Neprilagojeno sanjarjenje (Maladaptive Daydreaming)
Mogoče bo ta tema za koga nekaj povsem novega, morda pa tudi ne …
Izraelski psiholog Eli Somer je pred slabimi dvajsetimi leti odkril motnjo, ki še ni uradno priznana, vendar se širom po svetu preko spleta javljajo ljudje, ki pravijo, da jih muči ista težava. In med njimi sem tudi jaz.
Že vsaj od osnovne šole se vsakodnevno zatekam v svoj domišljijski svet. Sposobna sem si izmisliti kompleksne zgodbe z izpiljenimi okoliščinami, junaki in dogodki. Seveda v njih nastopam tudi jaz, oziroma neka idealizirana verzija mene. Večinoma se v ta fantazijski svet zatopim, kadar sem sama oziroma moji možgani niso zaposleni. To je običajno med hojo, plavanjem, smučanjem ali pa vožnjo s kolesom.
Pred kakšnim letom sem o tem brskala po googlu in ugotovila, da nisem edina. Če vas zanima, je tu celo članek na wikipediji: https://sl.wikipedia.org/wiki/Neprilagojeno_sanjarjenje
Do nedavnega o tem prav z nikomer nisem govorila, saj vem, da gre za precej neobičajno stvar. Moje početje se mi zdi precej trapasto, saj ta svet doživljam včasih celo bolj intenzivno kot pa resničnost. Predvsem pa me moti, da se v trenutkih, ko bi morala doživljati največje veselje (npr. na koncertih, na plaži ali pa na zabavah) totalno odklopim in se nisem zmožna vživeti v trenutek. Tudi ko se mi v resničnosti dogaja kaj lepega ali zanimivega, na primer ko sem igrala na odru ali pa ko majhen otrok steče k meni, da bi me objel, se mi zdi, kot da sploh nisem prisotna in se moram prisilit, da se osredotočim na dogajanje.
V svojem primeru vem, kaj botruje mojim izkušnjam disociacije. S strani staršev sem namreč doživljala hude verbalne zlorabe: žaljenje, zmerjanje, kričanje, konstantno kritiziranje, nikoli nisem bila dovolj dobra … In baje se možgani v takih primerih navadijo, da se avtomatsko odklopijo od resničnosti.
Zanima me, ali je med vami še kdo, ki se mu to dogaja. A se je kdo tega uspešno odvadil? Kaj menite strokovnjaki na tem forumu, kako se da odpraviti ali vsaj zmanjšati občutja odtrganosti od resničnosti?
Po mojem pa nas ni tako malo. Zdi se mi, da vsi ljudje, ki se v okolju v katerem živijo ne znajdejo veliko sanjarijo. Tam v tistem svetu so to kar bi želeli biti v resnici pa jim ni dano. Bolj, ko sanjarijo bolj se odmikajo od realnega sveta in bolj, ko se odmikajo bolj jih le ta odklanja. Koliko sanjarjenja je ravno prav, da je to tisti sprožilec, ki pomakne osebo naprej v delovanju in kdaj preveč si psihologi že dolgo razbijajo glavo.
Vsekakor je preveč, če sanjariš toliko, da ne moreš dobro opravljati svojega dela, naj bo to šola, študij ali že poklicno delo. Velika motnja je tudi sanjarjenje o točno določeni nedosegljivi osebi in posledično iskanje partnerja/ke, ki na ta lik spominja ali mu je celo zelo podoben, drugi pa sploh ne pridejo v poštev.
Sama sem svoje življenje presanjarila in samo v teh trenutkih je bilo moje življenje res lepo. Šel je študij, služba zgolj za bedno preživetje, potem pa pridejo leta, ko sanjarjenje ni več možno. Pri ženskah je to okoli in po meni. Saj še lahko malo sanjariš bolj za nazaj za naprej veš, da te nič več ne čaka, ampak to ni to. Življenje postane res sivo.
Tako da, če je zdravljenje te odvisnosti možno se ga oprimi.
Je pa med vsemi odvisnostmi ta še med najmanj škodljivimi. Tebi res ne bo koristila v ekonomsko socialnem smislu, vendar drugim ne boš škodovala.