nesreča
jaz sem se obrnila na ta forum, v upanju na pomoč in malo tolažbe, kajti od ljudi ki me odbkrožajo je ne prejmem!zelooo dolgo sem si že želela otročička, in pred 12 meseci se mi je moja dolgoletna želja uresničila.rodila sem zdravega fantka.vse je potekalo lepo do pred 3 dnevi ko sem se zjutraj zbudila in svojega sina našla mrtvega v svoji posteljici.partnerja izguba sicer je prizadela ampak je zaprt človek in ni pokazal čustev…celo danes ko smo pokopali mojega sončka ni potočil veliko solz.tudi meni govori naj se vzamem v roke in neham počasi jokati, ampak ne gre ker izguba preveč boli…s svojimi starši se ne razumem dobro,njegovi pa so že mrtvi. ker jaz moram to spravit ven s sebe.
Najprej moje izkreno sožalje!
Vem kako boli izguba otroka in vem, da ne boš nehala jokati še kar nekaj časa.Bolečina bo postopoma postala znosnejša!
Že to da si pisala sem je velik korak in vem, da ti bodo punce znale svetovati in te tudi potolažiti, vsaj malo!Tudi mene so malo potolažile!
Moški so večkrat bolj zaprti, ampak tudi njih boli in jim je hudo!Morda pa mu je grozno ko te vidi jokati in tako reagira, ampak ti kar jokaj, mogoče bo čez nekaj dni razumel in dojel dogodke!Sedaj sta oba še v šoku in vsak drugače odreagira, poizkusi se pogovorit z njim!
Vzemi si čas za žalovanje!
škratek
Draga mamica,
tudi jaz čutim s tabo.
Danes sta bila v Parku dva slovesa. Dve družini, neskončna žalost, praznina, bolečina …
Draga mamica,
sedaj je čas, da prisluhneš sebi in da si boš dovolila žalovati. Moraš, ker to je pot proti soncu, proti svetlobi. Žalovanje ne pozna bližnjic.
In ja, res smo si različni – niti dva ne žalujeta enako, niti dva ne razmišljata podobno ob izgubi. Tako kot tudi tvoj partner ne in ne veš kaj se v njem dogaja, kje so njegove misli. Vse je še tako hitro in mogoče niti sam ne ve kaj je prav, kako naprej, kaj zdaj ? Mogoče se boji tvojih solz, mogoče je nemočen ob tvoji žalosti…
Veš, mogoče bi si prebrala knjigo Prazna zibka, strto srce. Kar nekaj odgovorov bosta našla v njej, mogoče se pridružita Solzicam in spoznata, da nista sama s svojo žalostjo in težavami ob izgubi otročka..
Za danes naj bo dovolj in želim ti poguma in moči in veliko majhnih a pogumnih korakov naprej.
objem,
petra
Prejmi tudi moje iskreno sožalje.
Veš, da sem čisto presunjena, zakaj se to dagaja, zakaj moramo nekateri izgubljati svoje otroke in se soočati s tako veliko bolečino. In to v svetu, kjer se rojevajo in rastejo otroci in moramo gledati srečo drugih.
Želim ti moči, moči, da preživiš nepredstavljivo! Najhujše se še niti ni začelo.
Ko ti bo za znoreti, za umreti, vedi, da tu dobiš vedno pomoč in podporo. Me te bomo vedno razumele. In boš preživela….
Draga moja.
Iskreno sožalje. Razumem te in sočustvujem s teboj.
Vem kako je, ker bo kmalu mesec dni odkar sva midva izgubila najino punčko.
Nimam besed, s katerimi bi te potolažila, solze kar tečejo, ko to pišem: za tebe, mene, vse mame in očete, ki nas je doletela ta nepojmljiva in kruta usoda…
Pozdrav,
Breda
ne vem kaj storiti!
od pogreba še nisem stopila iz hiše, in ne vem niti če bom gdaj zbrala moč da mi to uspe…ne morem gledati obrazov ljudi ki se jim smilim!
že tako me domači skušajo vedno odvrniti od žalovanja in kadar omenim svojega aneja spremenijo temo, kot da nikoli ni obstajal!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Pozdravljena,
iskreno sožalje!
Glede na to kar pišeš, ti svetujem, da si poiščeš pomoč. Naj ti ne bo težko, saj boš le tako našla žarek upanja za nadaljno življenje.
Najboljša pomoč in podpora bi ti bili najbližji, ampak če tega niso pripravljeni sprejeti… žalostno.
Naroči si snjigo Prazna zibelka, strto srce, na strani Solzic (http://www.solzice.com/), pokliči prijateljico in se pogovarjajta, saj drugega trenutno ne potrebuješ. Pokliči na Solzice in se poveži z eno od moderatork… Naredi karkoli, samo ne skrivaj in tlači bolečine v sebi.
Moja izguba se ne more primerjati s tvojo (izgubila sem sina v 32 tednu nosečnosti), ampak te vseeno razumem.
Prosim, v tvoje dobro, najdi si nekoga, ki se bo pogovarjal s teboj in te podpiral. Verjemi, zaradi mojih bližnjih sem se lahko pobrala, drugače ne vem kaj bi.
Drži se, oglasi se!
Draga mamica!
Le kako si domači predstavljajo, da bo mama otroka “pozabila” po pogrebu in da bo bolje, če se pogovoru o tem izogibajo. Pa saj so vendar otroka tudi poznali in najbrž prav tako žalujejo.
Kakorkoli, morda ne znajo drugače, a povej jim, da se ti ne zmoreš in ne želiš pretvarjati. In da potrebuješ pogovor in podporo, da preživiš.
Vem, težko je iti ven. Jaz sem šla od doma naravnost k zdravniku, nisem gledala ne levo, ne desno, pa hitro domov. Vse kar sem imela za urediti, se tako urejevala. Če ti kdo nameni toplo besedo, jo vzemi, potrebuješ jo. Verjetno kdo močno sočustvuje s teboj in bi ti rad pomagal. Teh ne odkloni.
Mislim pa, da je bolje, če si zaenkrat bolj noter na varnem, ali v naravi na samem, da pride kaka prijateljica na obisk. S partnerjem pa se tudi poskusi pogovoriti, da ga potrebuješ. Tudi, če iztuliš to bolečino.
Jaz sem jokala na javnih mestih, najbrž boš tudi ti. Ne gre drugače.
Mislim na tvojega sinka Aneja, zakaj so potrebne take preizkušnje ne vemo, lahko se le tolažimo in vzdržimo.
Sem sama mama trem umrlim otrokom.
Ja Frida, sem se tudi jaz spraševal kako lahko ne samo prijatelji ampak potem še celo domači (ne vsi) pozabijo da si imel otroka? Pa lahko rečem da smo čisto normalna Slovenska družina, brez kakšnih večjih probelmov. No in potem ko si v tem dejasnko vidis KDO RES ČUTI s tabo, kdo se pa vec ali man samo dela. In na koncu ugotovis KOLIKO veljajo VSE TISTE besede DA KRI NI VODA in podobne visokoleteče besede. Same floskule! In res zanimivo, ce pogledam nazaj; tisti, ki so imeli največkrat polna usta v takih ali drugačnih primerih so se dejasnko najbolj distancirani. Potem res vidis, da so vec ali manj samo besede, ko pa je potrebno kaj konkretno pa vse ostane tiho. Žal
Draga mami,
veš, tvoje besede, tvoje razmišljanje so mi tako blizu. In reakcije iz okolice.
Na žalost je tako, da v bolečini ostaneš sam in da je samo od nas odvisno kaj bomo z njo naredili.
Kot sem ti že napisala: prav je, da si dovoliš žalovati. Zelo prav in zelo potrebno. Umrl ti je otrok. To je bolečina, to je katastrofa zate in za tvojo družino. To je obdobje skozi katerega se boste učili hoditi.
In zelo velikokrat se zgodi, da ravno v najožjem sorodstvu ne naletimo na posluh.Zakaj? Mogoče se bojijo, mogoče ne znajo, verjetno delajo v dobri veri itd. Res mogoče ne bi bilo slabo, da nabaviš knjigo in jim jo daš v vpogled. Da jim poveš za društvo, da jim poveš za spletne strani, da imajo možnost pokukati in si prebrati. DA MORAŠ ŽALOVATI !
V naslednji številki 7 DNI bo obsežen članek o izgubi tako majhnih otrok – mogoče jim čisto “slučajno” pride v roke.
Pa četudi vse to narediš, četudi bodo vsaj poskušali razumeti … še vedno bo bolečina ostala le za malenkost lažje ti bo.
Pa še nekaj je. Vem, da še dodatno povečuje bolečino ravno dejstvo, da ne najdeš utehe tam, kjer si jo želiš. Sama sem kar nekaj časa iskala pravico, da sem lahko žalovala, morala sem opravičevati obstoj naše deklice, ki je že nekaj dni živela z nami. Ampak tako je. In zelo žal mi je, da tudi ti doživljaš podobno situacijo.
Draga mami, resnično močno čutim tvojo bolečino in … če kaj potrebuješ, želiš ….
objem,
Petra, Solzice
Zelo hudo je in tezko je prezivljati prve dni, tedne, se soociti z vsemi tezkimi spremembami naenkrat.
Izguba nasih malih angelckov nam je vsem postavila zivljenje na glavo. Nic ni vec tako kot je bilo, zato ne vemo vec, kaj bi v tej globoki zalosti storili, da bi se koncno ze prebudili iz te krute more.
Zal, ne da se prehitevati casa. Zalovanje hoce ves svoj cas. Moras si ga vzeti. Izjoci vse solze gorja.
Sorodniki so ponavadi zelo nerodni.
Moji so se izogibali pogovoru o tem, ker jih je tako prizadelo, da sem v takem stanju, da niso vec vedeli, kaj bi rekli ali naredili ali kako bi se obnasali.
Enostavno, skusali so obrniti “plosco”. Zagotovo pa vem, da me imajo zelo radi. Tako pac (ne) znajo izkazovati svojo ljubezen.
Skoraj nemogoce je biti racionalen ob tako krutih nesrecnih dogodkih. Preplavljajo nas mocna custva, ta pa nam ne dopuscajo treznih misli. Prehudo je.
Draga Zalost, draga mamica, stisni zobe in prebij se skozi najhujse obdobje.
Ves, meni so vsakodnevni obiski grobka in priziganje sveck, pa urejanje rozic in tiha nezna sepetanja moji angelcici v samoti, najbolj pomagali skozi najhujse obdobje.
Moras verjeti, da po dezju posije sonce.
Posiljam ti iz srca topel objem,
A.M.