Nerazumevanje

Odnosi 30.01.2016 ob 15:05 zadnji odgovor 30.01.2016 ob 23:25

2016

Pozdravljeni!

Imam problem, ki ga že zelo dolgo rešujem.Bojim se odnosov. To se včeče že od otroštva, ko sta se v mladosti starša skregala, ker je mama izvedela, da stari oče nekako zlorablja otroke – nas. Zaradi tega sem se bolj skrivala, ker se starši o tem niso hoteli pogovarjati, in sem poskušala, že tudi preko psihologinje, vključiti mamo, ampak ona govori da nič ne ve. Torej starši se nočejo o tem pogovarjati. So me pa vedno imeli zelo pod nadzorom. No vsega ne bom pisala, stara sem 43 let, pri 22 letih sem šla k fantu, za katerega sem se krivila, da mi nekako ni všeč, da je čuden, vendar sem sebe krivila, da sem “napačna”. Potem se je oče vmešal, tako da sem imela občutek, da misli, da delam stvari brez glave in naenkrat se mi porodila misel: kaj pa če bi imela res tako, naivno otroka, pa ne bi nič skrbela za sebe, da bi naivno zaupala; partner pa je bil tako naiven, ali pa tudi ne – ampak naenkrat sem sebe zasovražila, svojo spolnost in sem se hotela “kaznovati ” z otrokom — od takrat imam probleme. Imela sem jih pa v sebi tudi takrat, ko sem končevala študij in bi morala iti v “življenje” – delo se dokazovati. Takrat me je “stisnilo”. In v tistem času sem tudi partnerja spoznala in sem se kar bi rekla bolj na silo k njemu preselila, jaz sem mislila, da bova lepo živela, on pa je po svoje razmišljal in če bi ugotovil, da jaz drugače veliko drugače razmišljam, bi morala iti stran, domov, tega pa nisem želela, ker potem bi morala pred starši priznati, da sem se zmotila. Mama je bila glede tega zelo stroga.
Potem sem hodila na psihoterapije, dobrih deset let, službe nisem imela, bila sem tri leta v javnih delih, končno sem se zaposlila, vendar sem se morala pritožiti, da govorijo, da rabijo delovno silo in da so zadovoljni, nočejo me pa zaposliti. Zaradi tega imam že dobrih deset let slabi občutek, da delam z ljudmi, pri katerih sem “na silo”. Rabila sem delo, da sem lahko šla na svoje in da skrbim za otroka, ki bo sedaj star 18 let. Ampak moje zdravje je vseskozi nedobro. Že 6 let jemljem antidepresive in nesoglasja v službi me vedno bolj motijo. Kot da sem jaz tega kriva, ali pa nisem prava oseba, ki bi lahko sodelovala. Bojim sem iskati drugo delo, saj sem že tega tako s težavo dobila. Sodelavka ki dela skrajšani delovni čas, mi je rekla, da je samo v pisarni in da nič ne gre ven, da bi se pogovarjala, ker ima delo. Tudi sama bom tako delala, da se ne bom več pogovarjala z drugimi. Saj ni bilo tega toliko. Kar naprej nekdo umira od sodelavcev in saj to je življenjsko. Nimam nobenega rešpekta pri moji vodji in to me moti, ker imam taki čuden odnos. To me najbolj moti. Samo sem v mladosti že poskušala dobiti kje drugje službo, vendar sem bila neuspešna, zato se bojim, sploh glede na brezposelnost, na menjavo službe. Dejansko bi pa zelo rada kje drugje delala. To je skoraj iluzija. Glede na moja leta. Vendar nimam nič. Vsak dan hodim v službo, popoldan sem brezvoljna, za vikend me boli glava, zdaj trenutno ne, ker sem povečala dozo zdravila. Ne vem, na koga naj se obrnem, ker me je sram pred ljudmi. lp

Citiraj

Odgovori