nerealni strahovi?
Živjo,
imam grozen problem in prosila bi za pomoč. Stara sem 15 let in obiskujem srednjo šolo. Že dolgo se borim z močnim strahom, da svet ni varen in da je okoli polno sociopatov, morilcev, ki mi želijo škoditi. Ampak bolj, kot se bojim zase, se bojim za svoje bližnje-natančneje za mamo. Če je ni doma in se mi npr. pet minut ne javlja na telefon, sem že popolnoma panična. Vedno se bojim, da se ji bo kaj zgodilo, oz da ji bo kdo kaj naredil. Moj strah postaja čedalje hujši in posledično postajam čedalje bolj “paralizirana” v tem smislu, da si tudi sama ne upam ven, saj sem tudi v družbi vrstnikov stalno okupirana z takšnimi grozljivimi misli. Ne vem kako naj si pomagam. In ne samo, da to strašno obremenjuje mene, ampak obremenjuje tudi mamo (in še druge, ki jim v to vpletem-npr v paniki koga pokličem). V primeru, da se mi slučajno ne javi na telefon, kadar jo pokličem, nisem sposobna racionalno razmišljati in pretehtati, koliko je pravzaprav mogoče, da bi se ji res kaj takšnega zgodilo. Od vse te živčnosti postajam utrujena in ne vem več kako naprej. Bi mi lahko kaj svetovali? Zares bi se rada znebila takšnih paranoičnih misli.
Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem!
Lep pozdrav, Olesja
Pozdravljena Olesja,
hvala za tvoje sporočilo. Razumem, da ti je težko zaradi strahu zase in predvsem za mamo. Ali imaš kakšne slabe izkušnje, ki bi lahko povzročile tak strah? Od kdaj se pojavlja? Se je takrat dogajalo kaj nenavadnega, presenetljivega?
Lep pozdrav,
živjo,
pravzaprav imam. Morda sem pozabila omenit to, da so starši ločeni že od mojega 6 leta. Prvo poletje po ločitvi, je mama “izginila” za skoraj cel mesec (brez da bi se oglašala na telefon) mene pa pustila pri očetu. Tega se takrat niti nisem dobro zavedala, je pa seveda ostalo nezaupanje. Strah se je pojavil nekaj let kasneje, pri kakšnih 10ih.
hvala za odgovor!
lp, Olesja
Pozdravljena Olesja,
Kot otrok si doživela težko izkušnjo, ko je mama izginila za cel mesec. Tak dogodek je težek za odraslo osebo, kaj šele za otroka. Ali si se s kom pogovorila o tem? Lahko komu, ki mu dovolj zaupaš poveš svoje počutje in občutke?
Lep pozdrav,
Vem, ampak tega takrat nisem tako občutila, oz. se tega niti nisem zavedala. Poskušala sem se pogovoriti z mamo, ampak ona zatrjuje, da se to sploh ni nikoli zgodilo in da seveda oče laže. Z očetom pa se o teh zadevah trenutno ravno ne morem pogovarjati, saj je recimo preobremenjen s svojo novo družino, verjamem pa tudi, da me je vsaj kar se tiče te teme, pošteno naveličan. Staršema pa sem povedala, da rabim pomoč, a sta kljub temu odločno proti kakšnim psihologom, kaj šele psihiatrom. Zato sem se odločila, da si bom pomagala sama (seveda s kakšnim nasvetom) ker ratuje “brutalno”.
Hvala za odgovor in lepo vas pozdravljam,
Olesja
Pozdravljena,
Verjamem, da ti je težko. Brutalno se sliši res hudo. Včasih je lažje, če se lahko h komu obrnemo po pomoč in oporo. Starša se o tem ne želita pogovarjati oziroma zanikata, da se je to sploh zgodilo. Ali imaš kakšno osebo, ki ji lahko zaupaš svoje težave?
Psiholog, psihiater ali psihoterapevt so trije različni poklici. Psiholog opravlja psihološko svetovanje, psihiater predpisuje zdravila, psihoterapevt pa omogoča samoraziskovanje skozi ozaveščanje, čustveno predelavo itd.
Slišim, da si želiš pomoči. Se bom pozanimal ali so kakšne omejitve za psihoterapijo pri mladoletnih pacientih (zaradi morebitnega soglasja staršev). Se javim v naslednjih dneh, ko dobim te informacije.
Lep pozdrav,
Pozdravljena,
Zaenkrat še nisem dobil informacij. Se bom pozanimal po 15.3., ker sem zdaj odsoten in javim kar bom izvedel.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni Olesja,
se opravičujem za pozen odgovor.
Pri starejših mladoletnikih, kamor spadate tudi vi, soglasje od staršev ni nujno potrebno. Kar pomeni, da si lahko strokovno pomoč (tudi v obliki psihoterapije) poiščete sami. Če boste imeli še kakšna vprašanja me lahko kontaktirate tudi na telefon ali email (na moji spletni strani).
Lep pozdrav in srečno,