nesrečna že od otroštva
Pozdravljeni!
Starša sta se že zgodaj ločila.Oče je pil,pretepal mamo.Kasneje se je mami spet poročila,imela še dva otroka.Nikoli nisem bila deležna enake pozornosti,enakih ugodnosti kot polbrata.Mami mi ni nikoli bila mami.Vedno je bila polno zaposlena s svojimi partnerji,jaz sem samo stala ob strani in opazovala kaos,saj tudi s sedanjim partnerjem ni nič boljše.
Zdaj sem stara 32 let,poročena,imam sina.Zdi se mi,da zaradi moje družine trpi sedanja družina,saj se včasih ne znam obnašati,prehitro vzkipim,možu za vsako stvar že vnaprej grozim z ločitvijo,včasih prav čutim,kako bi ga lahko napadla,udarila.V meni je ogromno besa,po drugi strani sem pa tako mehka,potrebujem ogromno pozornosti,če je ni,jokam.Zavedam se tega,da je verjetno to posledica mojega otroštva in tega bi se rada rešila,samo ne vem kako.O tem se ogromno pogovarjam,ne tiščim v sebi.Z možem ne,ker vse to jemlje kot ‘tako pač je,staršev se ne da spremeniti,ne sekiraj se zaradi tega’.
Ali nujno rabim psihiatra?
Klara
Sami ste že našli večino odgovora, odkod izhajajo vaše težave. Odraščali se v zelo neprijaznem okolju, osamljena, prestrašena, s stalnim občutkom, da ste odveč – tujka v lastni družini. V vas kot otroku se je nabralo ogromno jeze zaradi storjenih krivic in še več žalosti zaradi osamljenosti. Otrok toliko tako močnih in neprijetnih čustev enostavno ne more prenesti. Zato nekega dne “preneha čutiti”. Vendar s tem žal ne prenehajo tudi jeza, žalost, zraven pa še strah in sram zaradi odvečnosti. V vseh teh letih krivic do vas se je teh čustev nabralo toliko, da jih zdaj ob možu (verjetno pa tudi še ob kom drugem) enostavno ne morete več kontrolirati. Prav od moža ste toliko pričakovali, da vam bo dal vse tisto, kar vam niso starši – zdaj pa vam prizadeva enake bolečine. Verjetno ste že sami ugotovili, da sta vaša jeza in žalost bistveno večji, kot krivice, ki vam jih dela mož. Pa si ne morete pomagati – tako dolgo zatajevana čustva hočejo končno na dan. Z vašo jezo, žalostjo, strahom,… ni torej nič “narobe”. Težava je v tem, da vas je strah čutiti in da teh čustev ne obvladate. Ker nikoli niste dobili prave ljubezni in bližine v svoji izvorni družini, si jih seveda še bolj želite. Še bolj pa se jih tudi bojite, saj ju sploh ne poznate. Ljudje se pa nepoznanega bojimo, tudi če je tam skrit obet lepšega življenja. Tudi če se vam mož želi približati, ga zato slej ko prej “odrinete” s svojo jezo na varno razdaljo. Podobno se tudi on boji bližine. Iz tega, kar vam govori, sklepam. da se je daleč nazaj, ko je bilo tudi njemu podobno težko kot vam, odločil da se ju ne želi več. Ker bi ga preveč bolelo, če bi si priznal, da je v resnici povsem drugače.
Pravite, da se o tem veliko pogovarjate, a ne z možem. Toda ravno mož, kakorkoli ga že občutite, je pravi za take razgovore. Vem, da ste ob tem stavku pomislili “Kolikokrat sem se že želela, pa se on noče.” Pri moških je resnično velikokrat tako, a ne pri vseh in tudi ne ves čas. Verjemite, da si on želi zelo podobnih stvari kot vi, samo tako “dobro” se je zavaroval pred tem, da njegova trenutna stiska ni tako huda kot vaša. Običajno je v odnosih vedno tako, da enemu od partnerjev prej postane neznosno. In če je dovolj vztrajen v tem, da odnos naredi bolj znosen, mu drugi enkrat mora začeti slediti.
Zelo se vam je vtisnilo v spomin, ko je mož rekel, da se staršev ne da spremeniti. To zelo drži! Za starše velja enako kot za vse ostale: spremenijo se samo, če to sami želijo. Taki starši, kot ste jih opisali vi, pa se za kaj takega odločijo zelo redko. Toda to ne pomeni, da se ne morete vi spremeniti! In tudi vaš mož! Skupaj sta se našla tudi zato, da ustavita te krivice, ki so se dogajale obema. Da si podarita tisto, česar nista dobila od staršev, pa bi morala. Ta pot pa, kot sami doživljate, sploh ni enostavna. So pari, ki jo zmorejo sami. Ne vem, ali sta vidva tak par. Odločitev o tem ali rabita pomoč psihoterapevta (ne psihiatra) ali ne, je lahko prvi naslednji korak na tej vajini poti. Če se vam mož na njej ne bo želel pridružiti, imate vso pravico nanjo stopiti tudi sama.
Želim vam, da čim prej najdete tudi lepše strani življenja.