Pozdravljeni!
Stara sem 19 let in imam 6 let trajajočo anoreksijo. Trenutno sem tako fizično kot psihično na najboljšem odkar se je bolezen začela. Problem je zdaj bolj v tem, da sem se, kot je to običajno, povsem izolirala. Prej me je družba motila zdaj jo pa zelo pogrešam. Ker sem v tem času postala zelo nesamozavestna se težko vklopim v družbo vrstnikov. Nevem več kako se ‘normalno’ obnaša. Sem nesproščena in to drugi opazijo. Kaj naj naredim?
Hvala za odgovor!

Hvala za vaše pisemce. Tudi samozavest si lahko ojačamo, predvsem prek izkušenj v stikih z drugimi. Zato je pomembno, da se stikov ne izogibamo. Na Ženski svetovalnici so imeli zanimive delavnice za ljudi s temi problemi, morda bi bilo najboljše, da se obrnete tja in jih povprašate o tem. Niste edini s tem problemov, je pa zelo vzpodbudno, ko pravite, da zdaj socialno življenje pogrešate. Anoreksija se pogosto pojavi pri tistih, ki jih zaupanja vase manjka, potem jo pa bolezen sama še dodatno načne. Zdaj čutite željo po druženju in je potrebno le, da si naberete vzpodbudnih izkušenj.
Morda bodo stiki z vrstniki, tisti, ki se vam zdijo, da jih vsaj za silo zmorete, dober začetek.
M Anderluh

Zivjo,

Lahko ti povem da je moja dobra frendica v 8.razredu imela tudi anoreksijo..bila je celo v bolnici na cevkah..!Delno te razumem, ker smo bili ves ta čas z njo(v času ko je bila v bolnici)..in jo spodbujala itd. Bila je ful nesamozavestna!Vendar mislim da je z druzbo naredila “cel preobrat”Vendar pa z “vklopom”v druzbo ni imela vecjih problemov…saj navsezadnje smo jo sprejemli tako kot je …in ni bilo nikoli problemov..!

Bodi to kar si ..in druzba te bo sprejela..upam da imas frendice/frende ki te spodbujajo!?

Lep pozdrav

živjo!
ko sem brala pismo “izgubljene” sem imela občutek kot bi brala sebe…
Jaz sicer nimam anoreksije imam pa tudi težave s samozavestjo ker sem predebela. zelo se obremenjujem s kilami in štejem kJ-je. nekaj dni stradam, in potem se spet nažrem. potem imam neznosem občutek krivde da potem spet nekaj dni ne jem. naj večno živim tako?? stara sem 13 let (pravzaprav avgusta bom) vsak dan se slabše počutim in vsak dan bol obupujem nad življenjem ker sem vedno bolj osamljena…..
prosim..,javite se še kaj!!

Draga Urskagp,
fino, da si se oglasila. Kot pises, ze opazujes, kako se krog hranjenja z obdobji stranja in basanja ze zacenja vrteti: nikar se mu ne prepusti. Preberi se kaksno pisemce s foruma in bos morda videla, kako caroben je lahko ta zacaran krog in kako absolutno nikamor ne pripelje.
Razen v lastno obtozevanje in se slabse mnenje o samem sebi. In kako ven – ne dovoli, da se vrstijo dnevi brez rednega hranjenja. Pogovori se s kom, katero hrano predvsem pa kako redno jesti v zmernih kolicinah. To je kljuc, ki te lahko obvaruje zdrsa v zacaran krog hranjenja. Seveda je prav tako pomembno, da poskusas najti pomoc, kako si izboljsati mnenje o sebi in kako videti tudi stvari, na katere si lahko ponosna. morda je to lahko kdo od domacih, morda kaksna druga oseba, ki ti je blizu, lahko se pa zaupas tudi kateremu od strokovnjakov.

Res si v obcutljivih letih, ko je to vcasih tezko, vendar nikar ne obupaj.

Oglasi se se kaj,
marija Anderluh