Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Nepojasnjeni občutki oz. vznemirljive misli

Nepojasnjeni občutki oz. vznemirljive misli

Spoštovani!

Ne vem ali pišem v pravi forum za moje težave, a bom vseeno poskusil. Z ženo sva poročena 10 let in imela sva ter še imava dober zakon, ter eno hčerko, staro 9 let. POmeni zakon brez nasilja, brez varanja, se precej pogovarjava, rada veliko skupaj potujeva, počenjava vsakdanje reči itd…
Prek kakšnim dvema mesecema pa so se -vsaj pri meni- začele določene težave in sicer po tem, ko mi je spodletelo imeti spolni odnos z ženo, po domače povedano, nisem bil dovolj vzburjen. Star sem 45 let in kaj takšnega se mi do sedaj ni ravno velikokrat dogajalo. To me je tako prestrašilo in sicer v smislu, da se ne bom mogel več vzburiti na svojo ženo in da bo zaradi tega morda konec najinega zakona (vem da se sliši smešno), da imam še zdaj težave zaradi tega, pa čeprav sva kasneje, po kakšnem mesecu spet imela normalne spolne odnose brez problemov. Ampak težave v moji glavi so ostale, zaradi česar še zdaj trpim!
Govorim o negativnih mislim, kajti takrat so mi začeli letati skozi glavo vsi mogoči scenariji in začel sem na dolgo in široko neprestano analizirati svoja čustva do žene, začel sem analizirati njen izgled, jo primerjati z drugimi ženskami po izgledu, se spraševal zakaj ni več poželenja, skušal ugotoviti zakaj na podlagi njenega izgleda, svojih čustev itd…In ponavljam, čeprav se je kasneje strast vrnila, mogoče še v bolj intenzivni obliki kot predtem, je vseeno zmešnjava v moji glavi ostala. Zgleda da me je tisti dogodek tako pretresel, da enostavno ne morem več k sebi. Tako jo še vedno primerjam z drugimi, primerjam recimo njen izgled s kakšno drugo žensko ki jo vidim in podobno in zaradi tega postanem včasih zelo anksiozen, pojavi se mi torej tesnoba, živčnost in zazdi se mi, kot da žene ne ljubim več, pa čeprav vem, da to ni res in da moja ljubezen do nje ni mogla kar tako izpuhteti v enem dnevu. Po epizodi takšne anksioznosti pride morda kakšen dan rahle depresije in potem se spet nekako postavim na noge. Zaradi tega sem torej veliko časa tesnoben in vznemirjen in zaradi tega so že začeli trpeti moji živci in moje obnašanje. Žena sicer pravi, da se ji zdim čisto normalen, ko ji kaj omenim, da sem nervozen ali kaj podobnega. Z drugimi besedami, sam sebe mučim. Ko mi te negativne misli odidejo iz glave je tako, kot da bi jih čez nekaj časa že kar pogrešal in sem kar začuden, kako da se počutim dobro in skorajda si jih sam prikličem nazaj. Zaradi tega sem začel že vsak dan trpeti, pa tudi pri spanju se mi pozna, saj se ponoči veliko zbujam, hodim na vodo in se potim. Zanimivo pa je, da se stvari malce bolj umirijo čez vikend.
Naj omenim mogoče še, da je žena ravno nekako v tem času, ko se mi je to začelo dogajati, začela hoditi v službo iin da sem veliko sam doma, saj je moj delovnik bolj fleksibilen. Morda bi omenil le še to, da si življenja in zakona z drugo žensko ne predstavljam in niti nočem, rad bi ohranil svoj zakon, hkrati pa ne bi rad, da se mi zmeša zaradi vsega skupaj. Če laično sklepam, je problem v obilici negativnih misli, ki so mi začele hoditi po glavi po tistem spodrsljaju. Od takrat se mi to dogaja. Kaj naj storim?

Spoštovani,

Vaše intenzivne misli in čustva so posledica tega dogodka in vaše psihološke logike. Zadevo rešite tako, da najprej razumete vse troje, takratno odsotnost vzburjenosti, svoje čustvene reakcije in vlogo svojih misli. Vse to najhitreje raziščete v pogovoru s psihoterapevtom. Na ta način, bi tudi opredelili ali ta težava zahteva medicinsko obravnavo ali psihološko ali pa mogoče nobene.

Najprej sam dogodek. Sem o vaši situaciji povprašal zdravnika in je kot iz puške izstrelil, da je tak enkratni dogodek nekaj normalnega. Če se pa težava vleče npr. en mesec, pa obiščite zdravnika in naj on presodi če in kako naprej. To bo vplivalo tudi na vaše strahove, saj boste vedeli pri čem ste. Vzroki za tako težavo so lahko zelo različni: trenutno počutje, anksioznost, stres, depresivnost, samopodoba, prekomerna telesna teža, bolezen, … Torej ena hipoteza za preverit je, ali ste bili že prej pod stresom ali anksiozni, potem sledi težava z erekcijo, ki pa še okrepi strahove. Predlagam, da, v vsakem primeru obiščete zdravnika, čeprav mogoče čutite strah ali odpor do obiska.

Potem vaše čustvene reakcije. Ker ste reagirali z intenzivnimi čustvi, to pomeni, da pripisujete temu dogodku velik pomen. Z drugimi besedami, videti je, da tak dogodek ogroža neko vašo zelo pomembno vrednoto. Hipoteza je, da spolno moč nekako vežete na svojo samopodobo oziroma osebno vrednost. V smislu prepričanja: »Samo če se kadarkoli vzburim ob ženi, sem pravi moški in sem nekaj vreden. Drugače sem slabič. Še posebej če bi se mi to večkrat zgodilo.« Na to nakazujejo vaši občutki depresivnosti. Druga hipoteza bi bila vaše nezavedno prepričanje: »Seks je enako ljubezen. Torej, če ne bom mogel žene vedno zadovoljiti, me bo zapustila.« Anksioznost je oblika strahu, ko osebo skrbi, da ne bo zmogla celotne prihajajoče življenjske situacije. Logika v ozadju depresivnosti pa je: »Nisem pomemben, vreden ljubezni. Sem ničvreden.« Skratka nek del vaše psihe ta dogodek vidi kot napoved katastrofe. Od tod vaša intenzivna neprijetna čustva.

In na koncu vaše misli. Funkcija vaših intenzivnih misli je verjetno neprestano iskati možnosti za preprečitev prežeče katastrofe. V smislu: »Če bom stalno razmišljal o tem in bil pripravljen, bom mogoče lahko preprečil katastrofo. Če se sprostim, pa se lahko zgodi to in to …« Zato bi se lahko na nek način bolje počutili, čeprav intenzivno vrtite neprijetne misli.

Torej potrebno je ugotoviti kje v opisani verigi dogodkov in reakcij je težava in to odpraviti. Lahko se oglasite tudi pri meni. Bova zelo hitro ugotovila kje je začetek in kje konec problema.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

_____________________ mag. Uroš Drčić transakcijski analitik - psihoterapevt m: 031 336 452 e: [email protected] url: [url]http://www.revitacenter.si[/url]

Prisrčna hvala vam za odgovor. Če se to stanje ne bo popravilo, bom res primoran priti do vas, čeprav se iz dneva v dan nekako trudim odganjati te misli in jih nadomestiti s pozitivnimi. Morda se je vse skupaj v zadnjih dneh malce izboljšalo ravno zaradi tega, kljub temu pa sem še v tem stanju. Le da lahko že na momente te misli odženem vstran.

Pozdravljen avtor te teme,

ko sem prebrala naslov, sem že vedela, da moram prebrati tvojo izpoved. Meni se je letos konec julija zgodilo zelo podobno. S tem, da pri meni ni bil isti triger, je bil pa triger, ki je spustil na plan toliko enih čustev, da še zdaj nisem prišla k sebi. Vsi strahovi in vse, kar koliko že je v meni, se je tako spotenciralo, da je nemogoče povedati z besedami.
Pri meni je bilo tako – moja tema: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=140&t=11176145
Če si prebral, si lahko morda razbral, da se mi v bistvu dogaja zelo podobno, kot tebi. Neki brez vezen dogodek mi je pognal v kosti en grozen strah, ki je za koga lahko tudi smešen (kot tvoj, samo da zame in zate to ni smešno, ker trpiva), do moža čutim več ali manj samo otopelost (torej nič), na trenutke me je strah, da bova šla narazen, ker tako v nedogled ne morem živeti. Gledam ga in motijo me čisto nesmiselne malenkosti (kako mu stojijo lasje, kako drži roke, kako govori, kako hodi…), stvari, ki so mi bile vedno všeč in zaradi katerih me je privlačil, me zdaj “kao” motijo. Zaradi ene slike sem dobila odpor in strah, ne morem sama sebi dopovedati, da je bila samo nepomembna slika, ki nič ne pomeni. A meni je povzročila nočno moro, iz katere ne najdem poti ven že cele 4 mesece. Ko smo avgusta bili na dopustu, sem imela tako močne strahove, da včasih nisem mogla jesti, imela sem neke vrste panične napade in še neke druge nepojasnjen strahove (neki dan se mi je zazdelo, da si tipam povečano bezgavko, ki seveda to ni bila, skoraj sem skupaj padla od strahu, cela sem se tresla, šla k zdravniku, seveda je bilo vse ok). Lep dopust je tako zame bil nočna mora, komaj sem čakala, da gremo domov. Zdaj je sicer malo lažje, ni tako hudo kot prva dva meseca, še vseeno pa daleč od normalnega. To me tako mori, da stojim na mestu, ničesar ne morem planirati, ničesar se zares ne veselim.
Možgani so res hecna stvar, kako se lahko v neki sekundi vse obrne na glavo. Misli, občutki, kot bi padla v neko drugo dimenzijo, v neko temno različico svojega sicer lepega življenja. Kot bi mi nekdo postavil življenje na glavo in vse, za kar sem mislila, da je moje vse, je zdaj pod vprašanjem. Jaz sicer precej delam na sebi, berem knjige na to temo, ker sem že prej imela psihične težave, depresija in anksioznost sta mi znani. Vem tudi, da sem empat (imam knjigo), kar pomeni, da zelo močno zaznavam občutke drugih ljudi, sem izjemno občutljiva na vse negativno.
Ne vem pa, kaj je rešitev. Misel na to, da bi 3-5 let hodila na (zelo drage!) psihoterapije, mi povzroča stisko, ker je vse to povezano z denarjem. Če terapije ne bi bile tako zelo drage, bi manj ljudi trpelo. Cene so od 50 eur na uro navzgor in res ne vem, koliko ljudi si lahko privošči na mesec odšteti 200-300 eur samo za psihoterapijo. To je letno najmanj 3000 eur denarja, v enem letu pa (kot lahko prebereš veliko izpovedi na tem forumu) malo ljudi sploh zazna kakšno spremembo. Toliko denarja ljudje običajno v celem letu ne morejo odšteti za dopuste. Vem, da je zdravje in počutje neprecenljivo, še vseeno pa obsojam trg, ki dopušča take cene. Mislim, da bi terapije morale biti na napotnico, tega žal pri nas skoraj ni. Dobiš lahko tablete, s katerimi postaneš še bolj apatičen, otopel, plus številni drugi stanski učinki… Vzroka pa ne rešiš.

Spoštovana, pri meni je stvar popolnoma ista, kot ste napisali tudi vi in prav tako že cele 3 mesece! V tistem momentu, ki ga opisujem, se je nekaj obrnilo in od takrat naprej me prav tako na partnerki zmoti recimo že narobe postavljen las na glavi ali pa kaj podobnega in mam pokvarjen ves dan, dva ali tri. Moram povedati pa, da si nadaljnjega življenja po drugi strani brez nje ne predstavljam. Ne morem končati 10-letnega zakona samo zato, ker me zmoti kakšna malenkost, ker nekje globoko v sebi vem, da ne bi storil prav. Odločil sem se, da nekako rešim to zadevo in vem, da bom največ verjetno moral storiti sam. Tudi jaz si enostavno zaradi finančnih razlogov ne morem privoščiti dragih psihoterapij, ker enostavno ne gre, pa še iz takšnega konca sem, kjer nam to glih ni tako zelo dosegljivo. Poleg tega kot rečeno, nočem razpada zakona. V njem imam vse; imam 10 let sreče in ljubezni, otroka, hišo, naš vsakdan, skratka vse. Pri meni sicer stvar poteka tako, da sem recimo večino dneva sam in v bistvu komaj čakam , da pride iz službe in da smo skupaj. Ne izogibam se ji, ne bežim vstran od nje in sem enostavno rad z njo. Vedno pa čutim zraven nje neko tesnobo, strah, vznemirjenost, pa tudi omenjene negativne misli mi nonstop šibajo skozi glavo. Včasih je potem tako, da kakšna malenkost ki me zmoti rezultira v grozno stisko, dobesedno tako mi je v tistih trenutkih, da bi zbežal skozi vrata, enostavno se mi poruši ves svet. Lahko se pa tudi čisto dobro počutim, dobre volje in umirjen (tako je recimo bilo včeraj), v enem trenutku pa se zaradi neke res malenkosti vse obrne v popolno nasprotje! Skratka, kdor tega ni občutil, si te groze ne more predstavljati. Kot rečeno, rad bi našel rešitev za moje težave, pa ne vem kako, nikogar ni, ki bi mi povedal, kako naj se tega lotim. To so stvari, ki jih z ločitvijo ne bi rešil, ker bi vse skupaj nesel v naslednjo vezo, vsaj jaz tako menim. Zato sem to možnost že na štartu odmislil, ne bom si uničil sicer lepega življenja zaradi bedarij, katerih pa enostavno ne morem odgnati od sebe.
Naj vam povem še, da sem po karakterju in temperamentu tudi jaz precej anksiozen človek in dokaj temperamenten, vendar nekih hujših psihičnih težav do sedaj nikoli nisem imel. VSe življenje mi sicer že spremljajo občasni napadi nočne groze, pa tu pa tam kakšne prehranske motnje, ampak nič hujšega.
Kako rešiti težavo, tavam v temi. Naj si karkoli dopovedujem ali mislim, zgodba se vedno ponavlja in to ena in ista. Prišlo je tako daleč, da se že bojim iti spat, ker vem, da bo jutro in da se mi bo verjetno spet isto dogajalo. Skratka, živi cirkus.

Pozdravljena oba,

moje mnenje (tudi na podlagi izkušenj) je, da se je treba poskusiti (od)rešiti takih obsesivnih misli, sicer človek uničuje sebe + partnerja + otroke, če jih ima(ta).
To se namreč občuti, tudi če premaguješ samega sebe in svojih misli, odporov, nervoznosti, tesnobe ne kažeš navzven (tako vsaj misliš, v resnici pa se to opazi, zazna na različnih ravneh).

Za boljše življenje najmanj dveh, lahko pa treh in več oseb pa npr. 60 € na mesec ni tako veliko, a ne?

(Sicer se popolnoma strinjam s “tudi-jaz”, prvo kot prvo: take storitve bi morale biti krite z zdravstvenim zavarovanjem; ker to, kar dobivamo “na kartico”, oprostite, je tak lari-fari, da boli pamet, duša in srce. Psihiater ti v obraz reče, da ti ni treba hoditi k njemu, ker tablet ti tako ne more/nima smisla predpisati/jih ne želiš in v resnici ne potrebuješ – potrebuješ PSIHOTERAPIJO. Se pravi: psihiatre imamo samo zato, da nas /tudi na silo/ popredalčkajo v okvir neke registrirane bolezni, nato pa nam predpišejo tablete, ki so definirane za to bolezen. To je sramota. Psiholog ti po drugi strani govori /sicer čisto pametne/ stvari, ki jih večinoma že veš oz. si jih prebereš v različni tovrstni literaturi, bodisi prav strokovni ali pa v raznih priročnikih. Spet pa ti ne da orodij, kako se reševati, ne zastavlja pravih vprašanj, po drugi strani pa ti podaja odgovore /sicer pogosto ustrezne/, do katerih bi se, da bi delovali, moral nujno prikopati SAM. —- Vse to pa počne psihoterapevt! Zato njegova pomoč DELUJE.

Kot drugo pa bi lahko bile te storitve vsaj 20 % cenejše. Malo težko mi je verjeti v človekoljubnost, plemenitost, empatijo strokovnjaka, ki za svoje delo – vsekakor težko, zahtevno in največjega spoštovanja vredno – zahteva glede na stanje v naši državi žal nerealno plačilo za večino ljudi.)

A trenutno je, kot je. Nekateri psihoterapevti delajo tudi prek skajpa ali drugih oblik videoklica, kar tistim, ki smo “bogu iza nogu”, zelo olajša zadevo tako z vidika potnih stroškov kot časovnega vidika.

Dodajam povezavo, ki vaju utegne zanimati. https://www.slovenskenovice.si/lifestyle/zdravje/mislila-sem-da-bom-zabodla-vnuka

Najlepša hvala, vendar se jaz nekako v tej zgodbi oz. opisu OKM ne najdem. Nimam te vrste misli, ampak bolj občutim nekakšno tesnobo in depresijo. Misli pa skušam dati na stran oz. se umiriti. O tem lepo piše v knjigi Nismo rojeni za trpljenje, avtor je nek italijanski psihiater. Z mislimi naj bi te tesnobe in težave še bolj hranili.

Žal se v članku niti jaz ne najdem, o OKM sem ogromno prebrala, ampak kompulzij nimam, vsaj mislim tako. Razen, če so tako prikrite, da se jih ne zavedam, niti jih nihče drug ne opazi, da bi mi povedal? Edino ena stvar – veliko sem na telefonu, ker pač berem in iščem načine pomoč, članke o težavah, informacije … samo zato. Sicer pa nimam nekih obsesij. Pa nisem edina, ravno zadnjič mi je prijateljica povedala, da ima tudi ona samo te vsiljive misli, brez ostalega, kar naj bi zraven spadalo.
Meni 60 eur na mesec ni problem dati, se peljem tudi na drugi konec SLO, ampak kaj, ko vsi pravijo, da 1x mesečno nima smisla, že tisti, ki so pridni in hodijo 1x tedensko, poročajo o tem, da še po enem letu ni kaj dosti efekta. Precej ljudi piše o tem, da hodijo na psihoterapije, v drugi rubriki tega foruma sem brala o izkušnjah. Traja in traja … res dolgo.
Moje mnenje: v nas ni samo to, kar smo “dobili” kot otroci in potlačili, je tudi še veliko vsega, kar smo doživeli v prejšnjih življenjih, ampak v to nekateri ne verjamejo in predvsem psihoterapevti, kolikor mi je znano, tega niti ne upoštevajo. Jaz pa imam ravno v tem obdobju močan občutek, da mi ven tolče nekaj, kar sem od nekod prinesla od prej. Ker mi je zelo blizu tudi indijska astrologija, se to tudi tam zelo jasno vidi. Bila sem že marsikje, nazadnje mi je en starejši (in zelo izkušen) bioterapevt povedal, da travme ne moreš predelati (lahko hodiš okoli terapevtov, kolikor hočeš), dokler nisi ZREL za to, da le-ta pride ven. In dejansko sem jaz samo letos bila že marsikje, zmetala ogromno denarja, raje ne seštejem, koliko. Ampak ne pride ven, demon se skrije, ker zgleda nisem zrela, da ga predelam in spustim iz sebe. Pogovarjam pa se lahko z marsikom tudi zastonj, ne da terapevtu plačam 50-70 eur na uro. Še bolje mi je, če je ta oseba nekdo, ki me dlje časa pozna.
Poleg tega obstajajo stvari, katerim se eni smejejo, drugi pa v njih trdno verjamejo, recimo magije in uroki. Bioterapevti imajo izkušnje in vedo, kako zgleda, ko naredijo terapijo ali čiščenje in težave izginejo. Težave, ki jih noben psihiater ali psihoterapevt, niti tableta, niso znali pozdraviti, ker niso vedeli VZROKA zanje. Tukaj nastane problem, ker bi se ljudje najprej skregali, ali to sploh obstaja, potem bi se skregali, ali sploh lahko na človeka vpliva.. preden bi kaj rešili. Če imaš denar, pač poskusiš vse sorte, pa vidiš sam. Če ne druga, da veš, da nisi zamahnil z roko, ampak dal priložnost. Žal ni samo to, kar mi zmoremo zaznavati z našimi 5 čutili. Bojda obstaja veliko veliko več in ima na nas močan vpliv. Navsezadnje smo tudi pod vplivom kolektivne zavesti, kaj cela mineštra enih vplivov. Včasih jaz mislim, da je kakšno stvar mogoče enostavno treba pretrpeti.
Zadnje čase, ko sem iskala informacije in načine možnih pomoči, sem tudi naletela na to, kako zelo naj bi bilo pomembno, da smo prizemljeni. O tem in še marsičem ti terapevt mogoče sploh ne bo nič povedal, ker sam ne ve. Med tem, ko so nekateri trdno prepričani, da bi samo s tem, da bi bolnikom s psihiatrije dali v roke motike in jih poslali delati na njive, rešili večino težav pri večini. Skratka, koliko je vsega, ko sploh ne vemo…

Moram priznati, da pri meni vseeno gre morda za malo manj intenzivno težavo, kot pri vas. Jaz se počasi vdajam in se enostavno več ne bom ubadal s tem. Te vsiljive misli in težave res dodatno hranimo s tem, da razmišljamo o njih. Če bi jaz recimo jutri težko zbolel sem prepričan, da se niti minute več ne bi ubadal s tem. Zavestno sem se odločil, da se bom za začetek soočil z vsem, kar se dogaja z mano. Ne bom iskal rešitev, nič več bral in ne razpravljal o tem. Očitno to ni prava pot. Vdal se bom in soočil in takrat teh misli več ne bom hranil. Sprejel bom, kajti to je del življenja in in del mene. Kar bo bo. Bo že tako, kot mora biti.

Pozdravljen,

hvala za odgovor, mi veliko pomeni, da je tam nekje nekdo, ki ima tako zelo podobne težave kot jaz. Škoda, da si se odločil ignorirati zadevo. Mogoče se ti zdaj zdi, da so problem samo tvoja čustva, ženina ljubezen in predanost je pa samoumevna. Žal te lahko hitro strezni, ko mogoče en dan ne bo več tako, ker se bo morda naveličala. Lahko se pretvarjaš, ampak ljudje čutijo in tvoja družina prav tako čuti. Otopelost do žene te lahko pripelje do tega, da bo odšla. Kaj boš pa potem? Tega se jaz glede mojega moža zelo dobro zavedam, ker on zelo čuti moje razpoloženje in mi tudi pove. Ker ga boli, se oddaljuje, da se zavaruje. V nedogled to ne bo šlo. Lahko se pretvarjam, lahko ga objamem, pa bo točno vedel, ali je pristno ali sem pa v sebi prazna in hladna, odsotna. Ampak midva sva glede tega res povezana, včasih se celo zdi, da si bereva misli in to več krat na dan. Tako da jaz vem, da moram delati na sebi. Če bo njemu minilo, se bom verjetno v trenutku streznila in mi bo prekleto žal, da se nisem potrudila rešiti zadeve, da sem čakala, da mi je vesolje vzelo vse, kar sem imela najraje.

Ti pa lahko povem, da pri meni verjetno ni nič slabše (ali bolje), jaz samo to rešujem drugače, kot ti. Tolažba, da “nisi v tako hudo godlji kot nekdo drug”, je torej samo iluzija, ki se je raje otresi. Imaš aksioznost in depresijo, to je to. Drugače je samo zato, ker sem jaz ženska, ti pa moški, vse ostalo je približno enako. Sicer moram reči, da sem trenutno veliko veliko bolje, kot sem bila zadnje mesece, nimam več nekih paničnih občutkov, ko gledam moža in se mi zdi, da “me vse moti”. Občasno me še povoha strah, kaj če se ločim, ampak saj to je odvisno tudi od mene, ne bo se nekaj zgodilo kar samo od sebe. Tudi na tisto postarano sliko (ki je pri meni bila sprožitelj vseh teh občutkov) skoraj ne pomislim več, dejansko je to zgleda bil bolj kot ne nepomemben triger, da je ven prišlo nekaj, kar bi prišlo ven tako ali drugače. Sem že precej ven iz tega “rukerja” torej, ampak to niti ni pomembno, problem še vedno obstaja. Jaz ne bom čakala, da se samo reši. Pa se tudi zavedam – isto kot ti – da bi mi neki večji pretres te misli v trenutku odpihnil. Ampak tega nočem. To bi se namreč zgodilo samo zato, ker bi možgani bili prisiljeni preusmeriti pozornost k neki bolj nujni zadevi in bi tam bruhalo ven kaj drugega. Jedro problema bi ostalo, kjer je – nepredelano. Ti občutki so od nekod prišli, nekje v meni (in tebi) je nekaj zakoreninjeno, ki sicer (zelo verjetno) nima nobene zveze z mojim partnerjem (ali tvojo ženo). Saj sam veš, da si bil 10 let srečen z njo in da ljubezen ne more ugasniti v enem dnevu zaradi enega neljubega dogodka, ker si bil pač morda samo utrujen. to je samo sprožilec, imej to pred očmi. In strah pred tem, da nimaš žene rad, da ti ni všeč, je samo krinka. V resnici je bolečina in motnja drugje.

Skozi partnerstva odkrivamo menda 7 ogledal o sebi.
Link: https://sensa.metropolitan.si/osebna-rast/7-projekcij-ki-jih-dozivimo-v-partnerstvu/

Dejansko skozi odnos dobesedno spoznavamo SEBE. V partnerstvu (če se počutimo varni, kot se midva očitno sva, preden naju je pretreslo) se odpirajo najgloblje rane in travme, ven silijo tisti najbolj neprijetni občutki, ki smo jih nekoč doživeli in potlačili (morda celo kaj sabo prinesli z rojstvom). Če bi bil sam na samotnem otoku, bi pa kamen ali drevo v tebi sprožilo nekaj, ker potlačeno vedno išče špranje, da pride na površje. Malo preberi, kakšne fobije in čudaške strahove imajo drugi. Ravno v eni drugi temi eno dekle piše, da se strašno boji, da bi izgubila oko. Pred tem je pa imela občasno druge strahove – nelogične, nesmiselne. Kot je strah pred letenjem in strah pred pajki. Ampak tam ljudje dejansko verjamejo, da jih je strah tega – letenja recimo. V resnici je to neki globok strah pred eksistenco ali pa težnjo po imeti kontrolo, ki je itak nimamo, ker je iluzija. Anksioznost pač je motnja, ki povzroča take strahove. Kot se dementni ne morejo več spomniti najožjih družinskih članov. Bolezen pač na koncu udari, kjer najbolj boli. Ker bog najprej šepeta, potem glasno pove, na koncu ti pa opeko na glavo vrže, če prejšnje znake ignoriraš. Jaz sem imela pred tem nepojasnjene strahove, da bom hudo zbolela, kaj če sem že bolna.. ampak ni bilo tako hudo, pa sem lepo ignorirala. Zdaj me pa boli, kjer pač najbolj boli – da ne čutim varnosti znotraj lastne družine, ob partnerju, doma… In bom pač morala priti zadevi do dna ali pa bo še huje.

Slej ko prej, ko bodo planeti na nebu ponovno stali malo bolj “narobe” in se ti bo zgodilo nekaj rahlo neprijetnega, lahko pride ven nekaj, kar te bo za nekaj mesecev vrglo iz tira. Jaz vem, da moram brskati in delati na tem, dokler nekaj ne odkrijem, predelam, pridem zadevi do dna. Mene zelo zanima, kaj je to, od kje izvira in kako lahko rešim. Je pa hudič, kot sem že napisala, da ti bo vsak terapevt povedal, da dokler ti sam nisi zrel, da to pride ven, pa ne bo prišlo oz. bo bruhalo zamaskirano v nekaj, kar lahko preneseš. Torej, ob ženi se počutiš varnega in v odnosu z njo to lahko prenašaš. Če bi ugotovil, da ti občutki izvirajo v resnici iz odnosa s starši, vprašanje, če si si pripravljen priznati resnico. Tukaj smo vsi močno ranljivi, ker je v otrok v nas še vedno ranjen in hoče verjeti, da sta starša najboljša človeka na svetu, ki nas imata rada take, kot smo. Pa resnica žal večinoma ni tako enostavna. Tukaj so rane in tukaj bi jih morali zdraviti.

Tudi jaz čutim neko splošno rahlo depresijo, odvisno od dneva sicer. Pod depresijo je običajno potlačena jeza, pod njo pa neka žalost. Okoli čustev, če bi si malo prebral, obstajajo neka osnovna pravila. Orientacija, če bi hotel kaj rešiti, naj ti bo prvih 7 let življenja, ampak to je res samo okvirno. In običajno tisto, kar se lahko spomnimo, ni tisto, kar nam dela težave. Ven seka neozaveščeno. Vendar brez slehernega dela na sebi, da vsaj neke knjige prebereš in začneš v tej smeri migati, ne boš nikoli naredil koraka proti zrelosti, da kdaj to zares predelaš. Jaz sem se 3 leta nazaj soočila z močnim strahom pred smrtjo. Tako hudo je bilo, da sem imela enkrat panični napad, kot bi imela infarkt. Samo misel na smrt, da bomo dejansko enkrat umrli, da čas teče, da ga ne morem ustaviti, da lahko koga izgubim.. grozljivka. Samo misel na to mi je bila vsakič kot rez z nožem v gnojno ravno. In sem morala zavihati rokave ter delati na sebi, da sem sprejela to dejstvo. Danes me tega ni strah več, kot prej, tukaj mi ogromno pomaga vera v duhovnost. Da vem, da smo veliko več, kot telo, ki ga občutimo. Da imamo dušo in tako naprej. To me zdaj zelo zanima in veseli, ko berem in odkrivam znanja o teh zadevah. Tudi kvantna fizika v povezavi z duhovnostjo mi je zanimiva in zdravljenje s pomočjo tehnik, ki so s tem povezane. Trenutno me strašno zanima tela metamorfoza in ta Tesla generator s torzijskim poljem. Če me strahovi ne bi prisilili v delo na sebi in branje, bi stala na istem in se ne bi sploh razvijala. Če hočemo rasti, je potrebna transformacija. Tisti, ki imajo kao dobro karmo, ki nimajo takih pretresov, kot si ga letos doživel ti (in jaz že več krat v tem življenju), taki ljudje se samo starajo, nič pa ne rastejo. Imaš službo, hišo, ženo in otroka. In zdaj kaj? Si mislil, da boš takole samo počakal še stara leta in smrt? Brez sprememb in teženj po tem, da se naučiš še kaj drugega? Vidiš, če si takole ignoriral anksioznost in moraste sanje, te je zdaj udarilo, kjer najbolj boli. Zamajalo tvojo srečen zakon, ki je temelj vsega, kar imaš in za kar živiš: hiša, dom, družina. Ko življenje od tebe nekaj želi in to ignoriraš, te ponavadi useka točno tam, kjer najbolj boli, povem iz izkušnje. In to se ni zgodilo prvič in zadnjič, zanesi se na to.

Pri delu na sebi smo ženske običajno pač bolj pridne, ker nam ni odveč branje duhovnih knjig, gremo na terapije, tudi kakšno vedeževalko pokličemo, verjamemo v tarot karte in astrologijo, odkrivamo neodkrito, ni nas sram verjeti v stvari, ki se jim nekateri posmehujejo… Karkoli te lahko usmeri k cilju, k informacijam o tem, kaj ti je, je bolje, kot nič. Karkoli.

Spoštvana! Morda se nisva dobro razumela. Jaz se nisem odločil ignorirati zadeve, ampak sem se jo odločil sprejeti in pustiti času, da naredi svoje.Včasih je to še najboljše. Na koncu bo po moje že tako, kot mora biti. Hkrati moram povedati, da sem se odločil sprejeti tudi blag antidepresiv, da se morda malo umirim in postavim na noge. Hotel sem povedati, da sem že utrujen od vsakodnevnega premlevanja in tega, da mi tisoče misli v zvezi s tem roji po glavi ker se mi zdi, da se tako samo vrtim v začaranem krogu. Kako naj iščem vzroke? V vsakem od nas so res prisotne neke take stvari, ki lahko vse skupaj sprožijo, ampak tako je in s tem moramo živeti. Naj se ločim in tako zbežim iz vsega skupaj? To ne bo rešitev, to je strahopetno dejanje kar se mene tiče v tem primeru. Ne moremo vedno kar zbežati iz vsega skupaj in si misliti, da smo s tem rešili zadevo. Morda pa je do vsega tega moralo priti, morda je treba res neke stvari pretrpeti in preživeti, da potem postanemo drugačni in boljši in s tem tudi naš odnos. Kdo ve? Morda nas to dogajanje nas oz. ta bolečina vodi k nekemu boljšemu in višjemu cilju? V vsem skupaj so -ironično- tudi nekatere dobre stvari. Morda se bom naučil sprejeti kaj česa do sedaj nisem bil sposoben. Včasih se sprašujem, kako da se nekoč večina ljudi ni ubadala s takšnimi ‘problemi’? Poročili so se in povečini tako živeli do konca svojih dni in se niso spraševali o sreči, ne o psihičnih problemih in o ničemer v zvezi s tem, Preprosti so ljudje sprejeli svoje stanje in svoje življenje in znotraj tega živeli kot so. Zakaj se mi čedalje bolj obremenjujemo s takšnimi stvarmi in imamo takšne probleme?

Jaz zase ugotavljam, da bi moral prerasti te ‘triggerje’ kot jih imenujete, ker to kar me sedaj naredi anksioznega in depresivnega, me nikoli prej ni. Potem pa po opisanem dogodku kar naenkrat. Ugotavljam tudi, da je en ‘trigger’ že zbledel oz. bledi. Upam, da bo še drugi. Čas prav tako naredi svoje. Vse ostalo je isto, ničesar nisem izgubil in ničesar zaenkrat ne izgubljam, to si vedno znova dopovedujem in tudi ta strah pred izgubo me na momente ohromi in mi sproži vse skupaj. Zanimivo, da se mi to preden je žena odšla v službo, ni dogajalo. Morda je tudi njen odhod in tudi ta praznina, ki je zazijala doma bil eden izmed vzrokov.Pa vse ostalo zraven, v meni so se skozi ves čas kopičile določene stvari, od službe pa vsega ostalega in potem je bila potrebna samo še malenkost, da vse skupaj sproži. vsaj tako se meni zdi. Pa tudi kaj iz mladosti in otroštva nosimo s seboj, se strinjam. Ampak to je pač del nas in bo vedno del nas. Žal pa si ne morem privoščiti psihoterapij in podobnega, ker mi enostavno gmotno stanje tega ne omogoča!

Morda bo na koncu vse skupaj polepšalo najin zakon, vaš in moj. :)Je pa tudi tako, bom bolj enostavno napisal; po moje nas veliko ima takšne in podobne težave, le da nekateri enostavno gredo skozi nje, se ne zmenijo kaj veliko za njih in tako tudi zbledijo in odidejo. Ali so takšen karakter ali nimajo časa ukvarjati se s tem ali podobno. Eni smo pa pač taki, da vedno nekaj premlevamo, si rišemo neke scenarije in s tem stvari samo še otežujemo. Kaj pa če je v takih primerih res treba pustiti času čas? Zakaj tudi v tem primeru ne bi bil čas še najboljši zdravnik? Lepo ste zadnjič napisali, da je morda nekatere stvari treba enostavno pretrpeti in se ne preveč spraševati zakaj, kdaj, kako, zaradi česa itd…Mogoče so tu zato, da se zazremo vase in samo opazujemo vse skupaj. Lp

Pozdravljen,
zelo sem vesela vsakega tvojega odgovora, bi pa prosila, če se lahko tikava, je mi je lažje in bližje. Spoštovanje tako ali tako ni odvisno od vikanja/tikanja. 😉
V bistvu zelo zrelo razmišljaš, glede določenih zadev podobno kot jaz pravzaprav. Razen tega, da jaz želim izvedeti, kaj je v meni, ker meni so se podobne zadeve dogajale že prej, ni to zdaj nekaj novega. Je pa res, da na taki način še bi bilo in vsakič je malo drugače. Jaz se prav spominjam obdobij v življenju, kako sem se čustveno odklopila in priklopila, ko je bil stres ali pa včasih samo hormoni (ženske imamo lahko že samo s hormoni precejšnjo štalo, veš).
V bistvu najbolj, kar me teži, je ta čustvena odmaknjenost, otopelost ali kakorkoli bi že temu rekla. To me res ubija. Kakšen dan je bolje, kakšen dan se pa zbudim tako depresivna (kot včeraj in danes recimo), da se resno bojim, da bom pristala na zdravilih. Antidepresivi so mi znani, sem jih jemala kakšnih 10 let (15 let nazaj sem prvič doživela dokaj hudo obliko depresije in panike). Poznam Asentro, Cipramil, Cipralex,… Katere si pa ti zdaj dobil? Zelo bi me zanimalo, kako boš reagiral nanje in če ti bodo pomagali. V kolikor ti ni odveč, bi kakšno rekla s teboj preko emaila, lahko mi pišeš (lahko si povsem anonimen, če želiš, meni to ni pomembno): [email protected]
Mene pri zdravilih najbolj motijo stranski učinki, nekateri zelo radi uničijo libido, povzročijo otopelost in še kaj, kar naj bi pravzaprav zdravili. Zato se zdaj trudim, da bi mi uspelo brez njih.
Kar se tiče vsebin, ki jih imamo v sebi, imaš deloma prav. VSI imamo marsikaj, samo razlika je v tem, koliko smo “odporni” za predelavo le-teh. Še bolj je važno, koliko smo bili odporni kot otroci. Sem brala intervju z znano terapevtko Sanjo Rozman, ki pravi, da smo vsi marsikaj skozi dali, samo vprašanje, koliko je kdo predelal, koliko pa je kdo nepredelano potlačil. Če smo preveč potlačili, če smo bili zelo občutljivi, potem rabimo pomoč, ker nam ven seka, kot zdaj tebi in meni recimo. Eni so pa dali skozi boga in pol, pa ne rabijo pomoči, niti tablet. Primerjava z drugimi tukaj naredi samo škodo, to so meni že zdavnaj povedali na psihiatriji. Torej tega jaz več ne delam. Vsak je zase unikat, vsak ima svoj prag, kolikor še zmore in kje ne gre več. Mene, kot rečeno, najbolj boli, da ne morem čutiti topline, bližine. In pri nama z možem je še tako, da moj mož mene zelo čuti. Lahko ga primem za roko, objamem in poljubim, pa točno ve, da je prazno. Tako zelo me čuti, vidi, pozna, da potegnem s svojo depresijo na dno. Pa ni nagnjen k depri ali strahovom, sploh ne. Imam srečo, da je toliko toleranten in zrel, da me ne obtožuje, da me res zelo zelo razume, stoji ob strani, nič ne sili vame. Če ne bi bil tako obziren, bi se mi zmešalo. Je pa hudo, ker je december, čas veselih trenutkov, midva pa se jih ne veseliva. Prijatelji planirajo dogodke, vabila na to in ono, vsako leto smo se veselili, letos pa oba žalostna, ker se nama zdi, da so vsi srečnejši od naju. Ker sva izgubila povezavo med nama, pa sploh ne veva, zakaj in kako priti nazaj skupaj.
Sinoči sva se pogovarjala na kavču, da se pa morda iz vsega tega izvlečeva močnejša, modrejša, mogoče naju na koncu to še bolj poveže, kaj pa vem. Ali pa ne. Je pa boleče, ker ga gledam in gledam in kot da enostavno ne morem zraven, pa je tukaj, ampak kot da ni. Ni lahko in v takem stanju pogrešam kakšno podporno skupino ali vsaj nekoga, ki se počuti zelo podobno, ki ve, kako je to. Veliko ljudi sicer pozna depresijo, ampak vsak jo malo drugače čuti. Eno bolj žalost, drugi jezo, tretji smo pa prazni in otopeli. Mogoče včasih res lahko samo opazujemo, da bo čas pokazal, kaj se bo iz tega razvilo. Ne vem, ker včasih je ves trud kot, da brcam v prazno.
Jaz sem se sicer za drugi teden naročila na hipnoterapijo, ki jo izvaja ena psihologinja. Na eni taki terapiji sem sicer že bila, ampak sem si zdaj našla eno bližje domu, da se ne vozim na drugi konec Slovenije. Realno mi je povedala, da je lahko vzrok težav kakšna čisto nepomembna zadeva, ki smo jo kot otrok zaradi občutkov potlačili. Do tega se da priti, ko dosežeš zmožnost globoke hipnoze, za kar je pa treba običajno trenirati. Samo 10% ljudi ima zmožnost takojšnjega učinka, da gre tako globoko, da se da potem delati regresijo. S tem bom poskusila, pa bom videla. Kot rečeno, jaz sem depresijo imela že toliko krat, da bi res rada enkrat nekaj rešila. Ne bi rada do konca življenja trpela s tem, res ne. S tem, da se moram še opremiti z orodji, kako ne prevzemati nase tujih bremen in čustev, sem namreč empat. To sem ugotovila tako, da mi je prijateljica povedala, naj si preberem knjigo o empatih. To je dodatno ogromno breme, ker prideš nekam in se začneš počutiti slabo, pa ne veš, zakaj. Nevede in nehote empati prevzemamo nase bremena, ker nimamo neke prave zaščite avre ali nekaj takega. Tudi to, da dovolimo, da nas partnerjeva slaba volja potegne na dno, je narobe. Tudi za mojega moža mi je psihologinja rekla, da je sam odgovoren za to, da ga moje počutje dol vleče. Vsak ima svoj del za oddelati in se kaj naučiti.
Vesela bom še kakšnega tvojega sporočila ali mogoče emaila. lp

Aja, pa še nekaj sem pozabila napisati, pa se mi zdi pomembno. Včeraj, ko sem govorila po tel. s psihologinjo in ji opisala občutke, je rekla, da verjetno 80% ljudi kdaj tako čuti, ampak o tem ne govorijo. Gre ven in smo na videz normalni, na obisku nasmejani, kot da nič ni narobe. O občutkih pa ne govorimo, ker je to tabu, ker se jih sramujemo in smo prepričani, da smo edini, ki tako “čudno” čutimo, vsi ostali imajo najbrž urejene zadeve in so srečnejši. Pa v resnici ni tako, ampak tega ne vemo, ker pač.. za občinstvo si nadenemo maske.

Pozdravljen, Leander,

k temu:
Včasih se sprašujem, kako da se nekoč večina ljudi ni ubadala s takšnimi ‘problemi’? Poročili so se in povečini tako živeli do konca svojih dni in se niso spraševali o sreči, ne o psihičnih problemih in o ničemer v zvezi s tem, Preprosti so ljudje sprejeli svoje stanje in svoje življenje in znotraj tega živeli kot so. Zakaj se mi čedalje bolj obremenjujemo s takšnimi stvarmi in imamo takšne probleme?

bi dodala:
To si mi domišljamo. Tako kot si domišljamo, kako so nekoč lepo živeli – vse je bilo še zdravo (planet, voda, hrana, zrak ni bil tako onesnažen; pozabljamo pa, da zdrava hrana, če je NIMAŠ, nič ne pomaga; ljudje so se množično izseljevali v tujino zaradi lakote itd.), cenili so “prave” stvari (seveda so cenili pomaranče in meso, če pa so jih videli enkrat, dvakrat na leto – mnogi pa enkrat, dvakrat v življenju), otroci so bolj spoštovali starše (to je bilo strahospoštovanje, s poudarkom na strahu) … Če prebereš kako tako knjigo, kot so Ogenj, rit in kače …, Podeželska zdravnica, v zvezi z otroštvom na Slovenskem pa je neprecenljiva knjiga Prvotno besedilo življenja, konec koncev pa tudi kako leposlovno o prejšnjih časih, denimo Strasti v grapi, Via Mala, dobiš realnejši vpogled v “dobre stare čase”.

Ženske smo bile tako kot otroci potrošna roba, ki je morala molčati, ubogati in delati. Ločitev ni prišla v poštev. Niti starši niso ne smeli ne hoteli pomagati poročeni hčerki, tudi če jo je mož tepel z verigo in si v njuno hišo pripeljal priležnico. Posilstvo, oblečeno v olepšavo “mož si vzame, kar mu pripada”, in s tem štepanje novih lačnih ust je bilo splošno razširjeno in moralno povsem sprejemljivo. “Stisni zobe, saj je ponavadi hitro konec,” je bil nasvet, ki so ga matere dale hčeram ob poroki. (Hiter konec ima tragični dvojni pomen, saj so ženske zaradi vsakoletnih nosečnosti dejansko pogosto dočakale lastni hiter konec.)

(Treba se je zavedati tudi tega, da ko se človek dan za dnem bori za temeljne življenjske potrebe (hrana, voda, toplota, varnost …), se temu prilagodi tudi psiha, kajti preživetje je pač glavna prioriteta tako telesa kot duševnosti. To je dovolj močno, da mnoge druge težave ostajajo v ozadju, celo nevidne. Ko so primarne potrebe zadovoljene, pa je čas, ko tudi naš čustveni in duševni del dvigneta glavo in imata kaj povedati.)

Tudi če pogledamo v bližnjo preteklost, stvari niso kaj dosti boljše v smislu kakovosti odnosov. Ločitev je bila še vedno velik tabu in sramota, tudi nezakonski otroci. (Če kaj sledite društvu Humanitarček, ki pomaga revnim starejšim ljudem, lahko preberete zgodbe teh ljudi (na facebooku, recimo), in večina teh življenjskih zgodb naših babic, da tako rečem, je polna partnerskega in družinskega nasilja, varanja, alkoholizma … A te ženske še pomislile niso na ločitev, na to, da bi odšle.)

Kako je danes? Če bi zmogli združiti informacije s forumov, kot je tale, od zdravnikov in psihoterapevtov, CSD-ja, varnih hiš ipd. ustanov, sodišč in policije, bi dobili sliko, ob kateri se ne bi zgrozili nič manj kot ob zapisu iz Ogenj, rit in kače …, v katerem beremo, da je mož nosečo ženo pretepal z verigo in zraven govoril: “Če ta [plod] gre, bom pa drugega naredil!”

V nečem pa smo res dobri. In to je prikrivanje, laganje. Tudi samim sebi. Predvsem pa drugim. Smo družba, ki živi po načelu “Kaj bodo pa drugi rekli”. Tako se mnogim ljudem zdi, kako drugi nimajo problemov (ali pa skozi rožnata očala gledajo v preteklost), v resnici pa so ti problemi bolj ali manj dobro skriti. (Dejansko dobesedno to včasih beremo v pismih na raznih forumih, ko (običajno ženska) zapiše: “Vsi mislijo, kako super zvezo imava” ali “Če bi komu potožila, mi sploh ne bi verjel, ker navzven vse deluje super” ipd.)

Vse to omogoča, da se nič ne spremeni, da ostajamo nezreli in v začaranem krogu. Sem spadajo tudi prepričanja (ki jih imamo za dejstva, v resnici pa niso – so le zmotna predstava, ki smo jo nezavedno usvojili že kot otroci), da “je pač tako”, “sem pač tak/-a”, “tako pač mora biti”, “čas celi vse rane”, “preteklosti ne moreš spremeniti” itd. (Mimogrede – seveda preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa – in morali bi! – dopustimo, da preteklost spremeni nas – in tako dejansko tudi sama postane za nas manj travmatična. Žal pa to ne gre brez dela na sebi, običajno s pomočjo psihoterapevta ali vsaj kliničnega psihologa – ta pa nam je na voljo brezplačno.)

Trigerjev (sprožilcev) ne prerastemo, na žalost je to nemogoče. Lahko jih le predelamo – ali pa jih ne. Potlačitev in zanikanje sta pri tebi dolgo delovala, zdaj bosta mogoče spet nekaj časa (a manj kot prej, vsakič manj kot prej, ker ti mehanizmi z leti izgubljajo moč, ker je stvari, ki jih morajo potlačevati/zanikati, vse več in več). Tako tudi zbledeti ne morejo (sami od sebe), ampak v procesu supresije (zavestnega tlačenja) navidezno “izginjajo” – dokler ne bo lonec spet poln in bo prekipelo (tako ali pa drugače, psiha pač poišče neki izhod).

Nekaj še k temu:
da je morda nekatere stvari treba enostavno pretrpeti in se ne preveč spraševati zakaj, kdaj, kako, zaradi česa itd.

Serenity prayer, ki je odličen moto za vsakega človeka, pravi: Bog (tudi če ne verjamemo vanj), daj mi umirjenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti; pogum, da spremenim, kar lahko; in modrost, da spoznam razliko.

Če nas na začasnem delu mobira nadrejeni, torej velja: ne spraševati se zakaj itd., ampak stisniti zobe, vedoč, da bo relativno hitro minilo in bo potem drugače, in vedoč, da nadrejenega ne moremo spremeniti. Enako velja npr., če nas nekdo, o katerem smo menili, da je naš dobri prijatelj, začne brez nam znanega razloga ignorirati ali se do nas nesprejemljivo vesti. Enkrat ali dvakrat poskusiš s pogovorom, če se nič ne spremeni, je to to – lahko samo sprejmeš (in odnos prekineš) in greš dalje.

Če smo zamenjali dve, tri, pet služb in vedno pristali pod tiranom, bili izkoriščani, zasmehovani, ogoljufani, deležni krivic, lažnih obtožb itd., je treba pomisliti, kaj storiti, da bo drugače – nekaj počnemo, zaradi česar imajo nasilniki občutek, da smo primerni za njihovo izživljanje, in tisto nekaj moramo najti in spremeniti.

Itd. …

Navedla bom še nekaj splošnih dejstev, čeprav se zavedam, da smo kot družba še zelo daleč od njihovega dojetja in sprejemanja.
Močan je tisti, ki (si) prizna, da potrebuje pomoč.
Pogumen je tisti, ki poišče pomoč, ko jo potrebuje. Pogumen je tisti, ki se ne boji resnice.
Zrel je tisti, ki odgovore išče v sebi.
Moder je tisti, ki ne pristaja na “je pač tako” in “tak/-a pač sem” ipd., ampak se vse življenje uči.

V kontekstu zadnjega ti v branje priporočam knjigo Umirjenost (S. Rozman).
Vse dobro,
I.

Hej Lander,

tole, kar ti je Ilonina napisala, si več krat in zelo dobro preberi. Ženska piše po mojem najboljše komentarje tukaj in je izjemno razgledana, ima za seboj ogromno dela na sebi. Že samo od nje se lahko naučiš precej tistega, za kar bi pri terapevtu drago plačal. Ker brez, da boš kakšno knjigo prebral, vsaj za podlago, ne boš nikamor prišel. Da nekam prideš, rabiš temelje. O teh je tudi meni Ilonina veliko povedala. Najprej znanje o tem, s čemer sploh imaš opravka, potem pa iskanje pomoči in rešitev.

Tudi mene je zmotilo, ko sem prebrala tvojo del o tem, kako naj bi bilo prej včasih vse boljše. Ampak se nisem hotela spuščati v to, ker kot vidiš, Ilonina se je morala fejst potruditi, da ti je razložila, kako zelo to ni res. Ko jaz koga slišim, da reče “oh, prej včasih je to vse bilo boljše/lepše/lažje”, me kar strese. Ker vem iz pripovedi (pa nisem brala knjig, ki jih je Ilonina naštela, ker bi me preveč pretresle), da je prej včasih bilo vse prej, kot lepo. Ljudje so v preteklosti bistveno bolj trpeli, samo mi pač nismo takrat bili temu priče. Sicer boš tu in tam še koga slišal, ki bo obujal spomine, kako je bilo včasih lepo, ampak večini ljudi, ko gre za preteklost, deluje selektivni spomnim. Selektivni pomeni, da so podzavestno slabo potlačili in da se spominjajo samo nekih lepih stvari. Popačena realnost torej. Da se pač potolažijo, da so se včasih imeli “bolje”, kot zdaj, ko spet nič ni po njihovo.

Marsikdo bi se prej včasih ločil, če to ne bi bilo sramotno, pa če ga to ne bi pahnilo v še večjo lakoto, revščino in bedo. Če ne celo direktno na cesto. Kaj pa to, da je pri vsaki skoraj hiši bil prisoten najmanj alkoholizem in da je bilo ogromno samomorov? Če samo svoje prednike pogledam.. alkohol, samomor, samodestruktivno vedenje, žalost, solze.. Pač takrat še ni bilo izrazov, kot je anksioznost in depresija oz. je to bilo v povojih, ni bilo pomoči, kaj šele zdravil. Če nečesa niso poimenovali ali si znali razložiti, še ne pomeni, da ni obstajalo. Ali da so bili srečni. Daleč daleč od tega. Kaj pa misliš, da človeka pahne v alkoholizem in morda celo v to, da naredi samomor? Najmanj depresija in hude notranje bitke, o katerih pač niso znali govoriti. To je vse. Danes pa recimo, da približno znamo poimenovati različne motnje. Približno.

Da imamo danes dobesedno vsega polne riti, je za nas samoumevno in je luksus, ki nam omogoča, da delamo na sebi na bolj subtilnih ravneh. Da si morda lahko privoščimo vsaj kakšno dobro knjigo, če že ne dragih terapij. Kaj ti pomaga živeti v lepi veliki novi hiši, če v njej trpiš zaradi strahov in paničnih motenj? Damo za avto, damo za dopust, terapije pa so nam predrage. Vidiš, tako smo danes ljudje naravnani in še nekaj časa bo preteklo, da to presežemo. Pač vsaka generacija bi naj bila malo boljša, malo višje v zavesti in bližje čustveni zrelosti. Smo samo na poti rasti in dozorevanja, vsak v svojem tempu.

Uh, sta se kar razpisali obe. 🙂 Najprej glede tablet; dobil sem Asentro 50mg, zdaj prvi teden jemljem polovičko, potem pa celo, če bo ok. Zaenkrat nekih stranskih učinkov ni, razen občasno rahlega glavobola, pa včasih me malo šraufne v želodcu. To pa je tudi vse.

Ko sem zdaj zadnji dve ali tri dni malo analiziral vse skupaj, se mi čedalje bolj zdi, da so vsi ti moji občutki zgolj neka kolateralna škoda in da pravzaprav tisti neuspeh v postelji ni bil noben trigger. Ko sem si priklical v spomin vso to leto, vidim, da se mi je sedanje stanje nakazovalo že krepko prej. Že poleti sem imel težave s spanjem (napadi nočne panike, slabo spanje…), pa tudi z brezvoljnostjo itd… Morda je bilo tudi malce preveč športa, pa tudi prenaporna služba (poleti sem bil brez dopusta) in še kaj. Nekateri to pač boljše prenašajo, drugi enkrat kapituliramo. Za razliko od opisanega bi jaz rekel, da je doktor pri diagnozi imel kar prav; izgorelost in rahla depresija. KOnkretnega vzroka po moje ni, ampak je en skupek vzrokov. Malo enega, malo drugega in je prišlo kar je prišlo. Sicer tudi jaz nisem nek tabletoman in se ognem nekih konvencionalnih zdravil če je le možno, ampak tokrat pa vseeno mislim, da rabim neko majhno pomoč v obliki tablet, da umirim situacijo tako v sebi kot v svoji okolici. KOnec koncev nekega vzroka, zakaj bi kar naenkrat nekaj prišlo kot strela z jasnega v odnos med mano in ženo ni. Veliko škode sem si naredil tudi sam oz. mi jo je naredila moja depresija v obliki neprestanega premlevanja in razmišljanja, tembolj, ko sem ostal večino dneva sam doma in ogromno razmišljal o nekih vzrokih, bral in vse skupaj me je naredilo samo še bolj zamorjenega in zmešanega. Če pogledam na vsa leta nazaj, moji občutki nekako niso bili kaj dosti drugačni, le da o njih nisem premleval, ker sem bil zaposlen z drugimi stvarmi. Po domače povedano, nisem si belil glave s tem, ali mi je v katerem trenutku žena šla na živce, ali sem v kdaj hotel biti malo sam in podobno, ali sem kdaj začutil strast do nje in zakaj jo sem in ali je nisem, zadnje čase pa sem začel sam sebe pretirano analizirati, premalo sem pustil, da tečejo stvari svojo pot , kot da bi pa sedaj nekako hotel imeti vse pod nadzorom in si vedno moral biti na jasnem kaj čutim, koliko čutim itd…Nisem hotel reči nikoli, da bom vse skupaj ignoriral, ampak bom drugače začel gledati na situacijo. Mogoče bolj življenjsko. Stanje je kakršno je in jaz sem kakršen sem. Če imam v sebi kaj nepredelanega, pač imam. Če me od časa do časa kaj takšnega podre, pa naj me. Če bodo prišli meseci, ko se bom počutil prazen in brez energije, naj pridejo. Večno valjda ne more trajati. Moji najbližji naj pač me vzamejo takšnega kot sem. Življenje bo šlo svojo pot in kot je prišlo mislim da bo tudi minilo, Tako mi pravi tudi žena in morda ima prav. Ne sekiraj se, kot je prišlo, tako bo minilo. Morda na nekatere stvari enostavno nimamo vpliva in morda je tako prav. Jaz se za razliko od napisanega vseeno veselim praznikov in tega, da bomo družina malo več skupaj. Konec koncev sem še najslabši, ko sem sam. Takrat več razmišljam in se več ubadam s tem. Še vedno velikokrat uživam v ženini družbi, konec koncev sex, objemi in poljubi niso vse. Nekaj šteje tudi vsakodnevno skupno zbujanje, gledanje TV, sprehod, poslan SMS, pogovor ali je plačan obrok za lizing in položnice, pogovor o tem ali je froc spet kaj ušpičil v šoli in podobno, pa to, da si čez vikend kupiva kakšen liter vina in ga sprazniva in podobno. Morda si delam samo utvaro, da sem brez čustev ali prazen, ker ziher nisem. Prišlo je pač takšno obdobje in po moje bo res minilo. Tudi jaz sem samo živo bitje, in ne stroj, ki bi deloval vedno v istem taktu, isti brzini in z isto močjo. Psiha je kot fizično telo, včasih se utrudi in takrat je utrujena in verjetno rabi pavzo, da nabere novih moči. Povod za ločitev to ne more in ne sme biti. Pri nama ni varanja, ni nasilja, ni odtujenosti, ni tega da bi laufala naokoli po cele dneve vsak po svoje, to pa valjda tudi nekaj šteje. Zdaj sem jaz v takšni situaciji, morda bo kdaj žena in bomo tudi pregurali. Če izidem iz tega zrelejši, bolj preudaren, bolj strpen in bolj moder, pa toliko bolje!

V dogovoru s kolegom Urošem se na to zanimivo debato oglašam še jaz z informacijo, ki zagotovo komu pride prav.

Pravkar sem prevedla knjigo Many Lives, Many Masters, ki jo je napisal psihiater dr. Brian Weiss (https://www.amazon.com/Many-Lives-Masters-Prominent-Psychiatrist/dp/0671657860). V slovenščini bo izšla na začetku naslednjega leta pri založbi Primus. Če na kratko povzamem: ko je zdravil gospo, ki je trpela za anksioznostjo, depresijo in fobijami, je uporabil hipnozo, pri tem pa nehote naletel na njene spomine iz prejšnjih življenj. Pred tem njeni simptomi niso pojenjali, čeprav sta spravila na svetlo vse možne težke dogodke iz njenega otroštva; šele regresija je prinesla (hitro in trajno) odpravo simptomov.

Res je, ogromno nam je še skritega, razkrivamo pa to večinoma takrat, ko iščemo izhod iz svojih težav. Prepričana sem, da bo ta knjiga marsikomu olajšala dušo ali pa vsaj razširila obzorje; avtor je namreč v to presenetljivo izkušnjo zajadral ne kot ezoterik, ampak kot intelektualec ateist, opremljen s strogo znanstvenimi orodji in dobro razvitim logičnim razmišljanjem.

Drugo, česar bi se rada dotaknila, pa je psihoterapija oz. njena cena. Vedno znova opozarjam, da individualna oz. partnerska terapija ni edino, kar je na voljo in kar pomaga. Skupinska terapija stane veliko manj in jo zato lahko obiskujemo dlje oz. kolikor je treba. Poleg tega pa da nekaj, česar individualna ne more: moč skupine. Mnogi skeptiki rečejo: “Ne, skupina, to ni zame” samo zato, ker jih je sram, da bi še kdo poleg terapevta videl, v kakšnem stanju so – ne da bi pomislili, da je v takem stanju vsa skupina, v tem je poanta! Že ko premagamo ta sram do te mere, da si upamo priti na skupino, smo naredili (pa čisto sami!) velik korak na svoji poti.

Izpred več kot 20 let se spomnim zgodbe znanke, Američanke, ki se je poročila v Slovenijo. Imela sta težave v zakonu, in ker tu nista našla nobene druge skupine za pare, sta se vključila v skupino zdravljenih alkoholikov – čeprav alkoholizem res ni bil niti od daleč njun problem. To je bilo možno zato, ker je ona prihajala iz okolja, kjer psihoterapija ni bil tabu.

Živimo v obdobju, kot je napisala Ilonina, ko se večini Slovencev ni treba boriti z lakoto, mrazom, se bati za golo življenje. Zato se pač lahko ukvarjamo z razreševanjem psihičnih tegob (in, “mimogrede”, s transgeneracijskim prenosom podedovanih nerazrešenih travm naših ne tako davnih prednikov, kot jih opisuje knjiga Ogenj, rit in kače /…/.). Zato vedno uporabljam prvo osebo množine, saj terapevti nismo izvzeti. Mogoče se le iz prakse in lastnih izkušenj bolj zavedamo, da se delo na sebi nikoli ne konča – če seveda želimo živeti laže in bolje. Smo pa v istem čolnu (= na istem planetu). Zavedamo pa se tudi nečesa ključnega: da delo na sebi ni prekletstvo, ampak prednost.

Hvala, Uroš, za “gostovanje”, hvala, tudi_jaz in Ilonina, za tako kvalitetne prispevke. Kadar si vzamem čas za branje, zmeraj znova ugotavljam dragocenost soustvarjalcev tega foruma, ki nikakor ni samoumevna.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka [email protected] 040/523-787 www.janalavtizar.com

Draga Jana,

vaši odgovori so čisto vedno kot topla sapica za mojo dušo. Kot so bile tudi naše terapije. 🙂 Hvala, da ste si vzeli čas za to temo. Še bolj sem vesela, da ste si dovolili omeniti možnost, da smo ljudje kakšno stvar prinesli s seboj na ta svet iz prejšnjih življenj. To jaz že ves čas govorim, ampak mnogo ljudje še ne priznava te možnosti, ker temelji na veri o reinkarnaciji. Slednja pa je še marsikje tabu tema, ker tega pač ni tako enostavno dokazati. Običajno se torej bojim omeniti to možnost, ker v očeh nekaterih ljudi potem ves moj odgovor morda izgubi na veljavi. Res super, da en priznan psihiater napiše knjigo in da se take knjige prevajajo tudi v naš jezik, glede na to, kako smo majhen narod.

Šamani v Afriki recimo (sem brala v nekem članku) na psihične tegobe, za katere pri nas dajejo tablete in nekatere ljudi celo pošiljajo na zaprto psihiatrijo, gledajo popolnoma drugače. To je za njih dokaz, da je človek toliko dojemljiv za občutke, da bi mu morali pomagati, da se razvije v zdravilca. Na shizofrenijo oni gledajo kot na dar, ne bolezen. Takega človeka oni znajo pripraviti, da se zna s tem spoprijeti in ločiti sebe od občutkov, ki naj bi jih dobival iz onega sveta. Zanimiv pogled, kako isto stvar tolmačimo popolnoma nasprotno.

En izkušen bioterapevt mi je pred kratkim tudi zelo enostavno povedal, da stvari, ki se jih spomnimo, ki so ozaveščene (npr. žalostno otroštvo zaradi pomanjkanja ljubezni in empatije s strani starša/staršev in ostalih), nam sigurno ne povzroča težav v obliki anksioznosti, fobij in paničnih napadov. Na take načine prihajajo ven ravno tiste vsebine, ki so nekje zelo globoko shranjene kot neozaveščeni spomini.

Ne boste verjeli, ravno prejšnji teden sem zavihala rokave in poiskala hipnoterapevtko psihologinjo iz svojega okoliša, naročena sem v sredo zjutraj (pred kratkim sem namreč šla na eno terapijo, ki je pa od mojega doma malo preveč oddaljena). Ves čas iščem nekaj takega in res upam, da je to to, tisto pravo, da bom lahko vztrajala. Sicer je s hipnozo takole, čisto realno mi je gospa pojasnila (hvaležna sem ji bila, ker je ena redkih, ki mi ni obljubljala gradov v oblakih kar se hipnoze tiče): samo 10% ljudi je tako vodljivih, da v prvem poskusu padejo v globoko hipnozo, ki je edina oblika hipnoze, s katero se da prodreti v prejšnja življenja. Večina ljudi na začetku zmore doseči blago ali srednjo hipnotično stanje, to je neke vrste globoka sprostitev, s čemer jaz že imam nekaj izkušenj, ampak to ni dovolj. Za regresije v zgodnje otroštvo ali celo v prejšnja življenja je potrebna zmožnost spustiti se v globoko hipnotično stanje, kjer potem res lahko vidiš slike, kot bi gledal film. Tistih 90%, ki nam to ne uspe takoj, moramo za to najprej vaditi s pomočjo spuščanja v vedno globljo meditacijo.

Me pa zanima vaše mnenje glede sledečega prepričanja, ki sem ga zasledila v članku o epigenetiki (Bruce Lipton) – izjava Roberta M. Williamsa, ki postavlja na laž sledeča, med številnimi terapevti še vedno zelo zakoreninjena prepričanja:
– da je treba travmo odkriti/ozavestiti in jo predelati, da se rešimo negativnih programov/prepričanj
– da je nekaj, kar je zel dolgo v nas (npr. dolgoletna zloraba), treba zelo dolgo predelovati (običajno več let) na psihoterapijah

Skratka, marsikje sem že zasledila, da vedno več strokovnjakov trdi, da travm ni treba več dolga leta predelovati na tedenskih terapijah, med katerimi so tudi skupinske, vse skupaj pa traja in stane (kar je za nekatere prevelika ovira, da si se sploh lotiti in potem raje čakajo, da “mine samo od sebe”). Ta ideja je všeč tudi meni. So pa nekateri še vedno trdnega mnenja, da je to prelepo, da bi bilo res in da je za trajne rezultate treba dolgo in trdo delati na terapijah. Sama lahko povem, da za določene zelo močne občutke ne znam pojasniti, zakaj so takšni in tako močni, tako grenki. Dejansko realno gledano nobena situacija ni bila tako kritična, kot sem jo jaz doživela. Še posebej ta zadnji šok s tisto sliko.

Lipton prisega na Williamsovo tehniko “PSYCH-K”, ki naj bi povezala levo in desno stran možganov in tako omogočala reprogramiranje negativnih prepričanj v pozitivna. Verjetno ima vsak od nas nekaj od temeljnih negativnih prepričanja v smislu: nisem ljubljen, svet ni varen/nisem varen, življenje nima smisla, življenje je težko ali nepošteno, nisem sposoben, nisem pameten, nisem vreden ……. itd. Sicer je teh tehnik veliko, Lipton omenja še kot zelo dobro EFT metodo in seveda tudi hipnozo. S hipnozo je, kot sem že napisala malo višje, potem težava, ker vsi brez vaje nismo sposobni iti v dovolj globok trans, zato to mogoče res dlje traja. Tega pa ti marsikdo ne pove. Sem hodila nekaj časa (4x sem šla) na zelo drago terapijo k karmični terapevtki, pa ni bilo nič od nič. Prebrala sem si knjigo od Ogorevca, kot mi je tudi sam preko emaila svetoval, da bom bolje razumela, kako to deluje, pa moram reči, da ni delovalo. Zdaj, ali terapevtka nima sposobnosti, ki jih Ogorevc opisuje ali pa moraš imeti veliko srečo, da skozi neko lažjo obliko meditativnega stanja prideš do nekih vsebin in občutkov. Ne vem. V glavnem, ko si takole drago kupiš pamet, si potem zelo previden, preden še kam neseš denar, saj tovrstne terapije stanejo med 60 in 80 eur na uro. In se resno vprašam, kako je lahko nekdo duhoven (kamor spada karmična diagnostika), hkrati pa ponuja rešitve oz. terapije, ki so dostopne samo premožnim ljudem. V tem primeru seveda podvomim v duhovno kvaliteto terapevta. Taka terapija, če je terapevt sposoben, bi ravno ljudem, ki so najbolj na tleh, bila najbolj potrebna. Ljudje, ki so globoko v godlji, običajno tudi gmotno niso ravno najbolje preskrbljeni. Če je nekdo v depresiji, že rutinsko delo težko opravlja, kaj šele, da bi bil kreativen in podjeten.

Lander,

a veš, da so tvoji odgovori tako srhljivo podobni mojim mislim, da ni res. 🙂 Od zanikanja, pa do tolažbe, neverjetno.
Tudi jaz, ko gledam moža in ne občutim tega, kar bi rada (ker čutim neko praznino), se tolažim, da intimni odnos med partnerjema ni vse. Da občutek, ko ga poljubim in objamem, ni vse. Torej, da je nekaj vredno tudi to, da smo družina, da imava otroka, skrb za dom, družimo se s prijatelji, gremo na izlet, se imamo včasih prav lepo … Ampak jaz žal s tem nisem zadovoljna in bojim se, da tudi če bo to zdaj nekako minilo, bo slej ko prej spet nekje nekaj ven butnilo. Mene ta praznina oz. otopelost že zdaj dovolj boli, da ne bom čakala, da mine samo. Ker mi noben ne zna povedati niti tega, kdaj bo minilo. Včasih pogledam moža in občutim take občutke, da bi najraje z raketo poletela na drugi konec sveta. In potem si se vsakič znova dopovedujem, da so to neke stvari, ki so nekje v meni, da je on čisto normalen privlačen moški, da ni z njim nič narobe.. Ampak vseeno.. ti občutki prevzamejo vse, kar je v meni in mi onemogočajo biti srečna. Prav en tak odpor občutim, ki ga ne znam pojasniti. Kot da en kup ene žalosti, jeze, strahu, odpora in še kaj projiciram samo vanj in ne vem, kaj naj s tem delam. Kot da je vse resnično in ne morem ven iz te megle, čeprav si ves čas dopovedujem, da je iluzija. Da je moj mož še vedno isti, kot je bil, kot sem ga spoznala, kot bi rada, da bi spet bil (odkar skozi moje oči ni več). Grozno je, ko veš, da imaš čez oči neko temno zaveso, a kaj ko se vse to večino časa zdi tako resnično.

Bi pa bila zelo vesela tvojega poročila čez nekaj časa, če ti bo Asentra kaj pomagala pri teh občutkih oz. če ti bo pomagala, da se boš rešil otopelosti. Lahko mi pišeš tudi na email, ki sem ti ga zgoraj napisala. Sama se namreč zaenkrat še poskušam nekako boriti brez tablet.
Jaz ti bom pa poročala, če bom s pomočjo hipnoterapije kaj rešila. Morda skupaj nekako najdemo rešitev iz te godlje. 😉

Zavedamo pa se tudi nečesa ključnega: da delo na sebi ni prekletstvo, ampak prednost.

Tako je. In ne le to, ampak se v procesu, četudi “ena na ena”, dodatno oplaja in žlahtni.

To sem dodobra spoznala v praksi. Ko pride k meni nekdo, ki je opustil mehanizme zanikanja, samoslepljenja, supresije ipd., lahko iz navadnega pogovora kadarkoli brez težav vstopiva v terapevtski (za oba!) pogovor. Energija je dobra, moč raste pri obeh, utrinjajo se nova spoznanja, novi poduki, vzajemno. Tudi če navidezno jaz dajem “več”, v končni računici to ne drži, saj se ves čas zavedam, da mi drugi drži ogledalo, in vsak svoj nasvet, mnenje, vprašanje prevrednotim tudi s stališča: Pa jaz delam tako? Pa jaz to zmorem?

Tiste, ki so prihajali k meni zato, da so dve uri in več penili nad vsem, stokali, jokali, preklinjali in skratka name zlivali svoje frustracije, nato pa rekli, “eh, saj bo”, v nadaljnjem pogovoru pa v bistvu zanikali vse, kar so prej povedali …, no, tiste sem o(d)pustila. 🙂 Najdete jih pod rubriko “Čustveni vampirji”. 🙂

To je pomemben del procesa, tudi če nismo psihoterapevti. Da ne vzamemo nase in vase tujih težav in jih potem dejansko nosimo NAMESTO človeka, ki smo mu bili pač priročni bljuvalnik. To sem dolgo počela, tako dolgo, da me je tako izmozgalo, da sem bila prisiljena pogledati vase, kaj počnem narobe. Seveda, bila sem zbiralnik težav, rešila pa nisem ne sebe in ne (kot sem si želela) drugih. To se zgodi, če ne zmoreš postaviti meja. Na tem forumu je ena od meja s strani psihoterapevtov 2 odgovora na isto temo, potem konec. Še pred leti bi se temu čudila in menila, da je “brezsrčno”, kajti kaj pa, če ne moreš človeku razložiti vsega v 2 odgovorih, kaj, če potem postreže še z dodatnimi informacijami … 🙂 Hecno je to: ko ne razumeš, se lahko na glavo postavljaš, pa ti še zlepa ne bo uspelo; ko pa razumeš, pa stvari kar druga za drugo padajo na svoje mesto …

Slednje velja seveda na splošno, za vsakega, ki vstopa v proces ali razmišlja, da bi. Tudi če se morda “dolgo” ne zgodi, se – ob iskreni motivaciji in ustrezni terapiji – BO zgodilo, in potem bo naenkrat privrelo toliko odgovorov, da boste čisto “paf”, šokirani, a neskončno olajšani …
To sem želela povedati, zato sem se še enkrat oglasila.

In seveda hvala Jani in tudi_jaz za feedback, za občutek, da nisem lajala v prazno. :)))

New Report

Close