Pozdravljeni!

Stara sem 18 let in imam cisto normalno zivljenje.
Imam pa dolocene probleme. Vedno me nekaj skrbi.
Moja prva skrb so ocene in sola. Obiskujem gimnazijo in imam prav dobre ocene. Ucim se zelo veliko, ampak vedno me skrbi, da se premalo. Vem, da se zdi, da je to tipicen problem vsakega otroka, ampak pri meni je to veliko bolj izrazito. Vsak dan se v soli tresem, da slucajno ne bom ker uprasana. Ce profesor rece, da bo spraseval, se zacnem tresti, skoraj jokati, pa ceprav sem se snov ucila cel vikend. Nekako nimam zaupanja sama vase. Ko sem pred tablo, veliko pozabim, kar sem prej obvladala. Tresem se, moj glas se trese, zelo sm zivcna. Ce dobim slabo oceno, se jokam, ker takoj pomislim, da ne bom prisla na zeljeni faks, da ne bom imela casa popravit in tako dalje. Sosolci me ze zelo cudno gledajo, ker se v soli ne moram sprostit, ker sem nesprestavno zivcna. Rada bi se sprostila, imam obcutek, da snov res obvladam, ker sem veliko ucim, samo…Ce si vzamem vikend zase, in se naprimer v soboto ne ucim, celo soboto premislujem o tem, kako sem lena in zakaj se ne ucim. Moje starse skrbi, ker sem prevec zivcna, samo ce bi oni vedeli da se vsak teden jokam svaj trikrat zaradi sole, ne vem kaj bi naredili. Drugace me ne silijo k ucenju in me podpirajo 100%, pa tudi od mene ne pricakujejo dobrih ocen in me nikoli ne kregajo. To pocnem sama. Sama sebe kaznujem, ce dobim slabo oceno. Vsak dan nas v soli strasijo in jaz si to vzamem k srcu.
Tudi drugace me veliko skrbi. Recimo mnenja. Ce ima kdo o meni slabo mnenje, cel dan premisljujem, kaj sem narobe nardila, kaj je narobe z mano in kako naj to popravim. Ko hodim po mestu in se ljudje smejijo, takoj “vidim”, da se smejijo meni. Moja najboljsa prijateljica je rekla, da na vse gledam iz najslabse strani in vem da ima prav. Lazem ne, samo vcasih se kaj izmislim ( recimo kaj sem jedla) in to potem to povem starsem. Ce mi vrjamejo, postanem zelo zivcna. Ponoci se zbujam, jokam in premisljujem kako sem lahko tako podla. Nikoli se nisem zlagala o cem velikem, ponavadi gre le za bedarije, ampak vedno se sekiram in se sprasujem zakaj sem to sploh storila.
Potem je tu se teza. Pred kratkim sem shujsala 15 kilogramov in moja postava je lepa. Ko sem bila se “debela”, so me nekateri primitivni fantje zelo zafrkavali, danes pa ko vem da nimam niti kilograma prevec, se se vedno ne upam obleci kaj bolj oprijetega. Ce to slucajno storim, vidim, da se vsi smejijo meni, ceprav to ni res.
Sama sebi se zdim grda. Imam fanta, ki me ima zelo rad in si zeli, da bi mu vrjela, da sem lusna, ampak kar ne gre. Tudi prijateljice pravijo da sem cist “cortkana”. Ampak odkar mi je nekdo dejal, da sem grda, se ne moram prepricat nasprotno. Ucasih bi se najpraje zaprla v sobo in ne bi sla nikoli ven. Nimam nobene stvari, ki me pomirja. Ukvarjam se s sportom, imam starse, ki me ljubijo, ampak jaz sem vseeno zivcna razvalina
Skbi me za vsako bedarijo. Ce sem kdaj mirna in je vse v redu, sem zivcna zaradi problemov drugih ljudi.
Vem, da se vam zdi, da so to problemi tipicnega najstnika, ampak pocasi postajam depresivna. Vem, da imajo otroci in mladostniki veliko hujse probleme, ampak ne morem si pomagat. Ne vem, kaj naj nardim. Rada bi se sprostila.

Spoštovana Petra!

Najprej moram ugotoviti, da vam manjka samospoštovanja, za katerega se po eni strani prizadevate na zase hudo krut način (samokaznovanje, samoobtožbe ipd.). Vse omenjeno se v marsičem dotika depresivnosti ali pa vsaj labilnega razpoloženja. Preko tega medija ne morem priporočati antidepresivov, ker je za njihovo uvajanje potreben oseben pogovor med klientom in zdravnikom, pri oceni je pomemben ton glasu, mimika, hkrati pa je možno izpeljati nekaj odločilih testnih preizkusov.
K psihiatru se lahko oglasite zgolj na pogovor in po navodilo za vaje za krepitev samospoštovanja, pri čemer sploh ni nujno, da bi morali jemati kakšna zdravila.