Neposlušnost – kako je pri vas?
Sicer v tem postu nisem odgovarjala, pa tudi drugače v tem stilu na monu nikoli ne pišem. Že dlje časa pa ošažam, da je v reali res to moj stil komunikacije. Vem, da ni pravi, pa si ne znam pomagati. Imaš kak nasvet, kako naj delam na tem, kako naj se naučim drugačne komunikacije? Hvala, avtorici se pa oproščam za smetenje.
No, kako ni poseganja v igro, če si napisala tole: “Kar pomeni, da jih spravimo vsaj za 1 uro ven, da se znorijo in dajo ven iz sebe. Pa še ni dost. Ko pridejo noter, je vsaj nekaj organizirane igre. Proste igre, ko so prepuščeni sami sebi, pa naj bo čim manj.” Zdaj pa pišeš, kot da tudi ti pustiš otrokom samim noreti po bajti tri ure.
Sicer pa sploh ni bistvo, kako pri nas ali pri vas, bistvo je, da avctorico to moti. In ker v eni sapi piše o menda njihovi “dosledni” vzgoji, hkrati pa jamra o “že stokrat prekršenih pravilih”, mora samo dobro pogledati vase, pa bi odkrila, da se prav tu, v teh dveh stavkih, skriva rešitev njihovih tovrstnih težav.
Nisem brala vsega, mi je pa tvoj problem poznan. Mi živimo v bloku, kjer je več družin z otroki, podobno starimi kot je moj starejši sin (5-7 let) in so ves čas skupaj, enkrat pri nas, enkrat pri komu drugemu … Skratka, cele popoldneve letajo okrog bloka (če je lepo vreme), sicer pa so po stanovanjih. In jasno, vedno so kakšni problemi. Se stepejo, mečejo žogo, itd. Edina učinkovita kazen je ta, da jih ločim. Torej, če je zunaj kakšna večja težava, mora priti domov in je za tisti dan konec igranja na dvorišču. Če so pa doma v stanovanju, enostavno vse ostale pošljem domov in je ravno tako za tisti dan konec igranja s prijatelji. Včasih en dan ne zaleže in ima zato prepoved ‘pohajkovanja’ več dni. Se mi zdi, da je doslej to ločevanje najbolj učinkovalo. Otrok ima mir in šanso, da malo razmisli o svojem vedenju.
No, kako ni poseganja v igro, če si napisala tole: “Kar pomeni, da jih spravimo vsaj za 1 uro ven, da se znorijo in dajo ven iz sebe. Pa še ni dost. Ko pridejo noter, je vsaj nekaj organizirane igre. Proste igre, ko so prepuščeni sami sebi, pa naj bo čim manj.” Zdaj pa pišeš, kot da tudi ti pustiš otrokom samim noreti po bajti tri ure.
Sicer pa sploh ni bistvo, kako pri nas ali pri vas, bistvo je, da avctorico to moti. In ker v eni sapi piše o menda njihovi “dosledni” vzgoji, hkrati pa jamra o “že stokrat prekršenih pravilih”, mora samo dobro pogledati vase, pa bi odkrila, da se prav tu, v teh dveh stavkih, skriva rešitev njihovih tovrstnih težav.[/quote]
Aja, sem mislila, da komentar leti name.
Mešaš dve stvari – pišem, kako je pri nas in kako je pri drugih. Napisala sem, da pri drugih ni poseganja v igro (ker ni potrebe), ti pa mi lepiš pravila, ki jih imam v svoji hiši. Takrat pa poseganje v igro seveda mora biti, če si odgovoren za tuje otroke.
Se popolnoma strinjam s tabo!
Vsi perfektni tukaj, ha-ha. Ampak naj jim bo, če si morajo ego nabildat nad kakšnim postom, pa naj si, mene ne moti. Sem se pa že naučila, da tukaj lahko dobiš samo obsojanje, ne pa tudi kakšnega pametnega odgovora …
redke izjeme: eowin, rdeča strela, ta prava monika pa še kakšen stalen … tem pa kapo dol.
Vsem se zahvaljujem za mnenja.
Vsem sem dvakrat prebrala in naj se jao jao in osvetapomagalka, še posebej pa noro res še tako trudite, vse kat delate je, da kritizirate in obsojate, konkretnih odgovorov, za kar pa sem prosila, pa žal ni!
Torej, hvala za nič!
Mi je pa hecno nekaj, v začetku ste me napadla, da otroci niso roboti in da morajo biti spontani, kasneje, pa da sem nedosledna, da si preveč dovolijo, saj drugače do tega nebi prišlo. Verjemite, da nič od tega ni res. Sva dosledna pri vzgoji in žoge moj sin že par let ni nabil v hiši, v soboto jo pač je! Sta pa neposlušna, priznam, ampak verjemite mi, da to nima veze z najino nedoslednostjo.Meni je popolnoma jasno, da otroci preiskušajo meje non stop.
Da pa bom zaradi tega obiske domov pošiljala in da bodo otroci, od konca obiska sedeli na kavču mi je pa oprostite totalno mimo in preveč radikalno! Drugo je, če smo mi na obisku, smo pa že tudi predčasno zaključili in šli domov, ampka to očitno ni za vse življenje šola, saj pri naših ne.
lvgkdpš in moje skromno mnenje, hvala se že prec bolj počutim! Saj vem, fantki,…..saj rastejo!
Samo res, neverjetno kakšen način komunikacije. Pljuvanje, obsojanje, da bi dala kakšen konkreten predlog katera od teh, to pa ne. Se vidi, da nekatere izredno dobro obvladate napadanje, o kakšnem pametnem nasvetu in spoštovanju pa ne duha ne sluha. Žalostno res.
Avtorici posta pa samo tole, občutek imam da sta odgovorna in vredu starša, zato ne dvomim, da bosta našla pravi način, kako reagirat v takšnih situacijah.
Vse dobro vam želim!
Če tole zate ni konkreten odgovor …
Drugič raje napiši, da ti predlogi niso všeč, kot pa da jih nisi dobila.
Za razliko od tebe, ne bom užaljena :)[/quote]
Glej, mlajaši je po vlečenju s kapucami odsedel 5 minut, ni zaleglo. So bili preveč razgreti.
Da pa bom obiske domov odslavljala in tuje otroke posedala sem ti pa napisala, da se mi ne zdi primerno, kaj govoriš, da ti nisem!
Nisem užaljena, ampka sem ti napisala, da mi nisi nič pomagala, glede na to, da pišeš v stilu, da vse obvladaš!
Ja, hruška, samo tvoja dva v celi Sloveniji sta tolk nemogoča, da ju ni mogoče ukrotit.
Pri nas je do pičice isto, pa so otroci celo starejši in celo punca je vmes … So kombinacije, ki kar klapajo in se lepo igrajo, so pa kombinacije otrok, ki nikakor ne najdejo skupnega zanimanja in samo “trapajo” tako kot opisana skupinica.
Meni se zdi tisti predlog, da otroke zbobnaš v isti prostor s starši in naj imajo pet minut mirovanja za premislek, čisto dober in ga bom uporabila. Raztur lahko prekineš tudi malo bolj diplomatsko, otroke povabiš na prigrizek in jim serviraš par predlogov, kaj bi lahko počeli, pa seveda ne kak šah 🙂 Parkrat smo jim recimo naročili, naj pripravijo nastop/predstavo, pa kake rekvizite sem jim dala zraven (za preoblečt, našminkat in tako dalje) in so se kar zamotili.
Ej, ne da se mi več, res ne.
Ker se zapletaš in zapletaš, prvo, da sta neposlušna, potem, da sta OK, pa da nisi dobila nasvetov, pa da ti niso všeč …
Lej, če ti ne veš, kaj hočeš, potem ti pač ni pomoči.
Daleč od tega, da vse obvladam, ampak (zaenkrat) pa obvladam svoje otroke.
In obvladam jih na zgoraj opisani način, pri meni in mojih deluje. Tebi se pač zdi preveč radikalen. OK, samo ne pol jamrat, da je razsulo in da so neposlušni.
Če se ti zdi bolj sprejemljivo, da ti obiski razturijo bajto, kot da jih pošlješ domov oz. poveš dve vzgojni njihovim otrokom, OK, samo potem spet ne jamrat, da so otroci neposlušni.
Ker na lep način, s pogovorom in pregovarjanjem pri 5 razgretih 6-7 letnikih, ne gre. Je treba bolj konkretno zaropotat in je treba, da jih doletijo kakšne neugodne posledice in to takoj, ne čez dva dni.
In tudi ni fer, da posledice doletijo samo tvoja dva, če so pa ostali vsaj toliko, če ne še bolj krivi.
Zato pravim, da ni nič narobe, tudi če ostali slišijo kakšno vzgojno in dobijo kazen. Konec koncev so v tvoji bajti in ti postavljaš pravila. In če jih ne, si pač sama kriva.
Ti pričakuješ od svojih otrok, da bosta vzgajala druge otroke (jima dopovedala kakšna so vaša pravila). Pričakuješ od otrok, da bosta kos nalogi, ki se je sama otepaš. Ne bo šlo.
Meni je najbolj smešno (in hkrati zanimivo) to, da smo zdaj na tapeti tiste, ki smo jasno rekle bobu bob, dojeto pa je bilo, kot da vse obvladamo in se ti s tem menda posmehujemo. Pozabljaš pa, da si v prvem postu ti sama pela velike hvalnice svojim otrokom in vama kot staršema (menda doslednost vzgoje), v isti sapi pa zatrjevala, da se ti bo od neposlušnosti strgalo. Kje je tu tisti, ki trdi, da “vse obvlada”? To nismo me, ki smo ti samo naravnost povedale, da je vzgoja delo. Pa žal tega ne vidiš.
Zato se meni to žal ne zdi samo problem tvojih otrok, ampak predvsem tebe oz. moža kot starša . Ker če dobro pogledaš svoje odgovore, se obnašaš točno tako, kot se obnašata tvoja otroka, ko ju z možem okregata. Iščeš dežurne krivce povsod drugod, samo tam ne, kjer bi jih morala – v nas, ki smo ti brez ovinkarjenja povedale, kako stvari stojijo, ne pa v sebi. Se strinjam z jaojao, izogibaš se vzgoji in to smo ti jasno povedale. Ampak ti spet ni všeč. In s takim odnosom samo pripoveduješ svojim otrokom, da pravil še ti sama ne jemlješ resno.
Točno tako in pri nas se pač skušamo tem nemogočim kombinacijam čimbolj izognit. Saj je hudič, če si prijatelj s starši in se zaradi otrok manj družiš, ampak bohpomagi. Jaz sem ob prijateljičinih že parkrat skor živčnega fasala, ker noben ne šljivi pet posto, pa tudi starša ne dvigneta riti, da bi otroke umirila. Se pač trudimo, da se s takšnimi družimo na prostem.
Meni res ni problem pokomandirati tudi tujih, ampak, če ne pali tuja avtoriteta, kaj šele starševska, se pač čim manj videvamo s takšnimi.
Sta pa tudi moja primerno kaznovana, ko je potrebno. Kaj pali, pa itak vsak starš najbolje ve za svoje.
Meni je najbolj smešno (in hkrati zanimivo) to, da smo zdaj na tapeti tiste, ki smo jasno rekle bobu bob, dojeto pa je bilo, kot da vse obvladamo in se ti s tem menda posmehujemo. Pozabljaš pa, da si v prvem postu ti sama pela velike hvalnice svojim otrokom in vama kot staršema (menda doslednost vzgoje), v isti sapi pa zatrjevala, da se ti bo od neposlušnosti strgalo. Kje je tu tisti, ki trdi, da “vse obvlada”? To nismo me, ki smo ti samo naravnost povedale, da je vzgoja delo. Pa žal tega ne vidiš.
Zato se meni to žal ne zdi samo problem tvojih otrok, ampak predvsem tebe oz. moža kot starša . Ker če dobro pogledaš svoje odgovore, se obnašaš točno tako, kot se obnašata tvoja otroka, ko ju z možem okregata. Iščeš dežurne krivce povsod drugod, samo tam ne, kjer bi jih morala – v nas, ki smo ti brez ovinkarjenja povedale, kako stvari stojijo, ne pa v sebi. Se strinjam z jaojao, izogibaš se vzgoji in to smo ti jasno povedale. Ampak ti spet ni všeč. In s takim odnosom samo pripoveduješ svojim otrokom, da pravil še ti sama ne jemlješ resno.[/quote]
Joj, kako smo pametni. No povedala pa nisi nič pametnega, da boš vedela. Nizaš samo splošna dejstva, za katera mislim, da so vsem jasna. Skratka nakladaš. Mislim, da če nekdo, ki se tako pobriga za otroke, kot opisuje avtorica, mu ne rabiš takih neumnosti pisat. Odgovorit pa jasno nisi znala.
Z otroki se ne hodi na obiske, ki trajajo več kot eno uro. Raje manj.
Problem je torej v odraslih, v starših, ki jim paše posedat medtem, ko je gostitetljica na trnih in od obiska nima nič, samo živciranje. Kako ukrepati..ne vabiti takih obiskov s katerimi imate slabe izkušnje, ki imajo neukorečene oziroma nevzgojene otroke.
Zmenite se raje za pomladanske in poletne piknike. Daleč proč od vaše hiše…
Ma dobr no, saj ne gre za 2-3 letnike, ki bi ne imeli kančka razsodnosti. Halo?
Več jih je lepo napisalo, da gruča 6-7 letnikov pač ne more biti prepuščena povsem sama sebi. Zdaj se mora sicer hruška odločit, ali so njeni svetniki ali enaki vragci, kot vsi povrečni vrstniki, ampak to je njen problem. Jaz v tem primeru svojih ne bi kaznovala, razen če sta bila res izrecna pobudnika haranja po spalnicah. Meni se zdi opisano obnašanje povsem običajno, saj od takih otrok, če so prepuščeni sami sebi in svoji domišljiji, pričakovati niti ne moreš. Otroci sicer teroijo poznajo, ako pride družba, nanjo pozabijo kot na lanski sneg. Videno neštetokrat.
Pa še glede vzgoje tujih otrok – če se njihovi staršu zanje ne zmenijo, potem ukrepam sama, povsem brez kakršnekoli slabe vesti. Enako pričakujem od drugih – če moji “štalirajo”, ima gostitelj vso pravico, da jih da v red (če mene ni zraven).
Mislim, da dogodek ni nikakršna apokalipsa, za drugič boš pa pač vedela, da se je tudi 7letnikom treba vsaj majčkeno posvetit in jih imet na očeh. Ne samo tvoje, večino.
Se pravi, da ni nič narobe, če ne povabiš več družine z otroki, ki so nevzgojeni. Imam tako izkušnjo, ostanejo dolgo v večer, z otroki se ne ukvarjajo nič, sama pa švicam do konca. Imeli smo novo sedežno, otroka sta skakala po njej, dokler je nista raztrgala. Opazila sem šele ko so odšli. Smo jo že zamenjali. Sam ko pomislim da spet pridejo me boli celo telo.
