nesposobna enega razmerja s fantom

Pozdravljeni,

Sem petindvajsetletnica in za sabo imam eno dolgo sestletno razmerje. Po tem razmerju sem si vzela cas in bila sama kar mi je tudi pasalo dokler nisem naletela na novega prijatelja s katerim ugotavljam svoje napake in nepravilnosti mojega obnasanja v druzbi.

Problem: ne znam imeti partnerja: to pomeni da ko sem z nekom u zvezi jaz nisem vec jaz in kar naenkrat jaz nimam vec svojega zivljenja in se vse vrti samo se okoli partnerja. Rada bi znala biti z nekom in hkrati pocela stvari v svojem zivljenju vendar to zelo tezko locim in mi dela ogromne probleme, celo taksne, da ze ves cas razmisljam kako bom nehala z novim prijateljom, s katerim pa ni po mojem nic narobe.

Skoda se mi zdi da bom zapravila taksnega prijatelja samo zaradi svojih problemov najslabse pri vse tem pa je da niti ni problem nehati z nekom ampak ziveti s tem problemom kajti slej al prej se bo spet nekdo nasel in jaz bom na istem…grozljivka.

Prav ne znam biti z nekom, ne vem koliko moram biti involvirana v razmerje, bojim se da bom prevec in bo to dusilo partnerja ali pa da bom premal in naju bo to dejstvo locilo.

Recimo jaz se grozno pocutim kadar sem v zvezi in sem na nekem dogodku brez partnerja kjer se imajo ljudje fajn in se zabavajo na cisto nedolzen nacin in bi se sicer tudi jaz imela zelo fajn saj sem zelo druzabna oseba. Ampak ne, jaz se cisto drugace obnasam ker sem v zvezi in mislim da je to narobe, ce se imam jaz nekje fajn. Zato se potem takim recem izogibam in se jih ne udelezujem ceprav bi se jih veckrat zelo rada in mi je grozno. Nekateri pa na te reci sploh tako ne gledajo in se znajo sprostiti in uzivati kot da nimajo partnerja. Zakaj meni partner pri teh receh predstavlja tak problem.

Povzetek:
Ko sem samska sem normalna, hodim ven in se druzim z ljudmi, ko sem v zvezi se mi to kar naenkrat zdi narobe in tega vec ne pocnem. Zakaj je tako in kaj lahko naredim proti temu? Trenutno sem na izmenjavi v tujini in od te izmenjave, zaradi dejstva da sem z nekom v razmerju, nisem imela cisto nic, nisem si upala spoznavati novega folka, dobesedno nisem nikamor sla in vse to zato ker mislim da je to narobe…katastrofa…prosim pomagajte mi ker je tole zelo motece!!!

Indefinito,

verjamem, da je to prepričanje moteče, saj ti onemogoča, da bi bila svobodna v partnerski vezi.
Pišeš, da imaš za sabo šestletno razmerje…..kako pa je bilo v tistem razmerju ? A si čutila isto ali to čutiš šele zdaj z novim partnerjem ?
Kako sta se ali se razumeta tvoja starša…je bilo kaj varanja..nezaupanja …?

Verjamem, da si svobodnejša, ko si sama, saj smo v glavnem vsi, saj nam ni treba upoštevati partnerja ali skrbeti kako se bo počutil ob naših dejanjih. Kar pomeni, da vsak odnos prinese s sabo nekaj svobode in hkrati tudi nesvobode. Zato ni nič narobe, če se obnašaš drugače ko si sama ali ko si v partnerski vezi.
Kako doživljamo partnerja in medsebojni odnos je seveda odvisno od naših prepričanj. Verjetno v sebi nosiš prepričanje, da ni prav, če uživaš, partner pa ne, kar doživljaš kot občutek krivde. Zato mislim, da bi iskren pogovor s partnerjem rešil marsikatero zagato. Ta strah in občutki, ki te omejujejo izhajajo iz spomina, zato jih lahko le trenutna in resnična dejstva premagajo.
Menim, da bi pomagalo, če bi ti partner zagotovil, da ne bo jezen ali slabe volje, če boš uživala v družbi tudi brez njega. Seveda je potrebno medsebojno zaupanje, da zaupaš tudi vase, da se ne bo zgodilo nekaj, česar si ne želiš.

Toliko zaenkrat…

Robi.

Ja sem imela fanta sest let in je bilo se huje, sploh ker je bil moj prvi resni fant in nisem vedela kako naj se lotim resne zveze, zato je bilo tudi tam grozno saj sva skoraj vse skupaj pocela in ko nisva se mi je mesalo.

Moja starsa se ravno ne razumeta najboljse, samo sem mislila da se nihce potem ne. Sem opazila da je bilo nekaj varanja vendar sta to poskusala zadrzati zase.

Kar se tice pogovora mislim, da glede tega niti ni potreben oz bi samo slabse naredila, ker bi partner videl kako nestabilna sem. Drugace pa sva se okoli tega pogovarjala v drugacnem smislu in mi niti najmanj ne preprecuje ali kakorkoli nakazuje, da bi se on ob tem pocutil kaj slabo. Samo kljub temu si ne morem pomagati in se vedno se ne morem pri tem sprostit. Celo veckrat mi rece, da bi rad videl, da kaj pocnem in da mu lahko potem recem, kaj sem pocela in kako sem se imela. Jaz bi to z veseljem naredila, in ce ze naredim, sem potem slabe volje in mu tudi stvar tako predstavim, kakor da je bilo brezveze in dolgocasno. Ne razumem tega dejanja pri meni. Se manj pa razumem, ko vidim ostale kako se imajo fajn z drugimi ljudmi okoli sebe. Mogoce se bojim tiste meje ko je kaj dovoljeno in ko ni. Tezko na primer recem kaksna je meja pri druzenju s prijatelji, predvsem nasprotnega spola. Totalna zmeda. Prav sram me je ze tega, da se niti ne morem druzit z ljudmi s katerimi sem se pred tem nonstop. Katastrofa.

Indefinido,

Citiram:”Moja starsa se ravno ne razumeta najboljse, samo sem mislila da se nihce potem ne. Sem opazila da je bilo nekaj varanja vendar sta to poskusala zadrzati zase.”

Kot sem predvideval, razlog za tvoje težave, temelji na medsebojnem nerazumevanju tvojih staršev.
Pišeš, da si mislila, da se potem nihče ne. Seveda so te misli in prepričanja še vedno v tebi in ti krojijo usodo.
Starši so nam zgled, pa naj bo kakršenkoli že. In po tem zgledu, se potem tudi odvija naše življenje. Verjetno je pri tebi prisotno nezaupanje in strah pred varanjem, kar bi imelo nezaželjene posledice.Saj tudi sama omenjaš, da se bojiš tiste meje. Strah se pojavlja v situacijah, v katerih obstaja možnost, da se zgodi tisto, česar si ne želimo. In zabavanje brez partnerja je definitivno situacija, ki v tebi prebuja nezaželene občutke.

Če si želiš izstopiti iz začaranega kroga in druženje doživljati svobodnejše, bo treba razmišljati in delovati drugače, kot so starši. Zato ne skrivaj občutkov, kot so jih starši, ampak še enkrat pravim, da zaupaj partnerju, kar čutiš. Verjemi mi, da komunikacija reši marsikatero zagato.
Zgovarjanje, da bo partner mislil, da si nestabilna, izhaja iz lastnega mnenja, da si nestabilna. In če boš sledila temu mnenju, se bo zgodilo to, česar se bojiš. Če boš verjela vase, da veš do kam lahko greš, bo minil strah. Občutek lastne nestabilnosti se prenaša na odnos in povzroča nestabilen odnos.Zato zaupaj vase.

Vsi imamo v nekaterih okoliščinah težave in težave imamo zato, ker imamo slabe temelje, ki bi nam omogočili, da bi shajali brez težav. Zato je sedaj ta naloga na nas, da se naučimo zadovoljno shajati tudi v tistih situacijah, v katerih naši starši niso znali.

Robi.