Pred poroko sva bila skupaj nekaj let. Doštudirala sva in se situirala.
Poročena sva četrto leto in prav toliko časa zaman čakava na otroka. Ugotovljena je moška neplodnost /zelo slaba plodnost) in nekajkrat sva že bil ana zunajtelesni oploditvi. Med vsakim postopkom je treba čakati svetlobna leta in ravno to je največja težava najine zveze.
Po vsakem neuspehu imava strašne krize. Mož se vsakič zapre vase in izjavi, da se on “umetnega” ne bo več šel in da bo najbolje, če greva narazen, jaz padam v globoke depresije. Vsaka noseča prijateljica ali neznanka z vozičkom, ki jo srečam, me vrže iz tira in se ne morem obvladati pred solzami. Stres postaja nevzdržen in ni mu videti konca. Poleg tega sva izgubila upanje v uspeh nadaljnih postopkov. Veva, da to ni dober način razmišljanja, toda neuspehi naju spremljajo že dolgo in negativne izkušnje so naredile svoje.
Včasih se sprašujem kaj počnem s tem človekom. Noro sem ga imela rada, toda to, da nimava enakega cilja – imeti skupnega potomca – me je postavilo nekam drugam, včaih zares stran od njega. Kadar se je pripravljen pogovarjati o otrocih in mi da občutek, da je pripravljen na nov postopek zunajtelesne oploditve, sem najsrečnejša in sem pripravljena z njim deliti svoje življenje, kadar pa se temu upira, pa pomislim, koliko časa bova še sploh zdržala skupaj…

Razumem, da sta v hudi krizi, ki jo bosta sama težko rešila. Mislim, da obstaja društvo, ki združuje pare kot sta vidva, vendar ne vem sigurno. Morda se bo oglasil kakšen par, ki je preživljal podobne muke, in vama svetoval iz lastne izkušnje. V vsakem primeru pa potrebujeta strokovno pomoč. Povprašajta v ustanovi, kjer izvajajo izventelesne oploditve, če imajo morda tam tudi strokovnjaka, ki bi vama lahko pomagal. Vem, da se s podobnimi krizami srečuje mnogo parov, brez otrok, ki se odločijo za to pot.

Alenka B

tudi sama imam podobne težave in zaenkrat nisem zgubila upanja,nisem pa še bila na umetni,držim pesti za vaju ,zraven je forum neplodnost najbrž že veš.
Poskusi s kako alternativno rečjo,mogoče ti bo vlilo upanja,ker tega nam najbolj manjka.Srečno

Draga Kolna!
Tudi midva sva 4 leta čakala na potomce. Možu so rekli, naj si išče darovalca, ki mu bo podoben..Šlo je za enega zelo znanih zdravnikov, ki se pri nas ukvarjajo s temi stvarmi.

Jasno sledi šok. Kaj zdaj. Ostaneva skupaj? Greva narazen? Odločila sva se, da dava času čas. Se sprijaznila s situacijo, da ne bova mogla imeti otrok in če pač ne bo šlo, ne bo šlo.

Tri mesece po grozljivi novici, da ne bova mogla imeti otrok, sem zanosila po normalni poti. Danes imava 3 otroke.
Ne vdajte se takoj mnenju zdravnikov, mirno naprej. Vzemita si čas zase.
Večkrat se danes spomnim, kakšno škodo bi nama lahko povzročil zdravnik s svojo napačno diagnozo, če bi šla takrat narazen.
Torej Kolna, moj nasvet je, ne ubiraj bližnjic. Mirno in preudarno naprej.

Hvala za Vaše odgovore.

Zdravstvo se ne zaveda posledic dolgih čakalnih dob v primeru neplodnost. Odobreni so nam štirje postopki, pri vsakem imamo manj kot petino možnosti, da uspe. Ko te postopke “pokurimo”, imamo dve možnosti: plačevati vrtoglave vsote za samoplačniške postopke ali vreči puško v koruzo in čakati na morebitni čudež. Ali pomesti propadli zakon, ki ga je zmaličila kruta usoda. Midva sva dva postopka že plačala, zdaj niti tega ne zmoreva več.
Marsikdo reče, da krize okrepijo zakon. verjetno je res, toda kriza mora dobiti svoj epilog. Najti smisel v potovanjih, hišnih ljubljenčkih in podobnem za naju ni pravo mašilo za starostna leta.
Psihologinja na Kliniki obstaja, vendar ne več v sklopu naših težav. Poiščemo si jo lahko privat. Na koga se lahko obrnem? Hvala.

Kolna!

Verjamem, da je obema težko. Moji sestrični so pred leti povedali, da je ona tista, zaradi katere ne bosta z možem nikoli mogla imeti otrok. Posvojila sta punčko. 4 leta za njo je dobila še eno, ki jo je rodila sama. Torej, sprostita se, prenehajta misliti na negativne izjave, vzemita si čas za stvari, ki bodo pripomogle k pozitivnemu razmišljanju vaju obeh! Držim pesti za vaju!

Kolna!

Tudi jaz imam sodelavko, ki ji v 16. letih zakona ni uspelo zanositi. Ko se je sprostila, se vdala v usodo je zanosila in brez problemov tudi rodila. Verjetno si otroka tako zelo želiš, da s tem oviraš da bi se zgodilo samo od sebe.

Hvala Zima in Muza.

Ja, otroka si želim bolj kot vse na svetu, vendar z možem imava diagnozo, ki je zelo resna, tako da zgolj psiha ni odgovor na najine težave. Mnogokrat slišim dobronamerne tolažbe v stilu: Poznam par, ki jima je uspelo na repu njune plodnosti…Pa oram priznati, da me to spravi še v večji obup. Ne razumita to kot podcenjevanje vajine tolažbe, prosim, toda ne morem živeti z mislijo, da nikoli ne bom mama ali da mi bo to uspelo čez deset in več let, ko bodo moje prijateljice matere študentov. Poleg tega bi rada zaživela kot normalna ženska in imela več otrok. Ne ve zakaj nas nekatere Bog tako zelo kaznuje. Kaj smo vendar hudega storili? Kaj moramo storiti dobrega, da bomo nagrajeni z osnovno evolucijsko danostjo??? Zakaj se v naši državi vsak dan opravi kljub visoki stopnji zaščite po 30 in več splavov, jaz pa še enega želenega potomca ne morem dobiti???

Te bolečine ne more nihče doumeti… To je najglobji rez, ki mi ga je življenje lahko prizadejalo.

Hvala za vse besede, čeprav se vam morda zdi brezupno da mi sploh še kaj rečete. Hvala. Lažje mi je… po drobnih korakih ali vsaj za hip.

Vse dobro tudi vam.

nočem zbujati lažnih upov – toda, kaj pa alternativa. poznam bioenergetika, ki je pomagal že nekaj parom, ki “garantirano” niso mogli imeti otrok.

lp

Kolna jaz poznam enak problem, kjer sta zaradi stresa in obremenitve leta bila brez otroka. Ne ga obsojat. Ne razumeš kako teško mu je in kako grozno se počuti. V tvojih očeh kot invalid. Namest da mu vlivaš zaupanje, samozavest. Povej mu da tut če ne bo nič iz tega, da ga vseeno imaš rada. Delala sem že prakso v avstriji na kliniki za neplodnost in moram reč da se zelo pogosto dogajalo da je glih zaradi obremenjevanja partnerja, poskušanja pohitriti postopek itn. naredil obrambni mehaizem v partnerju. Sprostite se. Uživajte v seksu. ne razmišljat o temu kdaj bo prišel otrok. Boš videla da bo prišel ko si najmanj misliš.

Če bi se moja mama toliko sekirala kot vi, in zapustila ljubečega moža (saj ni da si ne želi otrok in da ima enake cilje, le noče vas razočarat), mene nikoli ne bi bilo. Odločila se je, da bodo ostali skupaj, posvojila sta mojo sestro, kasneje pa slučajno dobila mene. Ne vem, te slučajnosti se kr ponavljajo.

jaz sem tudi že imela diagnozo neplodnost, pa imam vseeno otroka.

imam prijateljico, ki ima dva otroka z umetno oploditvijo, ker
je bila tudi neplodna, za tretjega pa je zanosila po naravni poti.

pa tudi poznam par, ki je posvojil otroka, ker svojih nista mogla imeti
pa sta potem dobila še tri svoje lastne.

Vsem, ki ste našli tople besede zame, naj sporočim, da sem v tretjem mesecu nosečnosti. Uspelo nama je! Zdaj se mi vsa pretekla bolečina zdi tako daleč, pa vendar je nikoli ne bom pozabila. Komaj dojemava, da se je tudi nama nasmehnila sreča. Hvala vsem za spodbudo, sama v čudež nisem verjela in zdaj mi je kar žal, da sem naravo tako podcenjevala.

Cestitam, to je lepa novica.

Ne morem brez opozorila. Uzivaj 100 na uro kot mamica, ne pozabi pa, da si tudi zena. Ne postavi ga na stranski tir.

Srecno!

Hvala! Življenje se je tudi v tem pogledu postavilo na sončno stran. Očitno naju je neplodnost razslojila, nosečnost pa spomnila, da sva edina, ki imava drug drugega zares rada. To je bila za zakon huda težava, na srečo sva se iz tega veliko naučila in sedaj uživava in sva srečna, da naju to ni ločilo.