Oj, kako mi je hudo. Tudi sama sem doživela podobno izkušnjo, le da je bil moj sonček star 6,5 let in človek misli, da se kaj takega ne more zgoditi. Žal, zgodilo se je tebi, zgodilo se je meni. Hudo je, da ni za povedat, še posebno ob teh praznikih, ki prihajajo.

Vsak dan mislim na sina, se z njim pogovarjam, jočem in obiščem njegov prerani grobek. Pravijo, da čas celi rane, ampak zdi se mi, da tudi čas ne bo zacelil moje globoke rane – z sinom je odšlo tudi del mene. Trudim se vsak dan in hvalabogu sva si z možem zelo blizu in se veliko ter odkrito pogovarjava o najinih občutkih. Moram reči, da so mi v oporo tudi sorodniki (mami, sestra, brat, svakinja) s katerimi veliko govorimo o najinem sončku. Že ob smrti sina sem jim rekla, da lahko brez zadržkov govorijo o njem. Malo odleže, a bolečina je še vedno neznosna. Ne vem, kako bi preživela brez njih.

Drži se. Čim bolj iztisni bolečino, ne glede na reakcijo okolice. Zelo pa mi je pomagala zgodbica o dečku na oblačku. Tudi sama si zamišljam, da je najin Matej na enem izmed teh oblačkov in da naju gleda ter na nek način usmerja in da je žalosten, kadar sva žalostna tudi midva.

Še enkrat, vzdrži

tatjanca

Draga Žalost!

Hudo mi je zate in moje iskreno sožalje ob izgubi vajinega sinčka.Moja izguba se gotovo ne da primerjati z tvojo (v 21t nosečnosti ),vendar globoko sočustvujem s tabo.
Žaluj ,joči, ali kriči,kajti to je potrebno,sedaj ko je tvoje srce v globoki žalosti.Dovoli tej žalosti,da najde pot iz te teme.

Veliko, veliko moči,zate-drga žalost,v mislih sem s teboj.

andreja

Pozdravljena. Danes sem se prvič opogumila da se oglasim na tej temi. Res je minilo že nekaj let najin sin bi bil star 21 let.
Morda me je k pisanju pripeljala nadaljevanka ki se je vrtela te dni
,, pesem ptic trnovk,,. Pred 21 leti sem gledala zadnji del te nadaljevanke nahranila svojega sinka in ga pripravila na spanje.
Ob 5 zjutraj je zajokal dala sem mu dudko in je zaspal, vendar je zaspal za vedno.Ko sem se zjutraj ob 7 uri zbudila ga ni bilo več med nami. S partnerjem sva prišla v hudo krizo, tudi ločila sva se.
Napaka, ki sva jo naredila: nisva se pogovarjala in drug drugega nekako dolžila da je kriv. Po 7 letih sva se ponovno videla pogovorila in zaživela skupaj. Imava krasno hčerko, za katero pa sva se prav tako s pomočjo zdravnikov borila, da je preživela. Prizanam, da sem takrat boga spraševala kaj sem naredila, da me tako kaznuje.
Žalost, trpljenje mine spomin ostane.