Ojla

Pisem, ker ne vem vec kaj mi je. Stara sem 25 let, pred tremi leti sem se zacela zdraviti z antidepresivi zaradi insomnie in ankioznosti. Vmes sem postala se depresivna tako da so mi zamenjali zdravila in sem zdaj na 40mg prozaca in 1mg xanaxa na dan. Pri 21 mi je v nesreci umrl oce, po tem pa se je mami zelo spremenila in se odselila v tujino. Nato je sledilo se precej temno obdobje z bivsim fantom, veliko prepirov in varanja tako, da sem postajala zelo nezaupljiva in zivcna. Nisem bila vec zmozna spati vec kot dve uri skupaj, imela sem probleme z dihanjem in razbijanjem srca. V tistem casu sem bila prepricana da imam kaksno hudo bolezen (ja tudi hipohonder sem I guess:))

Zdaj imam super zivljenje, krasnega fanta ampak se vedno nisem dobro. Vsak dan razmisljam, da se bo kmalu vse spremenilo. Po mislih mi pred spanjem hodijo vsi mozni scenariji kaj vse se lahko zgodi mojemu fantu. Edina stvar, ki me pomiri pred spanjem je planiranje samomora do potankosti. Sla sem tako dalec da sem preiskala deep web in nasla prodajalce pentobarbitala. Najhuje je da o tem zadnje case razmisljam ves cas in to ovira moje zivljenje saj ne morem misliti na nic drugega. Vsak dan berem statistike casa in poteka smrti pri tej evtanaziji ter preracunavam optimalno dozo in kombinacije… To fascinacijo s smrtjo je opazil ze moj fant, ki mi poskusa najti pomoc ampak nevem kam naj grem. Moj studentski psihiater nima casa za individualne terapije, na skupinske terapije pa nocem hoditi, ker nemaram govoriti o teh stvareh pred drugimi ljudmi.

Ne razumem zakaj sem taksna. Najbrz je na to vplivalo zaporedje dogodkov v zadnjih letih in velika sprememba v zivljenskem stilu. Do pred dvema letoma nazaj, ko sem spoznala svojega fanta sem bila zelo promiskuitetna, veliko sem pila, jemala droge in imela neprestano pozornost s strani moskih… Sedaj zivim precej umirjeno in lepo zivljenje s fantom ampak mi moje obsesivne misli ne dajo miru saj me je strah da me fant ne bo mogel vec prenasati. imam tudi obdobja histerije in napadov joka brez razloga, ter agorafobijo, ki je precej selektivna hehe. Lahko sem v mnozici ljudi na koncertih in zabavah strasno se pa bojim bavarskega dvora, tam postanem cisto zmedena in zelim zbezati na varno, enkrat sem se v navalu adrenalina pognala naravnost pred avto, da bi usla neki grozni namisljeni nevarnosti:) Ali so ti strahovi normalni? Sem samo tako zdolgocasena? rada bi ugotovila kaj mi sploh je, da bi vedela kaksno terapijo bi potrebovala. Ker zaenkrat me zdravila samo ohranjajo dovolj funkcionalno da zjutraj vstanem iz postelje, v glavi imam pa se vedno totaln kaos. Oprosti ker sem te bombardirala z miljon razlicnimi vprasanji in hvala ker sem ti da ukvarjat tle z nami :))

Keep up the good work

Pozdravljeni,

Slišim, da ste imeli težko obdobje – pri 21-ih vam je umrl oče in po tem se je mami odselila v tujino. Si predstavljam, da je sprva smrt očeta in v tem težkem obdobju še odhod mame, bilo za vas zelo stresno?

Imeli ste obdobje, ko niste bili zmožni spati, imeli ste probleme z dihanjem in razbijanjem srca ter bili prepričani, da imate kakšno hudo bolezen. Soočali ste se tudi še z drugimi težavami. Zdaj pravite, da imate super življenje, vendar vas skrbi, da bi se lahko kaj zgodilo vašemu fantu. Pri tem vas pomiri planiranje samomora in o tem razmišljate ves čas. Nedvomno morate ob takšnih mislih takoj poiskati pomoč! Vaš psihiater je pravi naslov, zato vam svetujem, da ga nemudoma obiščete in zaupate kaj se vam dogaja in o čem razmišljate! Tudi dogodek z avtomobilom je bil za vas življenjsko ogrožujoč.

Ti strahovi so lahko popolnoma normalen odziv na vaše stanje in jaz nimam občutka, da bi bil to rezultat vaše zdolgočasenosti.

Pravite, da Xanax jemljete vsak dan? Sicer nisem zdravnik, vendar bi vas kot laik opozoril, da je Xanax pomirjevalo, ki se uporablja po potrebi (ne vsakodnevno) in je problematičen, ker je zasvojljiv. Razmišljate tudi o psihoterapiji. Psihiater še ni nujno psihoterapevt, zato svojega psihiatra vprašajte o napotitvi k psihoterapevtu ali pa si poiščite samoplačniškega psihoterapevta. Glede na opisano vam svetujem, da poizkusite tudi s psihoterapevtsko obravnavo. Predlagam vam psihoanalitično psihoterapijo.

Če boste imeli še kakšno vprašanje ali pa bi želeli še kaj napisati, sem tukaj za vas.

Lep pozdrav,