Nerealen strah?

Trenutno delam v tujini, s 01. oktobrom se mi sluzba iztece. Diplomirala sem pred vec kot tremi leti, uradnih delovnih izkusenj pa imam za eno leto. Zadnje dni, pravzaprav po vikendu, ko sem se imela super se pocutim grozno, ker se nimam zagotovljenega delovnega mesta v Sloveniji, ali pa kje drugje. sluzbo sem namrec iskala 2 leti po diplomi, ni bilo ravno tako, da dela ne bi imela, saj sem delala preko studentskega servisa, ja vpisala sem se naprej na magisterij, poleg tega sem bila izvoljena v cetrtno skupnost, zraven pa sem koordinirala se neko delovno skupino poleg sluzbe. Kljub temu, da sem poslala ogromno prosenj blizu 100, sem bila vabljena na 6 razgovorov, za dve vabili sem se konkretno zlagala, spremenila sem celo naslov stalnega prebivalisca na naslov stanovanja, kjer v bistvu zivi moj brat v drugem krajum.

Ce pomislim, da se moram vrniti v Slovenijo me kar stisne, tu kjer sem opravljavljam delo primerno svoji izobrazbi doma ne morem dobiti niti za dve stopnji nižje, ker sem po mnenju delodajalca seveda prekvalificirana, kar se da razbrati tudi iz mojega načina pisanja in izražanja, ki mi sicer ne povzročata težav.

Prišlo je že tako daleč, da se težko spravim k pisanju “prošenj” za službe, ker poleg vsega marsikdaj vem kaj ali kdo je v ozadju delovnega mesta, s faksa in raznih izobraževanj in konferenc poznam kar veliko ljudi.

Prav tako so moji starši že sprožili svojo mrežo znanstev, da bi mi pomagali na tak način sem prišla do razgovora na enem ministrstvu, in presenečenje kaj so mi ponudili delo preko študentskega servisa sem pristala in se za vsak slučaj prijavila še na eno fakulteto, no naslednji dan so me poklicali in povedali, da pač nadrejeni ni odobril.

Takšnih in podobnih obljub in situacij je bilo še ogromno, in vse kar vidim je da tudi če v redu delaš, da se skriva po službah podatke, se skuša metat polena pod noge, itd.

Najbrž bi lahko napisala cel roman o delu v kolektivu, kjer sem urejala zgolj neke tabelice in gnjavila člane po telfonu, kljub temu, da mi je bilo obljubljeno, da se bom ukvarjala z mediji oz. pr-om, pa do tega seveda nikoli ni prišlo.

In tovrstna vlečenja za nos so se raztegnila na več let, dokler se me dejansko ni nekdo usmilil in me zaposlil, pa v podjetju ni bilo dovolj dela, in je začel z dretjem, gnavljenjem, klicanjem v smislu če sem še v službi, potem za trenutek se je odprla možnost kar velikega posla s tujim poslovnim partnerjem, ki pa je bil neizvedljiv ker moj delodajalec ni imel dovolj kritja, kar pomeni da sem se v končni fazi vse pogovarjala jaz, ki znam več tujih jezikov, med drugim tudi jezik poslovnega partnosterja, moj bivši šef zna samo par besed angleško. Potencialni soinvestitor nam je tako predal tehnično dokumentacijo na več kot 100 straneh, ki sem jo jaz prevedla, in v ta namen tisti mesec delala po cele dneve, no vse kar je naredil moj bivši šef je,da jo je dal v ličen ovitek.
Eni imajo več sreče kot pameti, jaz sem se potem cele mesece lagala kako bomo pridobili potrebne kredite za investicijo, to je dejansko naporno.

Preprosto sem naveličana tega, da iz meseca v mesec ne vem, ali bom naslednji mesec še kaj zaslužila, delala, ali bom doma, ker se bo nekdo spomnim, da me pa ne potrebuje več, ker njegova nečakinja potrebuje počitniško delo. Ok če si v rednem delovnem razmerju si vsaj malo zavarovan, mnogo pa nas je po diplomi delalo preko študentskih napotnic in tukaj ni nobene garancije.

No skratka to kar sem zapisala, je zgolj en izsek tega, kar se mi je v zadnjih letih dogajalo, ob iskanju službe.

Ne vem več ali sem normalna, ali sem tik pred tem da se mi zmeša. Prišla sem do zaključka, da bi mi če bi se vrgla v prostovoljno delo, mogoče pomogalo, da odmislim tovrstno stisko, ki jo vedno znova dajem skozi, skozi delovni proces. Imam izkušnje tudi s prijavljanjem neprofitnih projektov, vendar vem, da tretji sektor v sloveniji žal prestavlja manj kot 1 % zaposlitev. v državi kjer se nahajam je veliko tudi zasebnih inštitutov, ter inštitucij ki se pretežno financirajo iz evropskih sredstev.

Mogoče s tem ohranim delovno kondicijo, in vsaj nek občutek vrednosti, ker imam občutek, da se mi doma dogaja strašna krivica, kljub izobrazbi, komunikativnosti, znanjem tujih jezikov ter predvsem pridnosti, moj delovni dan se žal že leta ne konča ob štirih.

Ne vem ali je to realen strah, da kljub temu, da se konstantno borim, in da nekaj tudi uradnih delovnih izkušenj že imam, da bo ko se vrnem situacija podobna kot je bila pred odhodom in da tvegam dolgotrajno brezposelnost.

Ali se vse skupaj odvija s črnimi mislimi v samoizpolnujočo napoved?
Rabim morda obisk pri psihoterapevtu, žal se bojim, da¸bi se kje izvedelo, recimo iz zdravstvenega kartona da sem ga obiskovala, če bi ga obiskovala in v tem primeru bi določene bolj konkurenčne službe splavale po vodi. Malo me skrbi slovenska zaprtost in nazadnjaškost glede določenih vprašanj, poleg tega me pa že razmišljanje o tem, da bi vzela delo, ki je po zahtevnosti primerno za nekvalifirano delovno silo spravlja v stisko, ker se mi zdi, da bi s svojo odločitvijo vrgla svojo življenje stran.

Mogoče se preveč vežem na izobrazbo, pa vendar tu ne gre za izobrazbo, ampak zato, da uspevam v okoljih, kjer se umsko dela, kjer je pomemben nastop, kjer so pomembne bralne spretnosti, pisanje, komunikacija me meddrugim osrečuje.