Pozdravljeni!

Že dolgo nisem pisala na ta forum. Verjetno je minilo že kakih devet, mogoče deset mesecev. Velikokrat sem hotela kaj napisati, a nisem imela nobene volje po pisanju, niti energije.

Hrana je še kar moj velik problem. Ves čas se mi vrti po glavi koliko sem pojedla, ali se bom zredila ali ne. To me ubija. Po drugi strani pa se zaradi hrane ne razumem z mojo mamo. Občutek imam, da me ves čas nadzoruje, preverja koliko imam na sebi špeha, koliko dam v usta in tako naprej. Počutim se ogroženo, ker se mi zdi, da mi pregleduje vse moje stvari po sobi. Bojim se, da bi mi vzela moja odvajala, ki jih hranim za nujne primere, da bi našla kaj hrane v moji sobi, ki jo občasno skrivam. Največkrat jo potem vržem vstran, včasih pa me napade lakota in vse požrem.

To kar sem sedaj napisala za mamo, ti občutki, ki se mi porajajo ob njej se pravzaprav pojavljajo tudi pri drugih, le nekoliko manj močni so. Pri ljudeh, ki so mi blizu, pri sorodnikih, so ti občutki najmočnejši. Takrat bi se najraje zavedno skrila. Bežim od ljudi, ker mi je neprijetno, ker se počutim grozno debelo in povsem še nesposobno.

Rada bi umrla suha!! Zavedam se, da je to bolno, vendar nekomu moram to povedati, čeprav me je sram. Sram me je sebe, telesa in po malem že vsega v sebi. Ne morem več. Trenutno se počutim grozno, ker sem pojedla ogromno, veliko za danes in preveč po mojih normah. Pojedla sem 150g jogurta z 0,9 %maščob, šest marelic, 250g suhih fig in en grižljaj senviča s sirom. Bojim se, da sem se že zredila. Čutim že kar, kako se mi nabira maščoba. Strah me je. Bojim se debelosti. Trenutno imam 47 kg, pri 166,5 cm. To je preveč. Imela sem jih že veliko manj. Ne rečem, da sem se počutila polno energije, vendar pa varno. Tem manj kilogramov imam, bolj varno se počutim po eni strani, po drugi strani pa niti ne, ker me samo še bolj napadajo z številnimi pogledi.

Peri

Draga Peri,
lepo, da ste se poovno oglasili. Kot veje iz vašega pisma, je anoreksija v vas še vedno zalo živa in močna in se bori za vsako pojedeno kalorijo, krha odnosa z vašimi najbližjimi in z vami samimi. Kako dolgo ji boste verjeli, da je kilogram manj še vedno pot do miru in zadovoljstva v sebi in edino merilo uspeha. Nikar se jine pustite. Premisliti o tem, kaj vse vam je že prinesla v življenje in kaj vse vam je že vzela. Poskusitie ji napisati pismo kot največji prijateljici in potem še eno kot največji sovražnici. To vam bo morda v pomoč v vašem boju.

Držim pesti za vas,

Marija Anderluh

Ne vem, ampak na to moram odgovoriti. Verjetno ne veste, da sem anoreksijo ravno tako poimenovala, kot prijateljico Sovražnico. Smešno kaj? Enkrat sem celo dala ta naslov tudi enemu izmed mojih sporočil na tem forumu.

Odnosi so moja najšibkejša točka. Odvisna sem od odnosov, najbolj pa od odnosa z mojo mamo. Po eni strani jo imam rada, hrepenim po njej in si želim družbe z njo. Tako je, ko sem daleč vstran od nje in tudi dalj časa. Po drugi strani pa jo sovražim, ob njej se počutim ogroženo, napeto, skratka skrajno neprijetno. Moti me vsak njen pogled, njena bližina. Pravzaprav mi je hudo, ker sem grozna zaradi teh občutkov. Nadiram jo, če me samo pogleda, če ima stol preblizu mojega, itd.

Takšen je odnos z mojo mamo pri kateri živim. Odnosi z drugimi so nekoliko boljši, saj nisem z njimi in ko sem že svoje občutke vsaj malo zatrem in jih obdržim zase.

Anoreksija resnično krati veliko stvari, vendar se ji še kar ne morem in ne morem odpovedati. Ne morem je izpustiti, ker se bojim ostalih občutkov, pogledov. Če se zredim, bodo vsi opazili in prepričana sem, da bodo imeli kaj za reči. Vem, da bo tako, ker se mi je to že enkrat zgodilo. Zdaj imam 46 kg in to težo zdaj držim že kaka dva tedna. Kljub tej teži se počutim grozno debelo. Sram me je iti na cesto, sram me je živeti.

Anoreksija mi je onemogočila veliko stvari. Letos nisem bila dobrodošla v Kanado, kjer imamo sorodnike. Tako zelo sem jih hotela videti, pa jih mogoče nikoli več ne bom. Pred tednom dni je umrl atijev stric. Vem, da je bil že star, vendar hotela sem ga videti. Veliko mi je pomenil, zdaj ga pa ni več. Žalostna in jezna sem na vse, nanj in na njegova ženo, ker mi nista dovolila, da ju obiščem. In razlog? Spet anoreksija, čes da se mi lahko kaj zgodi, da sem ogrožena, da lahko zbolim in da sta onadva že stara in ne moreta tako nedebudno skrbeti zame. In zdaj? Izgubila sem atijevega strica, ki pa sem ga vzela pravzaprav kar za svojega. Zdaj bi rada videla vsaj teto Ivico, vsaj njo, čeprav me je nekoliko razočarala. Njej lahko edini zaupam. Imam jo rada in bojim se, da bom kmalu izgubila tudi njo.

Sedaj kar nekaj bluzim, vendar pa bom resnično poskusila s tema dvema pismoma. Eno bom napisala moji najboljši prajateljici Anoreksiji, drugo pa njeni sestri sovražnici Anoreksiji.

Peri