določenim namenom. In prepričana sem, da ko se ti rodil naslednji otrok, da bo imel najbolj ljubečo mamico na svetu. Zaradi smrti tega otroka boš toliko bolj ljubila ostale svoje otroke, saj boš vedela kako dragoceni so. Ta bo pa za vedno ostal v tvojem srcu in vplivan na tvoje življenje in na življenje ljudi okoli tebe.
O tej izgubi se moraš pogovarjati. Pogovarjaj se pa tudi s svojim možem. Ne zapirajta se vsak vase in ne trpita vsak v svojem kotu. To bolečino morata omiliti skupaj.

Draga Ingrid!

Tudi mene je tvoje pisanje zelo pretreslo. Lahko ti omenim mojo podobno izkušnjo. Ko sem bila stara 9 let je moja mami zanosila in ob porodu izgubila otroka. To me je zelo prizadelo, mojo mamo pa precej več. Kasneje se je še enkrat odločila po 4 letih in je zopet izgubila otroka ob spletu čudnih in neumnih zapletih v porodnišnici je otrok po nekaj urah umrl. Takrat sem bila stara 13 let in ta dogodek mi je še zdaj ostal v spominu in to tako hudo, da sem se zelo bala poroda, nosečnosti, vsega kar je v zvezi s tem. Bilo mi je tako hudo takrat, da po cele dneve nisem nič jedla, sovražila sem vse sorodnike ki so se zbrali v naši hiši ob tem dogodku, ker so se vsi zbrali kot na družabnem dogodku ne pa na pogrebu moje sestrice, nisem jih prenesla še en lep čas, ker sem jim to zamerila zelo zelo dolgo. To je bil najbolj pretresljiv dogodek v mojem življenju, in od takrat sem ta strah do nosečnosti nosila v sebi. Ko sem odrasla (stara sem 36 let) sem to zadevo odlašala do 30. leta, no in ko sem prvič zanosila je od začetka vse bilo narobe, izvidi so bili napačni, govorili so mi da sem izvanmaternično noseča pa ni bilo res, pa je potem “kao” bilo vse v redu, pa spet ni bilo in tako naprej, dokler mi niso povedali da moram iti na “splav”, ker je vse zelo narobe. Diagnoza je bila “mola hydatitosa”, pravijo da je to zelo redek pojav. Po tem dogodku mislim da je trajalo kar nekaj časa da sem prišla k sebi. Kar naprej sem si govorila kaj sem komu naredila da moram tako trpeti, zakaj mi ni vsojeno da imam otroka,
zakaj se je to moralo ravno meni zgoditi ko sem že zaradi mame tako trpela in zaradi bratca in sestrice ki sem ju zgubila že preden sem ju vidla.
Po nekaj mesecih sem prišla k sebi in ponovno zanosila, bala sem se zelo poroda in tega da bom izgubila otroka, tako da sem se o tem veliko pogovarjala z vsemi ki so me poslušali, takrat nisem razmišljala če bom s tem koga prizadela ali ne.
Rodila sem deklico, ki je zdaj stara 5 let, dogodkov iz preteklosti pa nisem in jih tudi nikoli ne bom pozabila, zato se nikar ne obremenjuj preveč, ne upiraj se žalovanju, joku, depresiji, nespečnosti in vsemu hudemu kar se ti dogaja. Verjemi, da se okrog tebe ne sprehajajo samo “srečne” mamice sploh ni nujno da so tako srečne kot zgleda, vsakdo ima svojo zgodbo, tako ali drugačno.

Rada bi ti povedala (tako kot Vesna), da si prvi korak že naredila, ko si pisala v Forum, drugo kar lahko narediš je da se o tem “prisiliš” pogovarjati s svojimi bližnjimi, sorodniki, prijatelji ali pa s komurkoli ti bo zapasalo. Če se ti zdi da obremenjuješ ali motiš druge poišči strokovno pomoč (tudi jaz sem poiskala pomoč in me ni sram to priznati), naslednja stvar ki je meni ogromno pomagala je strokovna literatura, pa še ena od oblik premagovanja žalosti je da vsa čustva ki jih ne uspeš izraziti za pogovor s svojci ali strokovnjaki je pisanje. Kupi si en debel zvezek in piši o svoji bolečini, piši vsak dan, vse kar ti na misel pride, verjemi da ti bo odleglo, ta dnevnik lahko pokažeš partnerju če se težko z njemu pogovarjaš, ali pa zadržiš za se.

Omenila bi ti samo v kratkem dogodke, ki so sledili temu najbolj veselemu dogodku v življenju in sicer moj izvenzakonski partner je že v nosečnosti (bila sva pred tem par 10 let), poiskal drugo žensko, tako da me je dokončno zapustil ko je otrok bil star 6 mesecev. Ne bi ti rada razlagala o bolečinah, občutkih. Prišla sem živet v LJubljano iz majhnega mesteca, ki ni tako blizu, in ravno v času ko sem bila noseča 8 mesecev pa je oče imel 2 infarkta tako da mi doma niso pomagali nič, pa še jezni so bili na me, češ, ženska mora potrpeti, tudi če si moški privošči drugo žensko (?!). No, povrh vsega sem ko sem prišla s porodniške zvedela da gre firma v stečaj, tako da sem ostala samska, brezposelna, samohranilka,
pa še z vsem pretrpljenim strahom glede nosečnosti, poroda in tako naprej.

Minilo je pet let, in ko sem prebrala tvoje pismo sem pravzaprav ugotovila kako živa je vsa bolečina v meni, je nekje globlje kot je bila prej, ampak je pa še prisotna, edino ne vem, katera je hujša….

Mislim da je bistvo vseh nasvetov to, da ne smeš potlačiti to žalost in bolečino, vsi smo jo izkusili ali pa je še bomo, daj si časa, prepusti se bolečini in žalosti, in enega lepega dne se boš zbudila in začutila da je bolečina manjša in manjša, da se da z njo “sprijazniti ali spoprijateljiti”, in da pač življenje gre naprej,

Če želiš mi piši in piši, lažje ti bo,

Lep dan
Nives

ne morem si predstavljat, da bi se mi zgodilo kaj takega