Nesposobna imeti resno razmerje?
Kako zatajiš, kaj se zgodi oziroma kako se počutiš takrat?
Predstaviti fanta doma ni ravno neka relativno visoka ovira v sami ohranitvi razmerja, vsaj po mojem občutku. To še niti prav dober začetek samega razmerja ni, saj se to ponavadi zgodi bolj na začetku, ko med še niti ni dobro polizan. Ampak to naj ti ne vzame poguma.
Mogoče si se preveč zapela za to, da ga moraš predstaviti doma.
Malo več napiši … mogoče opiši zadnjo zvezo, koliko časa sta hodila, so doma vedeli, da imaš simpatijo, zakaj ti je bilo mučno pripeljat to osebo domov. Moji starši so bili zelo konzervativni in niso hoteli spoznati nikogar, samo bodočega moža, ko bi bila stvar že tako daleč. Ker sem se že po srednji šoli odselila od doma in nisem pogosto obiskovala domačega kraja, me to sploh ni motilo.
Resnega razmerja nimate, ker “resnih razmerij” ni.
Z “resnostjo” je tako kot z “normalnostjo”. Vsaka družba, vsaka religija.. celo vsak posameznik jo definira drugače.
– Eni bodo resnost definirali z monogamijo, ki pa se je praktično nihče ne drži (izredno redki ljudje lahko trdijo, da sta oba v paru drug drugemu prvi seksualni partner in sta bila dejansko vse življenja zvesta – kjer že pojem zvestoba postane problematičen.. je to zgolj fizično seksualno, ali tudi čustveno, je virtualen seks prevara, je chat-anje prevara, je ogled pornografije prevara?).
Je le serijska monogamnost, se pravi, da si v nekem časovnem obdobju z enim samim parnerjem – in to je potem v današnjem času eden izmed indicev resnosti.
– Eni bodo resnost definirali s tem, koliko časa smo zvesti enemu partnerju? (Koliko težav je že zgolj s pojmom zvestobe – bi bila potrebna posebna tema).. Kar pa ljudje žal gledajo le navzven: Koliko časa zveza (Beri: Potemkinova vas) že stoji, pardon obstaja?
– Eni bodo definirali resnost s tem, koliko ljudi ve za to vezo? Koliko ljudem, prijateljem, znancem, sodelavcem in sorodnikom je ta partner bil predstavljen. Še hujša različica, tista “ameriška”, je, da mora potem ta partner biti tudi najboljši prijatelj vašim prijateljem, kot seveda vsemu sorodstvu. Če vaše bližnje (in daljne sorodstvo) ni ravno vzhičeno ob tem partnerju, to ni resna zveza.
Če na kratko ponovimo:
– monogamija,
– čas le te (ker monogamija ni nikoli dovolj, jo je potrebno dodatno “štopat”),
– socialna integriranost vašega partnerja v vaše okolje ter obratno.
Da bi vsi trije faktorji uspeli, še posebej zadnji, se mora torej človek na veliko pretvarjati. Ni teorije, da si lahko všeč vsem ljudem, če nastopaš iskreno. Da je nekdo všečen vsem, torej aktivno manipulira, predvsem ljudi okoli sebe, ukrivlja polje resničnosti.
Romantična zavesa potem pravi, da to počne le za druge, do vas je pa odkrit.
Ja, seveda. (In potem svizec zavije čokolado..)
Manipulativna oseba bo manipulirala z vsemi. Bolj, ko je “karazmatična”, močnejši je njen arzenal manipulacij – jih praktično ne zaznamo.
Dejanska “resnost zveze” se tako prevesi nazaj na osnovna dva partnerja (če ne gre za poliamorno vezo, kjer je pa seveda več ljudi.. menage-a-trois so le trije, lahko so pa seveda še večje prepletenosti, ki pa stvari seveda dodatno zakomplicirajo v naši trenutni družbeni ureditvi).
Kako odkrita sta torej dva človeka med seboj?
Iz tega vidika, sta dva, ki sta se odločila preplesti za eno noč – one night stand – lahko čisto resna. V svoji nameri, stvareh, željah, potrebah, veseljih sta znotraj te noči ves čas odkrita. Ne vidita neke daljne perspektive, ne pleteta gnezda, prihodnosti ali karkoli podobnega. Sta pa odkrita, iskrena.. ni iger, ni pretvarjanj.
Gledano karikirano je niz one-night-standov, enak serijski monogamnosti. Samo partnerjev je pač več.
Na drugi strani pa imamo lahko 60+ let poročen par, ki je sicer navzven, kot tudi dejansko bil monogamen, a si svojih najbolj skritih želja, poželenj, kot tudi čustvovanja ni nikoli delil. Vsak je vzel “tradicionalno vlogo” svojega okolja, prilagoejno spolu in času ter jo izvrstno odigral. Niihče pa dejansko ne pozna drug drugega. Sta le stranska igralca obskurne predstave.
Najbolj pogost pa bo par, kjer ni ne zvestobe (ne seksualne, ne čustvene..), ne odkritosti. Še družbeno pogojeni vzorec družine zmorejo odigrati le navzven.. za sosede in “prijatelje”. Navznoter, znotraj razmerja pa se pretvarjata dokler zmoreta. V 75% potem dopizdi ženski in se loči (ker se običajno one bolj prilagajajo, bolje fejkajo..).
Vprašanje se tako vrača vam nazaj (kot en žleht Nietschejenski bumerang):
Kaj je za vas resnost?
Ker takoj zate potem pride Freudeansko vprašanje: Zakaj to “resnost” aktivno minirate?
Stepni, to ni poanta avtoričine situacije. Bi ji drugače odgovoril če bi napisala Nesposobna imeti razmerje. Zdi se mi da nisem sposobna imeti razmerja, saj se vedno zatakne ravno takrat, ko bi bil ze cas da predstavim fanta doma, pa preprosto zatajim… Ali nisem sposobna imeti razmerja? Kako naj pridem do odgovora kaj je to povzrocilo?
Moj zadnji tip je bil najboljsi, ker me zaradi mojih let ni htel doma predstavit,sem bila starejsa 9let. Zdaj vidim da mi je nardil uslugo, ker sexat v njegovi otroski sobici in njegove okole stare prenasat skoz v hisi, tega pa res nebi, sploh ce bi me grdo gledali….
Pogresam pa ga se zmeraj, prevec sem ga imela rada za taki konec. Razen let med nama ni bilo nic hujsega. Sma se imela rada.
Pozdravljeni.
Do odgovora se lahko dokopljete na različne načine. Lahko poskusite s hipnozo, še bolj pa priporočam psihoanalizo, določene vzorce in travme je mogoče prepoznati tudi iz branja telesa – s čimer se ukvarjam jaz. Odgovor je pogosto povezan s tem, da je vaše vedenje v sedanjosti posledica podedovanih rodbinskih vzorcev in določenih kompromisov, prilagoditev ter kompenzacij iz otroštva. Otrok ima na voljo zelo omejene telesne, čustvene in umske vire za soočenje življenjsko realnostjo, in s temu viri mora nekako preživeti. Če kot otrok niste imeli drugih možnosti, pa jih zagotovo imate sedaj. Poznati odgovor pomeni samo kakšnih 5-20% (odvisno od vašega značaja) na poti do osebne transformacije, vse ostalo je delo, radovednost, prepuščanje in pripravljenost na učenje tukaj in sedaj.
Jaz klientom na prvi terapiji pogosto namignem v kateri smeri se verjetno nahaja odgovor. Redki so tisti, ki res razumejo kaj govorim. Šele kasneje, ko zrastejo v svojem osebnem zavedanju, začenjajo razumeti, kaj sem jim pravzaprav govoril. Prava osebna transformacija zahteva svoj čas (tudi pri meni osebno ni čisto nič drugače). Posamezna omejujoča vedenja pa je mogoče odpraviti relativno hitro.
Vse dobro.
Merilo, kakšna oblika odnosa naj bi predstavljala resno razmerje, se je oblikovalo v primarni družini. Morda so ti v odraščanju dali vedeti, da nisi dovolj dobra, da bi te imel lahko kdo iskreno rad – saj dvomiš, da bi bila sposobna imeti ustrezen odnos. Morda so njihova pričakovanja, kakšen “tujec” bi bil primeren kot zet, takšna, ki se ne ujemajo s tem, kar ti v sebi čutiš, da želiš.
Tvoj tekst da slutiti, da naj bi pripeljala domov enega od kandidatov: takega, ki bo s tabo vzpostavil tudi formalno razmerje.
Kaj pa želiš ti? Kje ti vidiš sebe in svojega partnerja? Je odnos tvojih staršev takšen, ki si ga želiš posnemati? Ali je tvoja vizija popoloma drugačna?
Vsak ima svojo pot in še ta se spreminja, če hodiš po njej večkrat. Ko presežeš tisto, kar te je v primarni družini dušilo in si priznaš, da imaš pravico (a tudi moč), da zaživiš po svoje, boš v svojem partnerju videla kvalitete, zaradi katerih lahko pogledaš svojim staršem v oči.
Saj nisi vzljubila tistega, ki ga ni hotela nobena druga. Temveč tega, ki te ima rad in katerega kvalitete so spoštovanja vredne.
Tole: ko bi bil ze cas da predstavim fanta doma, pa preprosto zatajim…
berem na dva načina. Ali si ne upam predstaviti, ali da nisi več prepričana, ali je to to, da bi fanta predstavila staršem.
Če nisi prepričana v resnost veze s fantom, je to lahko posledica normalnih ali manj normalnih dvomov.
Vsi kdaj dvomimo, ampak tebi se dvom v fanta, kot pišeš , ponavlja. Človek je lahko opurtunist, ali pa dvomi v vse, v ljudi, vase, v življenje. Ta zadnja lastnost je rahlo neugodna in je lahko del narcistične narave. Ne želim te obsojati, le povem, da si si zastavila res dobro vprašanje in da je želja, da najdeš odgovor, nekaj zelo pozitivnega.
Meni se je pokazalo, da je dvom v ljudi, v življenje posledica neizdelane psihološke zaznave sveta.
Pa prosim, ne govorimo ljudeh, ki so doživeli travme ala nasilje itd in imajo sedaj težave z zaupanjem.