V začetku julija mi je v prometni nesreči umrl ati. Nepričakovano in v najlepših letih, poln energije in volje, pozitivne energije; vlečni konj naše družine… Sekunda in telefonski klic, ki mi je življenje obrnil na glavo. In ravno tega trenutka sem se najbolj bala. Prezgodaj, pri 26 letih, sem ga izgubila. Zelo radi smo se imeli!

Tako zelo ga pogrešam…vsak dan bolj!!! Je to običajno? Vesela in hvaležna sem za teh 26 let, kar sem imela najboljšega atija na celem svetu…a neskončno žalostna ker ga ne bo nikoli več ob nas.:( Čutim ga in vem, da je še vedno z nami, le nekje drugje, na drugem svetu nas čaka.

Kako preboleti tako izgubo? Vsak dan je naporen; proti večeru sem totalno brez energije. Kako se soočate s podobnimi izgubami? Ali človeka kdaj nehaš pogrešati oz. kakšne faze nastopijo po smrti? Leta, ki je pred nami, se ne veselim…vse stvari brez atija bodo težke in žalostne.:(

Tako ZELOOOOOOOOOOOOOOOOOOO te pogrešam, dragi moj Ati!!!

Soncnica!

Točno vem, kaj preživljaš. Sama sem pred nekaj leti doživela enako, le da sem ga izgubila, ko sem bila stara 23 let.

Če želiš pusti kontakt, pa lahko privat kako rečeva…Meni je pomagal predvsem pogovor, ampak ne s komerkoli, temveč z ljudmi, ki so doživeli kaj podobnega – vsak ne razume bolečine, strahov, 1000 vprašanj…

Tudi jaz sem julija izgubila atija in te popolnoma razumem, kako ti je, a žal boš morala to preboleti sama…boli, prekleto boli…Pravijo, da je sčasoma bolje, pa tudi jaz to težko verjamem. Vem pa, da si moj ati ne bi želel, da bi bila jaz žalostna, saj je bil veseljak, zato se potrudim, da sem kar najbolje gre, saj bi si to tudi on želel.
Ko mi je hudo grem do njegovega groba se zjokam mu povem, kaj mi leži na duši in mi je lažje. Celo v sanje sem si ga priklicala…

p.s. celo svečo, ki sem jo kupila (da menjam vložke) in je bila nekoliko lepša od drugih mi je zmanjkala (bila ukradena) z groba…za zjokat…kaj so ljudje sposobni…

gitti..
tudi pri nas je na atijevem grobu zmankala sveča in angelčki 🙁 nemoreš verjet res

Tudi meni je preminil oče (samomor) pred kratkim in pri podobni starosti kot si ti stara.
Ne vem kako greš čez to. Meni v začetku ni bilo težko, sedaj pa je prišlo za mano. Ko je živel nisem imel nikoli toliko vprašanj kot jih imam danes. Nikoli si nisem mislil, da bom bližnjega tako pogrešal. Mogoče bi bilo drugače, če bi vedel, da prihaja njegov čas. Ne vem. Nimam takih izkušenj.

Pridejo trenutki, ko se spomnim nanj in se vprašam zakaj je bilo to potrebno. Vem, da ne bom nikoli slišal odgovora, čeprav si ga želim.

Verjetno čas prinese svoje in je pomembno, da čustev ne skrivaš v sebi.

Vse dobro ti želim!

Tudi mene je doletela taksna izguba. Z tem se je zelo tezko soociti,a vseeno poskusam nekako prikrivati mojo zalost/zalovanje. Pojavljajo se stevilna vprasanja,vse se je odvijalo prehitro da bi clovek zares dojel kaj se dogaja..kar naenkrat se vse ustavi-zbledi,,najvecja bolecina so spomini,in spoznanje da tega vec nikoli nebo nazaj :((