Pozdravljene!

zelo veliko mi pomeni, da lahko vsak dan pokukam na ta forum in vas berem. Toda danes sem nekako depresivna, kar vleče me nekam ven jaz pa sedim za to mizo in delam koliko lahko. Sanjarim kako lepo bi bilo se sprehajati z vozičkom in uživati te tople žarke. Ali sedeti nekje na klopci v parku in božati trebušček. Grabi me panika, dovolj imam vsega tako ne morem več naprej. Ali morda res ne bom imela te sreče – postati mama. Ali res nikoli ne bom slišala joka svojih otrok, videla prvega zobka, prvega koraka, slišala prve besede? Ko tako premišljujem koliko ljubezni in topline bi lahko dala temu bitjecu me kar stiska pri srcu, ko pomislim kako lahko nekdo zavrže svojega otroka ali se mu odpove. Kakšno srce ima ta mama? Ko vidim kako moj mož občuduje otroke ki se igrajo mi je hudo, ker mu jih ne morem dati.
Beseda ne sekiraj se, saj bo uspelo je že tako izrabljena, da me kar zmrazi, ko jo slišim. Najraje bi zaklicala PA ZAKAJ RAVNO JAZ? Srce mi poka po vseh šivih tega ne zdržim več.
Eva

Draga Eva

Popolnoma te razumem. Ne bom te tolažila z tem saj bo in bo, ker to je že tako naveličana zadeva. Jaz tudi včasih nisem mogla slišati, ko mi je nekdo rekel saj bo. Jaz pa kaj bo klinca bo itd. Bila sem živčna napeta, z možem sva se sprehajala po obali, in gledala kako srečne družinice vozijo voziček. Počutila sem se kot dva siromaka, na klopci. Vedno sem mu govorila, joj ko bi mi dva tako srečna bila. Vsaka, ki je vozila voziček sem se ozirala za otročičkom, mene pa pri srcu stisne. Ko sva šla na sladoled ali na sadno kupo, sem mu vedno govorila no, ko bova imela malčka pa pridema tukaj z njim, in samo sanje in bla bla bla. Sedaj, ko je lepo vreme greva malo za obalo, se na klopco vsedeva in gledava razigrane otročke, in sedaj drugače govoriva, no drugo leto v tem času bova pa še mi dva peljala otročka ven. Moj mož kar ima solzne oči, ko mu to povem. Meni tudi prej ni bilo vseeno, ampak sem moža tolažila pa čeprav pri mojem srcu je bila grozaaaa…
Eva boš videla čez mesec boš pa rekla huraaaa sem noseča.
Zapomni se tega mojega posta velja?
Čimprej v akcijo in skakati pa bo…….
Lep sončen pozdravček in čim manj napete živce
Doroteja

Eva, te čisto razumem. Tudi jaz sem si večkrat sebe predstavljala z vozičkom po parku ali pa v poletni oblekci s trebuhom, ki bi ga gladila z roko in vsa presrečna razkazovala naokoli.
Jaz mislim, da je vsaki ženski usojeno imeti otroka, pa čeprav z različnimi postopki ali pa tudi posvojenega. Ko ga enkrat sprejmeš, je tvoj!
Zato ne obupaj! Poznam besede ljudi, ki govorijo “saj bo”. Tudi mene prekleto zbodejo. Mož pravi, da ne misli kar tako odnehat in če ne bo šlo drugače, bova tudi posvojila, samo da bova doživela tista starševska čustva.

Sprejmi vsak dan kot novo doživetje. Kot sem že napisala nekoč: če bi jaz takoj zanosila, ne bi imela pojma o svojem in ženskem telesu nasploh. Toliko stvari je in skoraj vsak dan slišim kaj novega in vse je zame novo doživetje.

Ja, hudo je.
Ravno danes me klicala najboljša prijateljica. Tudi ona 2 leti ni mogla zanositi, potem pa ji je lani uspelo (brez zdravljenja) in zdaj ima 7 mesecev staro hčerko.
Prej, ko še nisva bili poročeni sva se veliko družili, potem malo manj, a sva se dosti slišali, zdaj pa se takorekoč ne vidive, slišive pa 1 – 2 x na mesec. Ona bi rada, da bi jaz kdaj prišla k njej, da bi šle skupaj z dojenča na sprehod peljale …
Jaz se pa kar naprej nekaj izgovarjam: na službo, na zdravje … samo, da mi ni treba iti. Pa še to mi gre na živce, ko me še po telefonu kar naprej sprašuje: “kaj pa vidva? Kdaj pa vidva kaj mislita? A sploh kaj delata na tem?” (Moram povedati, da kljub temu, da je moja najboljša prijateljica, ji o težavah o zanositvi nisem nikoli govorila). Kako bi bilo šele, če bi bila osebno pri njej. Po moje bi me še vprašala, kolikokrat na mesec seksava, ali kaj?
Ne razumem ljudi, ki so tako brez takta in jih ni nič sram spraševati in drezati v ljudi.
Žalostna sem, ker vem, da najin odnos ne bo nikoli več tak, kot je bil. Pa čeprav bom jaz kdaj imela otroka – bo pa njen večji in bodo pri njej spet drugi problemi.
Ohhhh, kar lažje mi je, ker sem vam to povedala!

Sem zatežila, a ne?

Lp,
Tašika

Hvala za lepe besede ampak ne morem iz svoje kože. Tudi jaz imam dve prijateljici, ki sta rodili v začetku tega leta. Vedno smo govorile kako bomo skupaj hodile na sprehode, ker bomo imele otroke skupaj. Toda sedaj ko sta onidve postali mamici se je vse spremenilo. Ne morem na obisk, ne morem poklicat in se pretvarjat kako sem vesela ker nisem. Odkar imata otročke sem bila na obisku samo 1x pa še na ta obisk sem pripravljala 2 tedna. Nisem nesramna in ne zavidam jima sreče vendar ………
Vedno v glavi sam en velik ZAKAJ na katerega mi ne zna odgovoriti nihče.
Saj bo, seveda bo, ampak kdaj, mogoče se bom prej uklonila od vsega pritiska in bom obupala. Bo ali ne bo eno bo
Eva

Ej, punce, jaz sem tudi danes čisto na tleh, brez volje, M prišla včeraj. Saj ne, da je ne bi pričakovala, pa vseeno… Evo, zdajle sem bila med malico zunaj, pa mi je še huje: sonček sije, pa sami vozički in trebuščki na sprehodu. Sem šla takoj zdajle na forum, da malo potarnam. O prijateljicah, ki so noseče ali pa so pravkar rodile, in h katerim mi nikakor ni za iti na obisk, raje sploh ne bi govorila.

Ne vem, kaj bi še rekla, same bomo morale čez to pregurati (ob pomoči možekov in tega foruma), pa karkoli že bo!

LP, Andreja

Oh moja draga Eva in vse ostale forumke, ki doživljate podobno situacijo, ko bi le vedele kako zelo vas razumem, saj podoživljam čisto isto situacijo. Vse kar ste opisale tudi jaz tako čutim. Vedno in povsod le tisti ZAKAJ? Veste najbolj od vsega se bojim le tega, da mi leta tako zelo hitro teko, da bom kar naenkrat stara, bolehna in še vedno tako zelo nesrečna. In nikoli pa res nikoli ne bom začutila v svojem življenju kako je to biti MAMICA. Vsaj, če bi mi kdo vedel povedati saj boš imela otročička pač ne še sedaj ampak za toliko in toliko let bi se seveda splačalo čakati, tako pa zdaj sem povsem brez volje do življenja in nevem če je sploh vredno živeti takšno življenje. Resnično je lepo to da imam tukaj vas in vem da nisem sama na tem svetu, ki se mora spopadati s to PRESNETO NEPLODNOSTJO. Zakaj mora sploh obstajati, samo zato da nas muči. Upam in želim vsaki na tem forumu, da bi jo uspešno premagala.

Tašika!
Jaz sem se ravno včeraj zopet zelo spretno izognila eni znanki, ki je bila z otrokom (videla je nisem že od srednje šole) in od daleč se mi je celo zazdelo, da je (spet) noseča. Moji prijatelji socer vedo, da imava težave, toda ne vedo kaj vse sva že poskušala… Nekateri nama poskušajo celo pomagati (čeprav sami nimajo težav) in nama predlagajo različne alternativne možnosti zdravljenja – kot sem že enkrat napisala, sva poskusila že vse živo, samo, da ne bi bilo treba na umetno (sedaj imava za sabo že štiri poskuse).
Meni je tistim, ki jih večkrat vidim lažje povedati, da so težave – ponavadi rečem, ko me vprašajo kaj čakava, da čakava, da bo Bog dal…
Toda tistim, ki jih vidim samo na nekaj let, ne razlagam preveč. Pa je seveda prvo vprašanje, koliko otrok pa imaš ti? Se delam kot, da ni nič in rečem, da še nič. Potem pa seveda sledi slavno vprašanje, ja kaj pa čakaš (kaj pa misliš)? Zato sem že pravi strokovnjak v izogibanju tem osebam, še posebno tistim, ki se sprehajajo z otroki.
Nedolgo tega sem srečala nekoga, ki mi je seveda vprašal to in potem je za mojim odgovorom sledila klasika! Toda, potem se mi zdi, da je bil kar naenkrat v zadregi, saj je rekel, da je on tudi že tri leta poročen (čeprav mu nisem razlagala koliko časa sem jaz poročena) in ima šele sedaj otroka, starega par mesecev.
Haloooo – seštejejo naj si 1+1- poročena šest let in pol, ves čas zaposlena in stara 31 let!!!

Praviš, da ne razumeš netaktnosti vpraševalcev… Ja, a veš, da se sploh ne zavedajo (morda so že kdaj slišali), da obstaja neplodnost! Sploh ne pomislijo – nekateri!

Sedaj sem se pa res razpisala! Ne vem, če te nisem premagala pri teženju!!!
LP, Špela2

Oprosti, Doroteja, ker sprašujem, ampak a nisi ti že enkrat rodila? Se opravičujem, če sem zamešala….Sicer ti pa želim veliko sreče v tvoji nosečnosti.

Špela, dobro si napisala!
Tudi jaz sem stara 31 in poročena 6 let!
Jaz takim ponavadi rečem, da delam kariero v službi, kaj jih briga!
Je pa težko. Ponavadi sem potem kar nekaj časa zamorjena, kadar moram takim netaktnežem odgovarjati.
Bo že bolje!

Pozdravček,
Tašika

ja prav imaš sem rodila pri mojih 22 letih starosti. Imam hčero staro dobre 13 let. Sem vesela in srečna ampak, sedaj je pa čisto druga pesem, ker takrat sem bila zelooo mlada in saj veš, da se ne zavedaš še dobro materinstva. Po porodu so se pa začele težave. Tako, da sem v življenju prestajala, ogromno slabih trenutkov. Ja prav imaš sem že mamica, hvala bogu. Samo z tem možem pa nimam otrok, ker je pri njemu nekaj narobe, in seveda pri meni je bilo tudi. Tako, da želim sedanjemu možu podariti njegovo najbolj dragoceno, kar je možno na tem svetu.
AŽelim ti, da postaneš tudi ti mamica……
Lep sončen pozdravček
Doroteja

Drage moje!
Res je da je najbolje izogniti se vprašanjem o otrocih. Tudi v službi. Če imate izkušnje da šefi ne poznajo besede strogo zaupno kadar gre za osebne zadeve uslužbencev.ne mislite si da bo za vaš problem veljalo drugače. Take zaupne zadeve se tako rade izmuznejo… Ljudje radi poslušajo lepe zgodbe (da so lahko zavistni), z vami delijo veselje, žalostnih pa ne marajo. Malo je ljudi, ki lahko resnično sočustvujejo z vami. Želijo si zabave, zato so zanimive teme okrog katerih lahko čim bolj napletajo, spremljajo dogajanje, sprašujejo če je kaj novega… vse to le za lastno zabavo in da bodo lahko povedali naprej (seveda-oni, ki vedo tako skrito stvar seveda hitro pridobijo na pomembnosti).

Tudi sama nisem vesela za vse novopečene mamice in nosečnice. Ne zavidam jim, privoščim jim, ampak težko je doseči tisti stopnjo ko si kljub lastni nesreči vesel za drugega. sama sem dala skozi že nekaj faz da bi se sprijaznila s situacijo. Gre počasi, ampak… delajte na temu. Ne smilite se same sebi. Res je, da je kakšen dan težji od drugega. Ampak saj bo šlo! Ne ves čas mislit le na to kako uboge ste. Na take se nesreča še bolj lepi! Tega pa nihče ne mara, kajne? Za vsakim dežjem pride sonce…

Sprijaznite se, da tako pač je! Če ste že na postopkih: vsakič je nek procent možnosti da se prime in enkrat se bo že! Če delate na tem že dlje časa: kaj za vraga čakate! Naročite se na pregled, če boste zvedele da ni nič narobe boste takoj bolj sproščene, pa poletje in dopusti se bližajo, ni vrag da ne rata!

Ne uničujte si mesecev z žalostjo. Dojenčki ne rabijo depresivnic za mame! Še enkrat vam polagam na srce: poskusite se prepričati, da bo pač potrebnega nekaj več truda. Tu na forumu boste (bomo) gotovo našle dovolj podpore.

Stvari v življenju včasih ne gredo po načrtih. Otroka boste dobile, če ne biološkega pa ga boste posvojile! In vse se boste nekega dne sprehajale ob morju in otrokom brisale umazana usta od sladoleda!

Velik sreče in umazanih otroških ust vsem!

Punce, pozdravljene,

Čisto z vsako od vas podoživljam občutke, je pa res, da je ogromno odvisno od človeka. Sama imam prijateljico, ki ima že 3 otroke, in eno, ki jih še ne načrtuje in ravno ti dve me najbolj razumeta in nikoli ne težita z glupostmi kot so: “kaj še čakaš”, ali pa “saj bo”. Po spontanem splavu so me najbolj bolele besede:”saj boš še zanosila”. Kot da bi bil to problem – jaz sem žalovala za pikico, ki je bila moja, marsikdo pa je mislil, da je to čisto tehničen problem – kot da bi šla v trgovino po novo štruco kruha. Tudi besede koliko se trudiva me bolijo – naj mi pustijo intimnost, jim bom že povedala ko bo kaj.

Hudo je, ko te nekdo prepričuje, da njemu tudi ni v prvo uspelo – so se 3 mesece trudili. Uf, nekajkrat sem res mislila, da me bo razneslo od besa. Danes se samo nasmehnem, čeprav v sebi kar besnim.

Imam sestrično, ki pričakuje, se kar veliko slišimo, pogovarjamo… zelo me boli, ker kljub temu, da ve mojo zgodbo kar naprej jamra. Koliko raje bi bila na njenem mestu…

In vem, da tudi tiste, ki že imajo otroka in bi si želele še enega, ravno tako trpijo, ker ne morejo zanosit. Karin, pa Doroteja je dala to skozi. Strokovnjaki pravijo temu sekundarna neplodnost in jaz jim verjamem, da tudi to boli.

Ne smemo se pustit, verjamem, da bo prav vsaki od nas uspelo občutit radost materinstva. Kar pogumno, nasmejmo se življenju, enkrat nam bo pa tudi moralo vrnit nasmeh, mar ne?

Lep večer vsem, jaz pa grem z mojim dragim sedaj na sladoled. A veste, da so tudi ženske, ki so še starejše od nas in jim sploh še ni uspelo srečat “ta pravega”? V primerjavi z njimi smo me prav bogate, mar ne?

Svetlana

Pozdravljene!

Toliko razočaranj sva doživela z možem, da ne verjameva skoraj več , da bova tudi midva dočakala to srečo.
Nekaj mi govori, da ne bova imela te sreče. Kaj sva zagrešila, da sva tako kaznovana? To ne privoščiva niti največjemu sovražniku.Ne morem pozabiti besed dr. Medenove, ko sem kot samoplačnik šla k njej uprašat kdaj bodo pričeli s postopki z donatorjem (pred približno šestimi leti), da se da živeti tudi brez otrok.To jo sigurno nisem šla uprašat! Komu naj še zaupam? V solzah sem šla iz ordinacije, iz stavbe pa sploh ne vem kako sem prišla.Lažje mi je, ker sem vam to povedala,ve to razumete.
Ali naj dam zopet prošnjo za napotitev v tujino? Od januarja nisem dobila nobenega odgovora.
Draga neučakana, želim ti, da doživiš čim manj razočaranj.
Maja

Maja!

Mislim, da si v podobnem položaju kot jaz.
Informacije o donatorstvu so sedaj tudi na http://www.daruj.com.
Upam, da sem ti kaj pomagala.

Lep večer, Bianca.

Draga Maja!

Morda bo kdo mislil da sem črnogleda, ampak toliko sem že dala skozi da optimizma več ne poznam. Tudi v to, da bo kdo kaj naredil namesto mene ne verjamem. Ljudje nekaj časa poslušajo, potem te imajo zadosti. Zato, draga Maja, brskaj naprej! Zahtevaj odgovore in bori se za svojo pravico. Moža imaš ob sebi in tako sta že dva. Le vztrajajta! Če sta zdržala do zdaj, pojdita do konca! Dokler je še čas.

Kljub temu da teoretično potekajo donatorstva, da v praksi zadeva ne deluje. Ker nimajo darovalcev.
Tu vidimo kakšni so ljudje kadar je treba kaj narediti. Ljudje, ki ne morejo imeti svojih otrok se jim smilijo, rečejo da bi jim radi pomagali, ko pa imajo to možnost pa…vidimo kako se konča. Žal je tako na vseh posročjih. Tudi proti beguncem nima nihče nič, pa proti bolnikom za aidsem ne, ko pa jih želijo namestiti njim v bližino pa prej taki sočutneži skočijo kvišku.

Pari, ki so v postopku pa zaradi možnosti zamrzevanja svoje celice hranijo zase. Mogoče jim bodo še prav prišle. Drugih pa problematika ne zanima preveč, saj se njih ne tiče.
Zato ti predlagam da ne obupaš in daš prošnjo za napotitev v tujino. Tam problemov z donatorstvom ni. Pri nas ti ta pravica z zakonom pripada in če Slovenija nima celic, naj te napotijo tja, kjer so. Kar vztrajaj, saj gre za tvojo srečo. Namesto tebe se žal ne bo nihče zavzel za to. Zahttevaj tudi odgovor kaj se s tvojo prošnjo dogaja.

Veliko sreče!