Pozdravljeni!

Da vam predstavim svojo zgodbo:
Stara sem 28 let in imam sedemesečno hčerkico, ki sicer ni bila načrtovana, a smo v njo vsi “zaljubljeni”.
Težave so se pojavile pri mojem partnerju, pri naju obeh, če sem iskrena.
Do sedmega meseca nosečnosti sem živela pri svoji mami, ker še nisva imela urejenega bivalnega prostora. Živima namreč pri njegovih starših in je bilo za otrokov prihod potrebno marsikaj narediti, on pa je samo odlašal z delom. Rodila sem, takrat pa so se začele težave.
Zaradi utrujenosti ob prihodu dojenčka sva začela nergati drug na drugega.
Prepirala sva se že prej, a zdaj se je vse skupaj samo stopnjevalo.
Partner se ne zna prepirati. Vse vzame dobesedno, vedno ga samo napadam, ga gnjavim … Najin prepir izgleda nekako takole: Jaz se razburim, ker gleda televizijo, otrok pa mu stoka v naročju, ker ji je dolgčas in mu nekaj rečem; takoj mi reče, da ga gnjavim, da sem tečna, mi reče **** off …; nekaj pač, da me zmerja; potem mi začne groziti, da naj se poberem stran, nazaj k mojim staršem (to je vedno na tapeti). Včeraj sva se sprla, pa sem šla sama na sprehod, ker je izigraval, da naj jaz peljem malo ven, čeprav je bil on na vrsti, tako da je moral ven. Srečali smo se v parku, on za malo v vozičku in me je pogledal v oči, ko sem se sklonila k mali, pa je naredil lok okoli mene in jo odpeljal stran. Skoraj sem ponorela. Potem pa me je doma nahrulila njegova sestra, da naj bom srečna, da ima tako zdravega otroka, njega pa naj pustim na miru. Sprla pa sva se zato, ker je hotel igrati igrico z malo v naročju, čeprav ve, da sem ful proti igricam in gledanju v ekran pri tako malih otrocih. Sebe naj poneumlja z bedastočami, male pa mi ne bo vlekel v to. In zato sem bila staromodna, za časom …
On pa lahko večino prostega časa preživi pred računalnikom, ko brska po Internetu, igra igrice na playstationu ali gleda televizijo. Problem je v tem, da mu mama in sestri dajeta potuho. Ko se razjezim in pride do prepira, potegnejo z njim, tako da sem brez moči. Pravijo, da potrebuje svoj prosti čas, da se sprosti in da naj ga pustim na miru, ko se skregava.
Vse lepo in prav. Kdaj pa bom jaz dobila kaj prostega časa?
Njegova družina mu ne upa nič reči, mama celo posluša, ko me žali in ponižuje, tako da se mi včasih zdi, da sem v sršenjem gnezdu.
Kaj mislite, naj se izselim? Kaj bi naredili vi v moji situaciji? Ima kdo mogoče kak pameten nasvet, kako se prepirati “zdravo”?
Rada bi obdržala svojo družino, pa me je strah, da to ni več mogoče.

Najprej morata rešiti vajin odnos.
Za to morata imeti željo in voljo oba.
V tvojem pisanju je mnogo zadev, kjer tudi ti ne izpadeš popolna…..tako da o tem bi težko sodila, kdo je bolj kriv za situacijo.
Prvi korak je, da se osamosvojita. Da si ne očitata družin in da se nobena družina ne vmeša v vajino. Torej, ni dobro da rešujeta probleme pred njegovimi sestrami in mamo, in ne da se zatekaš k svojim.
Najprej bi morala vi2 znati živeti skupaj.
Za njega je bilo vse prehitro očitno. Najprej je napaka ta, ker otrok ni bil načrtovan. Za priprave tvoj fant ni imel volje, in je nekako pahnjen v to vezo. Zdaj on nagaja tebi in ti iščeš napake pri njemu. Njegova družina ga je navajena in je logično, da zagovarjajo njega( če že rešujeta zadeve v pričo njih)
Če nimata možnosti za svoje stanovanje, si vsaj pri njem uredita tako, da bosta imela svoje prostore in ne bodo vedno prisotni ostali člani.
Ti pa pri sebi uredi, kaj je dejansko tisto, kar te moti in mu to povej preden počne in ne ga zbadati in učiti takrat, ko je že napetost med vama.

Iz napisanega ne vidim med vama nobene pozitivne zadeve, razen , da imata otroka, za katerega tudi on rad skrbi. Na tem lahko gradita!
Vzgoja je pa na vaju, obeh. Dokler se vi2 ne uskladita, je škoda, da se prepirata pred otrokom in ko bo deklica starejša bi samo zmedena, ker bo videla vedno dve varianti in ne bo spoštovala očeta, ker bo videla, da ga mama celo življenje vzgaja!

Nekako sta zrela za terapevta. Če imata željo.
Če ne, je bolje, da gresta narazen in skrbita za deklico po zmožnostih, vendar ločeno.
Večni prepiri in zmerjanje ter očitanje na otroka vplivajo samo slabo, slabše kot ločitev!

Hja, kaj naj rečem? Kot izgleda, nista bila pripravljenana skupno življenje. Otrok vaju je “prehitel” in nekako spravil skupaj. Kakorkoli, oba bi se morala zavedat, da se življenje v trenutku, ko svojo življensko pot združita dve oz. tri osebe, močno spremeni. Navadit se je treba na nov način življenja, nove obveznosti in dolžnosti in očitno je tvoj partner na to precej slabše pripravljen kot ti. Če mu računalnik in video igrice pomenijo več, kot ukvarjanje z lastnim otrokom … očitno je še sam otrok. Verjamem, da potrebuje čas samo zase, lahko pa bi vedel, da ga potrebuješ tudi ti.

To, da te ob prepirih podi k tvojim staršem je pa skrajno grdo, podlo. Očitno sta mu ti in vajin otrok odveč. Na tvojem mestu bi ga, enkrat, ko bi deklica spala, povabila na daljši pogovor, poskušala razložit, kaj te moti, kaj bi si želela in mu na koncu razložla, da boš v primeru, ko ti bo spet kazal vrata in te podil iz hiše njegovih staršev, to tudi zares naredila. Naj dobro premisli, če si tega zares želi.

MojcaP, zelo dobro razumem, kako se počutiš. Kot tujec v lastnem domu. Meni je bivši mož večkrat rekel, da naj, če mi kaj ne paše, grem (pa sva imela svojo hišo). Vedel je, da v tistem trenutku nisem imela kam. Ob prvi priliki pa, ko sem imela to možnost, sem spokala svoje stvari in za vedno odšla. Prosil me je, naj ostanem, pa sem vztrajala pri svojem. Ni mi žal. Ko ti nekdo večkrat pove, da lahko greš to zame pomeni, da si ne želi biti s taboj. Življenje pa je prekratko, da ga zapraviš z ljudmi, ki te ne marajo in spoštujejo.

Da ne boš ta moj odgovor razumela kot apel k odhodu. Sploh ne! Odkrito se pogovori z očetom svoje hčere. Povej mu, da ne želiš niti, da se njegovi vtikajo v vajino življenje. Če je sposoben razumet, kaj mu želiš povedat, v redu. Če pa ne, pa kaj veliko možnosti nimaš, a ne?

Veliko sreče vam želim.

Najraje bi rekla, kašnega cepca si si izbrala, ampak ko preberem, da si šla nalašč na sprehod brez otroka, ker je bil on na vrsti, vidim, da sta res drug drugega vredna. Otročja sta.
To sicer ne bi bilo nič novega, dosti je še takih, in se bosta morala naučiti življenja z otrokom kot vsi ostali, a ti imaš še dodaten problem, da živita pri njegovih. Res ti ni treba poleg njega prenašati še njegove sestre, to je pa res preveč.
Premisli, kako bi mu lahko na prijazen način razložila svoje poglede na varstvo otroka, potem obiščita tvojo mamo, jo prosita za eno ali dvourno varstvo, pojdita nekam, kjer bosta sama, in se pogovorita. Prepirati se zdravo – ne bo šlo. Pogovor, kjer imaš cilj, da nekaj dosežeš, in govoriš tako, da drugega nikoli ne užališ, da te bo rad poslušal, ker samo tako dosežeš svoj cilj. Cilj imej vedno pred očmi, ko se pogovarjaš. Prepričati nekoga, da bo vlekel voz v tvoji smeri. Čim bolj prijazno, magari z izmišljenimi komplimenti, kako dober oče je, samo da te ne bo nehal poslušat, samo da boš dosegla neko boljše stanje. Pred svojo sestro im mamo pa te mora zaščititi on.

Otrok zelo hitro preraste nežno obdobje, potem bo šel v vrtec in bosta za nasvete sproti vprašala vzgojiteljico, če vama starševstvo res ne leži. Ker ne gledata na varstvo svojega otroka kot na pravico, privilegij in veselje, si bosta slej ko prej pač omislila čim bolj kvalitetno varstvo.

Ojla !

Glej, več alinej bi lahko naštel, pa naj vsaj osnovne:

– otrok ni bil načrtovan; ko si zanosila in mu povedala – kaka je bila reakcija ? Kako je sprejel to da bo oče, kako sta se SKUPAJ na prihod otroka pripravila ?? Ni dovolj da ste v otroka “zaljubljeni”, to (pravzaprav) še ni NIČ !!;

– oba se realno obnašata kot otroka, on to še malo podkrepi z igranjem igricami; nagajata drug drugemu, nista se sposobna realno in trezno pogovoriti, hči vama je kot orodje. Si nekako ne znam predstavljati da se v partnerskem odnosu sploh razmišlja in definira “kdo je na vrsti da bo otroka peljal ven”; menda ga bo on sam če boš ti npr. pospravljala ali kontra (mu neb padla krona iz glave), če pa sta free – menda ja boste šli skupaj. Tekom življenja se boš še kako spominjala otrokovega odraščanja, skupaj preživetih in doživetih situacij;

– hči je sedaj stara 7 mesecev; vem da so posamezne situacije ki vaju utrujajo, toda – KAJ ŠELE BO ko malo odraste, začne hoditi in čebljati ??? Ma, saj vama bo za obupat če sta že sedaj sesuta;

– iz napisanega je opaziti da skupaj pravzaprav nista niti vajena živeti, sedaj je tu še otrok, skupno življenje pa pri njemu doma. In težave. Nobenih težav ne bo če se bosta enkrat začela obnašati kot partnerja, ne kot za roke vodeni osebi; s strani obeh mora biti medsebojno spoštovanje in zaupanje, pogovor in dogovor da so zasebne stvari LE VAJINE, treba se bo z eno besedo – OSAMOSVOJITI;

– praviš da te tudi podi stran; to je, verjemi – samo odraz nemoči, nezrelosti ter neodgovornosti do tebe, otroka in samega sebe. Kaj pa če bi mu predlagala da greste straj SKUPAJ ? Na svoje ? Če ima kaj ljubezni do tebe in male pikice bo že razumel poanto, drugače je verjetno res smiselno da življenje nadaljuješ izven te zveze, kajti: 1. ti potrebuješ zakonca/partnerja; 2. otrok potrebuje še veliko več !

– tudi tebi “pripada” prosti čas ! Kdaj ? Ko si takega vprašanja niti zastavljavljala ne boš več, takrat ! Z drugimi besedami – ko bosta sposobna medsebojne komunikacije in dogovora, ne pa renčanja drug na drugega.

Renčati je najlažje, za človeka pa si je potrebno vzeti čas. Isto kakor smo si ga tukajšnji pisci za te odgovore, ob želji da se vama odnos uredi. Posadi ga za mizo in se pogovori z njim. Če se to ne bo dalo, pa mu napiši mail kaj te moti, kaj bi rada in mu zraven pripopaj še link do te strani.

Pa srečno !
Cec

pozdravljeni!

Mirella, imate prav, tudi jaz nisem popolna in vsi delamo napake, jaz jih rade volje priznam.
Pri nama je ta problem, da bi jaz problem rešila takoj, ker se drugače počutim še slabše.
Nastja, glede sprehoda pa tole: stalno, ko je prišlo do prepira, je partner vso skrb za otroka predal meni. Igral je igrice ali pa obiskal svojo sestro, ker me je na ta način izzival in je vedel, da me to zelo boli. Zato sem šla na sprehod sama. Da tudi on vidi, da ima še vedno odgovornost, čeprav se prepirava. Do zdaj se je obnašal tako, kot da je nima. Bo že mama poskrbela za otroka. Ne vem, če sem dovolj razumljiva.
Otrok je res bil nenačrtovan, vendar se ga je on veselil skoraj bolj kot jaz (strah me je bilo, ker nisva imela svoje strehe nad glavo, kako se bom prilagodila, tudi samega starševstva), on pa tega strahu ni imel, saj živi pri starših in se nima čemu prilagajati.
Imate prav, da morava najti neko enotnost, drugače je bolje, da gremo vsak svojo pot.
Hvala vam za odgovore in iskrenost!

Za komuniciranje s partnerjem oz. za “prepire” s partnerjem predlagam knjigo Resnica se začenja v dvoje (avtor je Michael Lukas Moeller). Po tej knjigi upoštevaš tri pravila. Za pogovor s partnerjem si vzameš poldrugo uro časa enkrat na teden. Med tem časom vaju nihče ne sme motiti, da se res posvetita drug drugemu. Pri tem pa upoštevata pravilo, da govori vsak o sebi, kar pomeni nič nasvetov, nič vprašanj. Govorita vsak o sebi. Nič posploševanj, trditev in domnev o drugem. Govorita le o sebi, o svojih čustvih. Jaz bi rada, jaz si želim, žalostna sem itd. in poskusita brez očitanj in velelnikov ter brez kričanja, povzdigovanja glasu, torej brez prepiranja. Vsak naj pove svoja pričakovanja, želja, čustva itd.

Cec, problem ni v tem, da mi bi mi bilo težko malo peljati ven, problem je v tem, da se on ob prepiru izogne odgovornosti in se umakne. Res sem utrujena, mala že od rojstva ne spi kaj prida (ponoči se vstanem najmanj petkrat, samo jaz), vendar to ne pomeni, da zanjo ne naredim vse kar je v moji moči in še več. Ne mislim, da sem zato nezrela ali nepripravljena na starševstvo, ker sem mu pokazala, da je tudi on starš in da ne bo vedno imel možnosti, da pobere šila in kopita, ker bom že jaz poskrbela zanjo. Ali pač?
Ne zdi sem mi, da sem mu na ta način nagajala, le pokazati sem mu hotela nekaj. To sem sicer naredila prvič. Če kdo komu nagaja, je to on: ve, da me bo prizadel, ko mi reče, da naj se odselim in točno ve, kako je moje stališče glede igranja igric pri otrocih – o tem sva že imela debate, prišla sva do nekega sporazuma, pa kaže, da on tega ne misli spoštovati. Sam lahko igra igrice (to lahko spremeni le on), kako dolgo in katere igrice pa bo igrala mala, pa bo stvar dogovora (sem zelo proti nasilnim igricam, ki jih lahko kupite v trgovinah, pa imajo oznako 3,5 +, pa starši sploh ne pogledajo, kaj otroci igrajo, potem pa veverica tepe ježka z macolo po glavi in se starši sprašujejo zakaj je otrok naenkrat bolj agresiven, kot običajno).
Stanovanja si za zdaj ne moreva privoščiti, finančno ne gre skozi, vendar sva dogovorjena, da bova to storila, ko bo najprej možno. Njega sicer ne mika kaj preveč, saj bi šel iz varnega zavetja doma, a bom vztrajala pri tem, drugače bova šli sami. To sem mu tudi povedala.
In Cec, ne renčima drug na drugega, res pa je da imava težave v komunikaciji. Se pa zagotovo strinjam z vami glede prostega časa. Naučiti se moram, da si ga enostavno vzamem, ko ga potrebujem. Že delam na tem.
Pa tudi naučiti se bova morala komunicirati, pa če ostaneva skupaj ali ne, saj naju činkica veže za celo življenje.
Ne morem vam prikazati celotne slike, ker bi bilo preveč pisanja, zato ste me nekateri niste razumeli in sva oba mogoče res izpadla otročja. Oba imava svoja prepričanja, nekako morava proti do določenih kompromisov, drugače ne bova vozila.

Smreka, sem že poskusila s komunikacijo, ki ste mi jo opisali, pa je nisem mogla izpeljati do konca, ker se je on tega naveličal in ni želel nadaljevati.

Še enkrat hvala za odgovore!

Vidim, da je vajin največji problem, da sta ostala pri njegovih starših in je on ostal v vlogi otroka. Če boš vzdržala tako dolgo, da bosta šla na svoje, boš imela lepo možnost, da bo to boljši zakon, kot je zdaj. Nov dom morata oba nujno načrtovati in se odlepiti od njegovih. Seveda se bo branil saj mu je kar lepo tako, lahko lenari. Uh, dosti dela te čaka!
lp

Praviš: “in Cec, ne renčima drug na drugega, res pa je da imava težave v komunikaciji”
Okoli “renčanja” nisem mislil točno na vaju, bilo je napisano bolj v prispodobi. Oprosti če si razumela napačno. Okoli komunikacije pa smo nekaj že napisali, nekaj truda bo potrebno vložiti v to. Konec koncev – vprašaj ga je misli otrokovo mladost zapraviti pred računalnikom; izklopi mu ga.

In čisto verjamem (in spoznal to že davno nazaj) da se otrok ponoči zbuja, da so situacije ki te izčrpajo. Veš, bom odkrit brez olepševanja in pisanja dolgih stavkov, pač moje mnenje: zares ga boš morala postaviti pred dejstvo, takoj in brez strahu na izid. Sama si nekaj napisala, razmišljaš v pozitivni in pravi smeri, udejani to. Mogoče za dobro vseh treh.

Cec, saj se nisem jezila gledre napisanega. Vsi, ki ste mi svetovali, imate glede določenih točk prav. To mi samo odpira oči. Strinjam se z vami, da bo potreben določen ultimat, trenutno zbiram psihično moč, da ga bom tudi izpeljala in da bom pripravljena na vse reakcije, pa četudi ne bo šlo drugače, kot da se izseliva.

Res hvala za mnenja in nasvete, vsi so prišli prav!

Pozdrav!

Rodila ste in otrok, ki je prišel na svet, je kljub vsej nežnosti in materinskosti, ki se je rodila v vas, na nek nov način, prinesel tudi skrb, utrujenost zaradi neprespanih noči in vseh obveznosti, ki jih dojenček prinaša. Zanosila ste nepričakovano in nepričakovano ste morala tudi odrasti. Partner pa je v sebi ostal še vedno otrok, igral bi igrce, gledal TV in se kot majhen otrok boril za svoj prostor v tej družini. Stiska, ki ob tem nastane, lahko povzroči veliko prepirov in razdorov med partnerji. Vi ste jezna, ker ste z vsem sama, s svojimi občutki, otrokom, delom, ki ga je naenkrat kar preveč,.., on se počuti napadenega za skoraj vsako besedo… Ob tem se vmešata še tašča in sestra in občutek dobivate, da ste v sršenjem gnezdu.

Otrok vedno predstavlja za družino prilagoditev. Vajin odnos se je spremenil in ne veste, kako je njemu ob tem. Sedaj je vse drugače in včasih, da sprejmemo to drugačnost življenja, lahko mine kar nekaj časa. Ženske prej začutimo otroka, saj smo ga nosile in rodile. Stik z mamo in otrokom je najsvetejši in najglobji prostor pod soncem. Ko mama zagleda dete in ga prvič vzame v naročje, se njen notranji svet za vedno spremeni. Sedaj ni samo ženska ali žena, je tudi mati. To je nekaj, kar oče ne bom nikoli doživel, vsaj ne na tak način. Partner bo postajal oče počasneje, otroka bo začutil kasneje, saj on prihaja v odnos z otrokom od zunaj, vi imate stik od znotraj. Vi ste že tam, ko se otrok rodi in vaš objem je drugačen, je naraven, spontan, njegov pa poln negotovosti in strahu. Kar naenkrat se tam, v njegovem naročju znajde eno dete, polna zahtev in potreb in moški se kar izgubijo. Strah jih je, nesigurni so, ne vedo, kje je sedaj njihovo mesto, borijo se za svoj prostor, na način da bežijo pred TV, na račulnik…

Ranljivost, ki jo prinaša dojenček, je lahko za nekoga preveč ranljiva. In ker pri sebi ne zmore začutiti te ranljivosti, ne zmore začutiti otroka. Prišel bo čas, ko bo otrok začel očeta prebujat, saj otrok vedno strmi k temu, da bi ga starši začutili.