Pišem vam, ker ne vem, ali naj vztrajam in rešujem ali je to nerešljiva situacija in ne bo nikoli dovolj dobro. Zanima me objektivno mnenje oz. nasveti, kako naj situacijo rešujeva.

S partnerjem se velikokrat prepirava. Jaz sem se nekaj let nazaj odločila, da si ustvarim kariero po svoji podobi in sem se odločila za samostojno pot. Partner je bil apriori proti, ampak se je potem nekako vdal. Vmes sta prišla še dva otroka in ta moja pot je stagnirala oz. le počasi napredovala. Sedaj sta otroka končno v vrtcu in se lahko bolj posvečam poslu, ki pa ni neka utečena tematika, tako da zaslužim približno 400 eur/mesec, s tem da moram odbiti cca 170 eur prispevkov. Partner zasluži zelo dobro. Problem je, ker je že vmes, med porodniškimi, nenehno pritiskal name, naj si dobim službo in nekaj časa sem jo iskala, neuspešno. Sedaj se strinjava, da se zaposlim za polovični delovni čas, ostalo pa delam na svoje, ampak še nisem uspela dobiti takšne zaposlitve (ker mora biti dopoldan in v bližini). Partner ima namreč zelo razbit urnik in je vsa logistika z otroki in popoldansko varstvo na meni. Nenehno poslušam očitke, da vse ostale mamice so pa zaposlene, jaz pa se samo zafrkavam. Od mene hoče polovični prispevek za vse stroške in do cca. pred tremi meseci je tudi tako bilo, sedaj pa sem brez prihrankov in prispevam približno tretjino stroškov. Seveda je tudi kuhanje in pospravljanje v glavnem na meni. Pa ko sta otroka bolna ju imam doma – pravi, naj ju dam kar v vrtec, čeprav imata npr. drisko, pravi, da ju imam doma zato, ker se mi ne da delat in da resni ljudje se ne morejo tako zafrkavat in ujčkat otroke doma kot jaz.
Vsi v njihovi družini so zelo uspešni in delovni in jim je javna dobra podoba zelo pomembna. Meni pa je pomembna tudi družina, pomembno mi je, da ne norimo nonstop po obveznostih, da se imamo skupaj fajn. In mi z otroci se imamo skupaj dejansko fajn, partner pa veliko dela. Ko pride domov, je velikokrat siten in utrujen, usede se pred TV in vpije na otroka, če se mu nastavita spredaj, da ne vidi, ali pa če delata neumnosti (recimo nosita kakšno stvar za odrasle in jima pade na tla, tečeta, se kregata). Pravi, da jaz se imam v izi, on pa se žrtvuje za prihodnje cilje (imava skupne cilje, ampak tudi moj posel je del teh skupnih ciljev). On se počuti, da meni ni mar za prihodke in je vse na njemu, jaz pa, da njemu ni mar za otroke in gospodinjstvo in je vse na meni. O tem se tudi pogovarjava in jaz se strinjam, da grem v službo, saj otroka nista več toliko bolna in bi lahko približno normalno delala. Ampak kljub vsemu se skoraj vsak dan kregava zaradi moje službe. Včasih ni pospravljeno ali mu kosilo ni všeč in potem začne z žalitvami mene, mojih navad, pogledov in družine. Potem se skregava. Pred otroki. In jaz začnem groziti, da bom šla in v tistih trenutkih bi res najraje spakirala. In hči (4 leta), želi, da se odselimo in da greva narazen. Včeraj sva se skregala in sem hotla it in je partner rekel, da otrok pa ne bom s sabo vzela. in potem je hči začela jokat, naj je ne pustim doma in sem ji zašepetala, da bomo šli pa zjutraj. In zjutraj smo vstali in je vsa vesela rekla, danes gremo pa od očija stran. In sem rekla, če res hoče, da ne živimo več skupaj in je rekla, da ja. Hočem, da se ločita. Potem sem ji pa rekla Zakaj? Pa je rekla, Ker se skoz kregata in da ji je to grozno.

Prav hudo mi je. Partner je težak, jaz pa očitno ne dovolj resna in po njegovih pričakovanjih. Meni je on sicer v redu, samo če ne bi vpil, žalil, bil nepotrpežljiv do otrok in vsak dan najedal zaradi istih stvari. Drugače imava skupne cilje, spolnost je o.k., o večini stvari se lahko pogovarjava, je uspešen, skrbi za zdravje (tudi jaz), odgovoren. Skoraj gotovo pa nosi v sebi potlačeno jezo na očeta, ki je zelo agresivne narave in je imel zato kar težko otroštvo. V obeh najinih primarnih družinah se je eden od staršev podredil, s tem da so se pri njih zelo kregali, pri nas pa nič.

Res ne vem, ali smo še v mejah normale ali nujno potrebujemo pomoč oz. če ne greva na posvetovanje, je potem res še edina rešitev ločitev? Najhuje mi je zaradi otrok, ker to gledajo in se učijo slabih vzorcev. Ampak nekako ne prideva do rešitve, čeprav se oba strinjava glede problemov in se pogovarjava o njih. Ko je spet kakšen dan slabše (zmanjka denarja, ni pospravljeno …) se spet začne isti kreg, očitki in ista zgodba.

Hvala vam za odgovore in mnenja!

Spoštovana Harmonija!

Začela bom na vašem začetnem vprašanju –ali naj vztrajam in rešujem – tu se mi zdi pomembno, ali sta oba pripravljena vztrajati in reševati in ne le vi, ker vi lahko nekaj naredite le za svoj del odnosa, manjka pa tu še drugi udeleženec za svojega. Na drugi strani pa se sprašujete ali je situacija nerešljiva in nikoli ne bo dovolj dobro – kaj, za koga? Stvari bo potrebno pogledati zelo drugače, zato vam oz. vama pri tem, če se boste sami ali oba tako odločila, lahko pomaga relacijska družinska terapija.

Verjamem, da se v vajinem partnerskem odnosu ne znajdete več in vam počasi le postaja nesprejemljiv. Če bi vi sami zase morda še uspeli ostajati v takšni situaciji, pa vam otroka sporočata, da jima je nevzdržno in da bo nujno potrebno nekaj spremeniti. Zelo dobro je, da ste to uspeli zaznati in vzeti resno.

Kakor sama vidim situacijo gre tu za čisto psihično nasilje, ki pa ga vi kot takega (še) ne zaznavate. Nasilje se med drugim kaže v pritiskih partnerja glede vaše službe oz. zaposlitve, vašega denarnega prispevanja k stroškom, očitanjih in poniževanjih, da se »zafrkavate« z otroki, da bi morali bolne otroke kar prisilno spraviti v vrtec, da vam očita glede pospravljanja, kosila itd. Da ne nadaljujem kakšno psihično nasilje je, ko se partner krega in besni na otroke, ko vpije na njih, ko naredijo kaj nerodnega ali napačnega itd., seveda pa se to nasilje samo še stopnjuje, ko se spreta še kot partnerja…. Kaj doživljajo otroci ob vsem tem? Otroke je nasilja strah, čutijo se nezaščiteni, nevredni, krivi, žalostni, jezni, nemočni, obupani…. Dolžni ste narediti vse, kar zmorete, da ukrepate v smeri zaščite otrok, ki jim pripada mirno, varno okolje. Nujno bo pri tem moral začeti sodelovati tudi partner.

Če se vrnem na tisto začetno vprašanje, če nikoli ne bo dovolj dobro – če ste mislili, da se boste sami še bolj potrudili, da bo partner pa ja zadovoljen – v tej smeri ni rešitve, ker bo vedno nekaj našel. Pa tudi pot ni prava, kakor sva že rekli, potrebno bo delati v smeri okrepitve sebe pri postavljanju zase in za otroke, pri prepoznavanju nasilja in ukrepanju v smeri zaščite pred njim…

Situacija ni nerešljiva, vendar imate vi pri tem precej drugačno vlogo kot ste si jo morda predstavljali. Sebe bo potrebno vzeti precej bolj resno. In ne več dovoljevati nespoštljivega ravnanja. Ne do vas in še manj do otrok.

Ne glede na uspešnost in velikost plačila za službeno delo ste gotovo vi tisti, ki opravljate enako ali morda še bolj zahtevno, vendar neplačano (in zaenkrat neovrednoteno??) delo, torej celotno ukvarjanje z otroki in gospodinjstvom. Ne vem koliko se lahko začnete sami zavedati in tudi jasno dati vedeti partnerju, da to nikakor ni samoumevno in še manj nevredno delo, ki v resnici ni samo vaše in bi moralo biti med vaju bolj »pravično porazdeljeno«. Kaj on naredi – kot partner, ki ima zaenkrat še vse postreženo, in kot oče, katerega vloge pa vi ne morete nadomestiti? In kaj je pripravljen spreminjati – pri sebi??? Ustaviti nasilje? Se začeti zavedati kaj je v njem, kar ga žene v takšne nesprejemljive oblike izražanja čustev? In kaj v vas, da to (še) dopuščate?…

Verjamem, da doživljate težko obdobje, ko ste zmedeni in se verjetno počutite sami.Lahko si poiščete strokovno podporo. Želim vam poguma in moči za spremembe.

Vse dobro.