Kot sem že pisala v forumu sem po petih IVF poskusih konćno zanosila,ampak sem morala nosečnost v 15 tednu prekiniti, ker je imel moj fantek acrenijo (glavica se mu ni razvila ).Od tega je minilo dober mesec, moj partner pa od mene pričakujejo da sem to že pozabila.Najbolj me je presenetil s svojim obnašanjem, kot da se ni nič zgodilo, kot da otroka ni bilo.Štiri leta sva hodila okoli zdravnikov, zaradi njegove neplodnosti, zdaj po ko pričakujem, da bo ob meni ga ni.Tolažba so mi edino pomirjevala. Tolažba pa taka.Po premisleku in neprespanih nočeh sem se odločila da ga po šestih letih zapustim, saj jazt imam lahko otroke po naravni poti. Ker pa sem ga imela rada sem šla čez vse to ,kar je v meni pustilo velik pečat,predusem v psihi.
No v sredo grem spet k mojemu zvončku da mu prižgem svečko!
Potem pa na onkološki inštitut da mi povedo izvide mojega nedavno operiranega kožnega znamenja. Pravijo da ko ima hudič mlade jih ima deset.

LAHKO NOČ VSEM!

Draga Lenka,

vem da nerazumevanje okolice boli, tudi jaz se s tem soočam bolj ali manj vsak dan. Taki dogodki kot je izguba otroka postavijo prijateljstvo in tudi partnerstvo na kocko. Z možem imava srečo, da naju je to še bolj zbližalo in če sva prenesla izgubo otroka bova še kaj, če bo treba. Najin odnos se je spremenil in to na pozitivno. Izgubila pa sem nekaj prijateljic, za katere zdaj vem da se na njih ne morem zanesti. Žal mi je da ti partner v težkih trenutkih ne nudi opore, ki jo pričakuješ. Morda le ne ve kako bi ti pomagal in potrebujeta pogovor. Del žalovanja je tudi jeza, sama sem bila jezna na vse po vrsti. Verjetno me je bilo kar naporno prenašati. Iskala sem prepir, kjer sploh ni bilo treba. … Verjetno tudi njemu ni vseeno, in je tudi njemu hudo. V kolikor pa res ne čuti tvoje bolečine si se pa nedvomno prav odločila. Vsekakor ti priporočam da se po pomoč oglasiš pri psihologinji v porodnišnici, meni je precej pomagala.

Držim pesti da izvidi na onkološkem ne bodo slabi.
Vzami si čas za žalovanje, tudi 15 tednov star težko pričakovan otrok si to zasluži.

Draga Lenka !

Zelo dobro razumem tvojo stisko in tudi ravnanje tvojega partnerja mi je poznano.Meni je umrla hčerka 6 dan po porodu po naporni operaciji.
Ravno tako kot ti sem tudi sama bila naporna za okolico in sebe.Bila sem jezna na vse, nihče ni nič prav naredil … skratka izgubila sem nekaj dobrih prijateljic.Nekatere – tiste prave so se vrnile – nekatere pa pač ne.
Kar se tiče partnerja – tudi sama sem imela težave v odnosu in iskreno ti povem še vedno jih imava. Mesec po smrti hčerke – sva razmišljala tudi o ločitvi.Bila sva že tako daleč,da sem že izbirala stanovanje, da se preselim.
Zaradi dveh živečih otrok sem se odločila ostati.
Tudi sama partnerju zamerim njegovo obnašanje, njegovo sposobnost živeti naprej – jaz pa sem obstala na poti življenja.
Trudiva se – morava se zaradi najinih živečih otrok,ki sta že tako zelo veliko pretrpela ob smrti sestrice. Vćasih je bolje – včasih slabše.Ne pogovarjava se veliko o hčerki, na pokopališče večinoma hodim sama ,partner pa , ko začuti potrebo.
Od partnerja ne zahtevam,da čuti enako, ker ne more.Želim si samo,da stoji ob meni in spoštuje moja občutja, mojo žalost … pa ni vedno razumevanja…in mislim,da je tako tudi pri tebi.Moški doživljajo drugače, mogoče ima tudi sam stisko pa ne zna tega povedati ali pa noče – saj veš MOŠKI NIKOLI NE JOKAJO.

Draga lenka, ne zatekaj se k pomirjevalom,ker to ni rešitev , je trenutna rešitev, vendar ne dolgoročna.
Meni je pomagal pogovor, svoj mir pa najdem na pokopališču ob hčerkinem grobu.
IN za konec; tudi sama sem hodila po onkološkem inštitutu in na srečo – po uspešnem zdravljenju – sem ozdravela.

Držim pesti za izvide in te pozdravljam,
Oglasi se še . Lahko me kontaktiraš na moj e-mail, Sabrina

Draga Lenka!

Vem, da je ti je neizmerno hudo ob vajini izgubi. Ampak kot ti je že napisala Sabrina ženske žalujemo drugače. Boli te, hudo ti je, ker si izgubila otročka vendar pomisli verjetno je tudi tvojemu partnerju hudo pa tega ne zna ali celo noče pokazati. Nikar sedaj svoje jeze ne usmeri na partnerja. Praviš da imaš ti lahko otroka po naravni poti, tvoj partner ga ne more imeti. Ti si ga imela dovolj rada da sta šla skozi vse postopke in verjemi mi, tvoj partner je težko pričakovanega otročka občutil drugače kot ti. Ti si ga nosila v svojem telesu imela si stik z njim, bodoči očka pa ne. Ti si že bila povezana z otročkom, očka še ne. Žal tvojemu otročku ni bilo dano da bi se rodil. Lenka ne obupaj, komaj mesec dni je minilo in še kar nekaj časa bo zelo zelo hudo. Pogovori se s psihologinjo boš videla lažje ti bo. Tudi za vaju bo posijalo sonce in tudi vidva bosta prišla do tako željenega otročka. Lenka glavo pokonci in poskusi se odkrito pogovoriti s partnerjem. Povej mu zakaj še nisi prebolela izgube in mogoče te bo razumel in ti zaupal zakaj pričakuje od tebe, da si že prebolela in pozabila.
Lenka srečno in pogumno naprej!