Nepojasnjeni občutki oz. vznemirljive misli
Na splošno se strinjam z vašim razmišljanjem, draga tudi_jaz. Naj dodam le kak kamenček v tale pestri mozaik.
Z idejo reinkarnacije nikoli nisem imela težav, kot tudi ne s katerokoli veroizpovedjo (ali pa ateizmom in agnosticizmom) svojih sogovornikov in klientov – dokler čutim, da se v njih počutijo dobro, avtentično, da njim in svetu okoli njih to prepričanje koristi. Kadar pa začutim, da je kakršnakoli vera/prepričanje človeku kot pretesna/preohlapna obleka, v kateri nevede trpi (in s tem mori tudi okolico) … je to že druga tema.
Glede vseh mogočih terapij pa menim, da tako kot smo si ljudje različni, tudi ni ene terapije, enega modela, enega terapevta, ki bi enako pomagal (ali ne pomagal) vsem, sploh pa ne enako hitro. Zdenko Domančić je že zdavnaj povedal, da lahko bolnika osvobodi ne vem kako hude bolezni, a če ta ne bo spremenil svojih miselnih vzorcev, se bo vrnila. Enako je v psihoterapiji; spomnim se besed svojega profesorja Gostečnika, da ko klient pride do ozaveščenja in uvida, se začne garanje na kognitivno-vedenjski ravni ali po domače povedano, je treba nova spoznanja začeti prenašati v prakso in jih tudi živeti. Za to pa je jasno, da moramo delati tudi sami. (Tudi po poškodbi nič ne pomaga, če namesto nas telovadi fizioterapevt.) So ljudje, ki imajo potrebno motiviranost in disciplino, da bodo to res naredili sami, in so taki, ki jim je ljubše, da imajo še nekaj časa podporo terapevta. Finance so tukaj vsekakor močan motivator – in morda nas prav to, da nimamo denarja za dolgotrajne terapije, spodbudi, da se še bolj opolnomočimo, ko vidimo, kaj vse lahko naredimo tudi sami.
Spomnim se nešteto primerov, ko človek “odkrije” tereapijo, na kateri je zelo hitro ozavestil potlačeno ali odcepljeno travmo; navdušeno jo razglasi za najboljšo možno, ampak ker svojih spoznanj ne prenese v prakso, jo čez nekaj časa zavrže kot “eh, nič ni pomagalo”. (To ne velja za vas, tudi_jaz, želela sem le opozoriti na ta pogosti pojav.) Nato poskusi s kakim drugim modelom, tretjim … nabira si uvide, izkušnje, malček jih začne tudi že živeti … in potem pride do terapevta, pri katerem se mu vse sestavi – in ga razglasi za “ta je pa tes super, ta mi je pa res pomagal”. Sama verjamem, da je v tem primeru zadnji terapevt gotovo dobro opravil svoje delo, vendar ga je lahko opravil zato, ker je prišel k njemu klient, ki je bil zaradi dosedanjega dela že dodobra pripravljen na razrešitev svojih težav.
V vas vidim primer iskalke, ki bo zaradi svojih težav ogromno raziskala in tudi naredila dobrega zase in za druge, stavim pa, da tudi takrat, ko boste svoje izvirne težave že odpravili, ne boste mirovali 
Zaradi ljudi, kot ste vi, se je človeštvu razvila možganska skorja
Draga Jana,
točno tako, kot ste napisali. Še posebej mi je hecno tole o “zadnjem” terapevtu, ki mi bo končno pomagal. Točno o tem sem zadnjič razmišljala, da menda po toliko prehojenih poteh pač enkrat nekaj pomaga, ker enkrat človek končno dozori, da lahko nekaj do konca razreši. Mi je ne dolgo nazaj točno tako en terapevt tudi povedal: dokler človek ni zrel za razrešitev neke travme/vzorca, lahko hodi kamor hoče, pa nič ne bo pomagalo. Sem se spomnila, da podobno tudi pri dojenčkih, ki imajo kolike in starši poskusijo vse možne kapljice, granule ter sirupe, ki obstajajo – zadnja žavba vedno pomaga! :))) Najverjetneje zato, ker je otrok končno toliko zrasel in dozorel, da so težave prenehale. Dokler ni bil zrel, je bilo vse ostalo bolj kot ne božja milost. Tako nekako si predstavljam.
Je pa tudi res, da me psihologija človeka in delovanje uma ter energij tako zelo zanima, da ne bom nikoli mirovala. Tako mi je všeč, kako je vse povezano. V tej smeri bom vedno raziskovala, ker vidim, da kar požiram znanje. Samo tovrstna literatura me res zanima in mislim, da bi mi dolgoročno gledano delo v tej smeri resnično napolnilo dušo. Trenutna služba mi je žal ne. Ampak še nisem ugotovila, katera smer, kaj točno bi me najbolj potegnilo. Zelo mi je zanimivo vse, kar temelji na razlagi v povezavi s kvantno fiziko in Teslo, ker imam rada nekaj oprijemljivega. Pravljice o angelih in vodnikih so mi malo preveč poetične. Čeravno je to samo simbolno poimenovanje delovanja energije, kar je dokazljivo in je malo lažje verjeti. Škoda edino, da množično gledano ljudje še ne verjamejo v te zadeve.
Kar se financ tiče, je pri nas res problem, da so terapije tako nedostopne marsikomu. Že samo čez mejo imajo popolnoma drugačen pristop. Tukaj na Štajerskem veliko ljudi dela v Avstriji in terapevti povedo, da ljudje, ki gori delajo, dobijo za terapije povrnjen denar (hipnoterapevtka mi je to povedala, ker ima stranke, ki vzamejo račun, da ga v Avstriji potem predložijo za povračilo stroškov s terapijami). Bioresonanca naj bi bila v A že na napotnico. Ena gospa je recimo povedala, da je njena sorodnica rodila s CR in ji je ena zdravilka (brez, da bi kdo prosil) prišla že v porodnišnici v sobo z nihalom povezati meridijane v predelu trebuha. No, pri nas lahko samo sanjamo o čem takem. Škoda.
