Spoštovana “ena mama”,

samo to bom rekla: naredili ste nekaj, česar vsaka mati ne zmore. Zmogli ste narediti korak naprej od vaše matere. In korak bližje vaši hčerki. To je časti vredno dejanje, iz katerega veje žensko dostojanstvo, spoštovanje in iskrenost.

Čimveč takšnih in podobnih ženskih odnosov želim.

Draga ‘ena mama’,

kapo dol pred vami! Samo veliko in pogumno srce je zmozno tako odkrito govoriti o svojih preteklih napakah, saj jih je samo taksno srce zmozno tudi premagati. Mislim, da ste nam lahko vsem v velik vzgled glede tega, kaj pomeni resnicni duhovni napredek in razvoj. V zivljenju vam ni bilo lahko, a se niste izgovarjali nanj, zbrali ste moc in zdaj ste zmagovalka.

Hvala vsem za mnenja in tolažbo!

Jaz mislim, da mama ni takšna, da se bi ali se bo zavedala da je napaka pri njej, vedno so za vse krivi drugi. Jaz sem takšna, da če me kaj teži si poiščem pomoč ali na forumu kot tukaj, ali preberem knjige. Tudi knjigi v kletki ljubezni in strupeni starši sem prebrala. Dostikrat se obrnem na literaturo. Mama pa vem da ni takšna da bi si poiskala pomoč. Ve samo šinfarit in kritizirat, mene pa to boli, ne vem kako enostavno ne zna pomagati sebi. Tudi jaz bi si rada ustvarila svoje življenje, si nekaj privoščila zdaj pri 24 letih in pozneje, saj ko bodo enkrat otroci si za nekaj stvari prikrajšan. Že sedaj moram šparati, saj si plačujem šolo,in se večina kupujem sama. Verjamem da tudi nje ne gre lahko čez mesec, ampak ona pretirava v materialnih stvareh, če si kaj kupi ji je to v uteho. Sicer, ko bom pripravljena jo bom obiskala, vem da ji je zdaj hudo, ker so spet prazniki, vendar nekako mora sama.
Upam,da se bo sčasoma vse uredilo, le čas je potreben.

Lep pozdrav, vsem skupaj in še enkrat hvala!
Bara

Bilo je nekoč pred vojno. Moja mama se je rodila v veliki revščini, in ko so ji starši umrli, ko je bila še rosno mlada, so jo vzgajali starejši bratje in sestre.Bila je lakota in mraz.

Moja mama se je zaljubila v dobrega fanta. Z leti pa se je pokazala ena velika težava:ta dober fant je pil. Vedno več. Mama je bila doma in skrbela za otroke, oče pa je prinašal denar, točno toliko kolikor ga je ostalo ko je odhajal iz gostilne.

Prepiri, udarci, kričanje, podnevi in ponoči.

V taki družini sem živela.

Zaljubila sem se. Bilo je lepo. Z fantom sva si zgradila hišo, v njej jo brbotala majhna čudovita bitja. Bil je smeh, radost, sreča.Občasne konflikte sva znala z dobro voljo reševat. Opazovala sem otroke in bila sem prepričana, da odraščajo v pogumne, vedoželjne, svobodne in samostojne ljudi.

Zgodile so se strašne stvari. Mož je zbolel, umrl. Kmalu za tem sem hudo zbolela tudi sama. Otroci so bili veliko prepuščeni sami sebi, v najtežjih časih. Niso imeli več ne mame, ne očeta, ne doma. Postajali so prestrašeni, zadirčni, prizadeti, obsojajoči.

Odšli so od doma.Moja mama je sedaj že v letih. Včasih se pogovarjava, kako nama je bilo hudo, njej kot mami, meni kot otroku. Včasih me otroci povabijo na obisk. Včasih se pogovarjamo, kako nam je bilo hudo, meni kot vdovi in mami, njim kot otrokom brez gnezda.Prizadeli smo drug drugega.

Ko jih sedaj opazujem, vidim da se zelo trudijo v odnosih do partnerjev in v odnosih do otrok. Jim bo uspelo?Ali se bo nekega dne, povsem nepričakovano, zgodilo nekaj, kar bo ves trud sesulo?

Kdo bi vedel?

Zavedam se, da si moram svoje življenje urejat sama in svojih bolečin ne smem prelagat na druge.Zavedam se, da dediščine, ki sem jo nehote prenesla na svoje otroke, ne morem odvzeti nazaj. S tem so bodo morali soočati sami.

In tako drug drugemu dajemo in jemljemo+, se ljubimo in sovražimo, se prizadevamo in si pomagamo pri zdravljenju. Zdi se mi da je življenje tako narejeno.In da zaenkrat ni možno da bi bili medsebojni odnosi samo z rožicami postlani.

Spoštovana Bara,

res je, za mnogo stvari v življenju je potreben čas. Kot pravi pregovor “čas celi rane”, zlasti pa vztrajanje pri svojih odločitvah. Kar pomeni, slediti primarno lastnim občutkom in željam, poskrbeti za svoje življenje in za to, da se VI počutite brezskrbno in sproščeno.

Vaša mama bo čisto v redu. Čeprav vam je to težje verjeti. “Ve samo šinfarit in kritizirat, mene pa to boli, ne vem kako enostavno ne zna pomagati sebi” – to je izraz njene stiske. Tako težko ji je, da jeze, ‘krivic’, ki jih je doživela, kritike, krivde… enostavno ne zmore zadržati v sebi oz. jo ob drugi odrasli osebi predelati, ampak jo “servira” vsem, ki so ob njej (vsak ob njej zmore začutiti njeno bolečino, največkrat pa vi). Njena odgovornost je, da spremeni marsikaj na sebi in si poišče primerno strokovno pomoč, ker ji bo sami težko.

Na vas pa je, da si ustvarite čimlepše življenje, da poslušate svoje srce in uživate vsak trenutek s fantom, ki ga lahko. Srečno!

OLA

Moje življenje je podobno tvojemu, le da je meni oče umrel pri mojih 13, sedaj jih imam 28, sem mlada mamica. Povem ti zelo je boleče, ko ugotoviš, da sam nisi kriv za obnašanje matere do tebe. Sedaj imam s partnerjem dva mala sončka in velikokrat jokam, ko pomislim kako je lahko moja mati znašala svojo bolečino name, saj sem bila le otrok, ki je nujno potreboval materino ljubezen in ne poniževanje ter tepež.

Življenje ni le sonce, a odkrito povedano zaradi ledene matere sem lahko svojima otrokoma ljubeča mati, saj vem kako boli ko si za lastno mati le boksarska vreča. Pot je naporna, a bolje je na sebi celit rane, kot pa jih prenašat na svoje otroke.

Malo sem zašla, a svetujem ti da odideš in si rešiš notranjega duha, saj vrjetno imaš že zlo slabo samopodobo, ki ti jo je mati s stalnim poniževanjem ustvarila.

Veliko samozaupanja in fantove podpore ti želim

Stara sem 39 let, pri 19. letih me je mami vrgla na cesto, ker nisem živela po njenih normativih. Na cesto sem bila pahnjena z uničeno samopodobo,z grozno krivdo, psihično sem bila čisto na tleh. Moja zgodba se je zelo podobno odvijala kot že napisane. Sedaj vidim, da me je to rešilo.
Imela sem veliko željo po družini – hkrati pa velik strah. Reskirala sem in splača se. Imam moža in 3 čudovite otroke od katerih se veliko učim. Pri prvem otroku sploh nisem čutila ljubezni, kot jo čuti mati, ko rodi otroka. Počasi sem shodila in kako lepo je živeti brez bremena krivde, ki mi ga je mami stalno nalagala.

Sem v fazi, da mami direktno povem vse kar mislim in čutim do nje.V primeru, da me bo razumela in ji bo iskreno žal za vse kar me je v življenju prikrajšala,lahko zopet postane moja mami. V nasprotnem primeru je pri meni zadeva zaključena – nimam mami, imam le žensko, ki me je rodila in prizadela hude ćustvene rane. Kruto ampak resnično.

Svojo energijo ne zgubljam v prazno, ampak jo rajši podarim svojim najdražjim – saj itak dobiš vse nazaj. Važno v tem trenutku je le, da vem, da NISEM NIČ KRIVA, NITI DOLŽNA svoji mami. Imam mirno vest in me njeni problemi in čustveno izsiljevanje ne ganejo več. To je njeno.

Pozdravljeni!

Znova vam pišem!Sedaj se bliža šesti mesec, kar sem pri fantu, moram vam povedati da se dobro razumema in sem srečna da ga imam tudi njegovo podporo in pomoč,želim si da bi ga tako poznala tudi mama in ne bi bilo vseh teh nepotrebnih težav. Imela sem tudi med tem časom prometno z njegovim avtomobilom, meni seveda nič hudega, hvala bogu. In res mi je stal in mi stoji ob strani kljub temu da ob taki situaciji pride denarna stiska, popravilo, šolnina, dohodnina…Pri teh letih nas že vse tepe oz obremenjuje veliko stvari. Glavno je da imamo podporo svojih dragih.
Seveda , sem znova jezna na mamo saj me je dala v dohodnini za vzdrževanjega člana in sedaj imam kar velik obrok dohodnine za plačat, medtem ko brata, ki je doma, koristi njen denar, je dobil njen avto, ni dala za vzdr. člana. To je spet krivica ki me boli. Zakaj jaz? Ko tako in tako rabim denar da se čimprej osamosvojim in greva s fantom na svoje, še mi to otežuje. Ona pa lahko gre na dopust, ko jaz sploh ne vem če si ga bom letos lahko privoščila. In v tem času ko je na morju , me kliče brat naj si še pridem po stvari, ki jih imam doma, oblačila, obutev,kozmetika… Jaz pa seveda grem , si poberem stvari v 15 min in grem, brat samo odzdravi. In danes dobim njeno sporočilo : “Če ne prideš domov takrat ko sem doma,mi ne rabi nihče hodit po stanovanju takrat ko me ni! Mislim da sva še vedno mati in hči in to ne more po zakonu narave spremeniti nihče, pa naj se izogibamo svojih staršev tako ali drugače. Mogoče pride dan ko bomo koga potrebovali pa ga takrat ne bomo imeli.!
Ne vem, jaz še vseeno nočem domov k jnej enostavno ne morem, besede ki jih je izrekla, dejanja, so me preveč prizadela. Mogoče sem krivična, vendar nimam moči srečati se z njo, ne vem kako bi to bilo, enostavno nimam volje. Sedaj sem srečna tukaj kjer sem takšna kot sem in imam svoj mir in razumevanje s fantom in prijatelji.

Malo sem se vam potožila, prosim za kakšen nasvet!
Lep pozdrav vsem in čim več lepih in sončnih dni!

glej, najprej ti moram čestitati!

SI na dobri poti. zaslužiš si, da s tabo lepo ravnajo, spoštljivo, prijazno, saj si tudi sama taka do mame.
pozabi na dohodnino- to je mala cena za tvojo novo svobodo.
ne pusti se izsiljevati. ne odgovarjaj na take SMS-je. na obisk pa pojdi, ko boš v sebi predelala stvari. jaz sem si vzela 3 mesece. ko sem potem prišla domov, so še vedno pričakovali, da sem ponižna, nevidna, brez svojega mnjenja. a tokrat sem anstopila odločno, povedala kaj me moti in česa ne bom tolerirala. jasno, jedrnato, brez dretja (sprovocirati v smislu dretja ali jokanja si nisem dovolila). ko bo mama zaznala, začutila, da si trdan in odločna, bo morda popustila.
ti si samo zamisli svoj minimalni standard, pod katerega se ne boš spustila.

s tabo je vse ok, to ne pozabi!

p.s. ne vem če sem v katerem sporočilu napisala, ampak meni gre bolje – pogosto pa pridem domov, pa spet dobim hladen tuš po nosu (tako da jaz svojim kljub izboljšavama na žalost ne morem zaupati in se počasi zavedam, da sem sama, nanje se ni za zanest, težko je živeti s tem, a gre – saj tudi nimam izbire)

Draga Bara,

ko prebiram tvoja pisma, se mi zdi, kot bi brala knjige, ki jih je napisal Dave Pelzer, ki ga je mati trpinčila, tako fizično kot psihično. Čeprav iz tvojega pisanja ni razbrati, da bi te mati fizično trpinčila, pa psihično nasilje včasih bolj “boli” od fizičnega.
Mogoče tvojo mamo preprosto spominjaš na tvojega očeta. Bolečina pri njej je morda še vedno zelo prisotna in ponavlja vzorce vedenja, ki jih je morda tudi sama sprejemala kot otrok od svojih staršev.

Bara, vedi, da ti nisi kriva za to, kar se ti dogaja. Poskrbi zase in za svoje življenje. Verjamem, da ti bo uspelo. Srečno!!

Bara,glavo gor!

Prav si naredila,ko si odšla k fantu.Tako tvoje življenje šele postaja Življenje.
Glede tvoje mame-vse življenje te bo bolelo,da te ne mara,tudi,ko boš stara toliko ,kot jaz.
Ampak,za to NISI kriva ti.Pravijo,prijatelje si izbereš sam,v družino se rodiš.
Ti si se rodila takšni materi,ki je pač takšna,kot je.
Da te nima rada,je popolnoma NJENA krivda.Ja,prav krivda,saj si ti zaradi nje globoko ranjena in trpiš.
Verjetno si potihem še vedno prišepetavaš,da te ima rada.Bolje bo,če se nehaš slepit,ker boš tako samo vedno znova ranjena in žalostna,ko boš odhajala z obiska ali srečanja z njo.
Nekaterih stvari v življenju ne moremo spremeniti,pa čeprav so take kot v najbolj narobe pravljicah.
Najbrž ti vsako srečanje z mamo odtrga in scefra del srca.Ko se ti rana delno zaceli,ti novo srečanje ali pogovor z njo odtrga tanko krasto,ki je nastala,ko si odmaknjena pri fantu.Srce ti tako samo še močneje krvavi.
Draga moja,vem,kako grozno ti je.V sebi jočeš,besniš,ker te stvari ne moreš spremeniti,ker bi rada,da te ima rada ONA.
Ampak-ne obupaj!
Ljubezni je še veliko na tem svetu.
Danes imaš tega svojega fanta,kasneje boš imela še otroke.
Vedno laže ti bo,čeprav ne boš nikoli pozabila.
Niti ne smeš-saj moraš svojim otrokom nuditi popolnoma nekaj drugega,kot si bila deležna ti.
Saj boš zmogla,ne?