Neplodnost ni konec sveta
Sem neplodna,vzrok neznan (fizično vse ok).
Mnogo let je bilo potrebnih, da sem se dejansko, resnično, v sebi – sprijaznila s tem. In s tem, da to
ne pomeni konec življenja ali da je zaradi tega moje življenje manj vredno živeti.
Ni bilo lahko,ne bom nakladala, da je bilo. Kje pa,niti malo lahkotnosti ni bilo v celem procesu.
Dala sem skozi vse možne preiskave,postopke, vključno z IUI in IVF. Neuspešno.
Dala sem skozi vse faze-upanje (znova in znova), razočaranje (znova in znova). Obup,občutek
manjvrednosti,razhod s takratnim partnerjem,vse, ni da ni.
Poskusila s posvojitvijo, pa je pri nas skoraj nemogoča,za tujino pa nimam denarja.
In sem se sprijaznila,prav tako moj sedanji partner.
Kako? Težko,ampak na nek način v bistvu zelo enostavno – z glavo skozi zid ne moreš. Lahko poskusiš,
ampak trpela bo glava,ne zid. Preostane ti dvoje:
-životarjenje;smiljenje samemu sebi,zakaj si ravno ti kaznovan,kaj si naredil,da si si zaslužil tako kazen;
travmiranje ob pogledu na vsakega dojenčka,znašanje na okolico,neprespane in prejokane noči,besnenje
in zavist ob mladih mamicah, kot da so one kaj krive…
-življenje;če mi ni dano,mi pač ni. Še veliko lepega je v življenju,v vsakdanjih malih stvareh,če jih le znaš videti.
Težko je,res je težko in res traja,da prideš do te faze. Veliko mi je pomagal MON, pred mnogimi leti (takrat z drugim nickom).
Ampak se da.
Življenje je lepo. In kmalu bom tetka,česar se iskreno veselim.
Vsem vam želim otroke,prav vsem. Ampak statistika je kur.a,pravijo. Nekaterim med vami ne bo uspelo, žal,tako pač je. Ni konec sveta,res ne.Če boste le tako hotele in zmogle ;).
Srečno vsem.
Pozdravljena!
Tudi jaz sem prišla do te faze, še porabimo Z, potem pa zaključimo. Res je, veliko nas je takih, ki enostavno ne pridemo do srečnega konca, a življenje je lahko lepo na več načinov! Nas je takrat “zadel” klic iz CSD-ja in posvojila sva!
Morda pa sva že bili na vezi….pred leti. Mnogo let sem vsakodnevno kukale sem gor in veliko pisala
Srečno in lepo se imej!
škratek
Jaz še sicer nisem izkoristila vseh možnosti, upanje še imam, a najbolj najeda to da že več let zaradi postopkov ne uživam življenja kot sem ga prej. Vprašanje kako dolgo še bom tako vztrajala saj se vse vrti okrog postopkov, drugi cilji in želje pa stojijo in čakajo. Seveda tisti ki ne gredo skozi vse to tega ne razumejo, njim se zdi kot da jaz grem samo malo v bolnico, pridem nazaj in je to to. Vse ostalo je za njih zavito v meglo, ker pač nisem nagnjena k jamranju in seveda vedno postrežejo z kakšnim nasvetom kaj pa naj še naredim da bo ja pozitivno. Najtežje je verjetno to sprejet pri sebi, potem pa še drugim, da si končal z nenehnim trudenjem, sekiranjem, upanjem, pa čeprav se nekaterim zdi da bi lahko še in še in še…. Kot sem rekla, jaz še vztrajam, se pa sproti prirpavljam na dan ko bom na točki, da sprejmem zadeve take kot so.
Še ena taka.. 🙁 🙁
Po 9 postopkih, ne vem koliko ETjih, 3 težkih operacijah sva se že nekaj časa nazaj odločila, da greva še v zadnji, 10 postopek, potem pa v posvojitev v Rusijo.
Pa se nama sanje iz dneva v dan razblinjajo.. Na kontroli pred postopkom mi svetujejo ponovno operacijo zaradi adenomioze.. 🙁 In seveda po operaciji je potrebno počakati s postopkom 6 mesecev, šele nato se lahko začne..
Se odločiva, da ne greva v to, da začneva z Rusijo in potem naši poslanci sprejmejo zakon, ki bo popolnoma ustavil posvojitve iz Rusije.. 🙁 🙁
Še malo, čisto malo, pa bom začela verjet, da nama ni namenjeno.. 🙁
ja in ko se mi zdi, da sva že čisto blizu, spet odkrijejo nekaj novega…..in da se pozdravim spet mine skoraj leto in sva spet na začetku 🙁
Pa rečeva ….dovolj je….ni nama usojeno….pa se čez leto spet odločiva znova poskusiti…le zakaj???? Zaradi okolice??? Zaradi ljudi, ki ne razumejo, ko rečeva, da je dovolj in imava dovolj psihičnega in fizičnega trpljenja in bova zato sprejela najino usodo …in se raje posvetila eden drugemu…
Ne ne razumejo…nihče ne razume, če to ni dal skozi…..
Obupala? Ne nikoli…a ko dvakrat skoraj izgubiš življenje , kar je seveda posledica vse prej kot nedolžnega zdravljenja ” neplodnosti” ….ti je dovolj…
Življenje je lahko zelo lepo v dvoje….če se dovolj ljubiš in spoštuješ….
Res je. Nekoč imaš preprosto dovolj. Začutiš, da je tvoje (vaijno) življenje brez otrok prav tako polno in smiselno in veselo, kot življenje nekega drugega para s tremi otroci. Sprejmeš svojo neplodnost, kot sprejmeš svojo postavo, kile, morda sladkorno ali povišan pritisk ali slabovidnost in veselo in polno živiš naprej.
In najpomembnejše: se ne zmeniš več za vprašanja, namigovanja, opazke, “dobronamerne” nasvete okolice, te ne prizadenejo več.
Hvala, snežinka13, za tvoj post, na tem forumu bi morale vsake toliko časa prebrati kaj takega – za spodbudo vsem, ki smo “trajno” neplodne. Ker nekaj nas pač je takšnih in pika. In ni s tem nič narobe, ni konec sveta, res ne.
Jaz se sicer nisem tako dolgo matrala, kot se nekatere tu, ampak mi je bilo tisto obdobje grozno. Vsakič, ko je prišla M, sem se zjokala, najhuje je bilo, ker nisem vedela, če sploh bom lahko imela otroka. V tistem času mi je mama rekla, da če ne bom imela otrok, še ne bo konec sveta, bom pač potovala in delala druge stvari. Takrat bi jo najraje skloftala – lahko je tako govoriti nekomu, ki ima svoje otroke in ni imel težav z neplodnostjo. Ampak če zdaj pomislim… verjetno bi se tudi jaz sprijaznila s tem, da ne bom imela otrok. In bi sigurno prej ali slej v življenju spet uživala, skratka zaživela nazaj. V tistem obdobju neplodnosti so bila obdobja, ko sem samo stagnirala, štela dneve, preračunavala, se obsesirala s forumi in internetom na splošno.
No, rada bi samo povedala, da želim vsem srečno. Veliki večini še vedno na koncu uspe – ali zanosijo ali posvojijo.
Podobno doživljam tudi jaz, ki imam za sabo serijo ss. Zanosim relativno enostavno, potem pa… se mi zdi, da se že leta ukvarjam samo s tem: načrtovanje, vitamini, štetje, čakanje od enega uz do drugega in nato razočaranje. Tudi jaz sem prišla do točke, ko ne morem več. Ko sem rekla: dovolj. in ko sem to rekla sama pri sebi, sem resnično lažje zadihala, ker sem vedela, da je konec trpljenja, mučenja in žalosti.
Pozdravljene,
tudi jaz se že četrto leto ubadam s svojo neplodnostjo. Prav danes sem izvedela, da je že 4 poizkus IVF postopka bil neuspešen. Vmes sem enkrat sicer zanosila po naravni poti, vendar se je izkazalo kot izvenmaternična nosečnost:(
Vem kakšne so te psihične in fizične “vojne”, ki so “nam” namenjene.
Nisem še dala skozi vseh postopkov, vendar sem že po tretjem razmišljala, da bi odnehala in pustila svetu svojo pot. Tudi jaz, kot vse, sem se praktično odpovedala svojemu življenju. Opustila sem veliko hobijev, …
Moje življenje preprosto ni več to, kar je bilo. Po naravi sem zelo pozitivna in nasmejana oseba, kar pa se preprosto razblinja. Postajam negativna, tečna (tudi sama sebi) in prepogosto razdražena.
Vem, da je to vse vredno, če potem dobiš svojega malega sončka, vendar se bojim, kaj bo vse to prineslo s seboj, kakšna oseba bom dejansko postala. Ali bova s partnerjem še to kot sva in kot sva bila?
Pred tem postopkom, sem prebrala veliko psiholoških knjig, ki so mi zelo pomagale pri pozitivnem razmišljanju in bila res 100000% da bo uspeh zagotovljen. Saj pravijo, da se ti z pozitivnim razmišljanjem zgodi prav tisto, kar si želiš.
S tem, ne želim drugim “ubijati” sanj. Prosila bi le, kakšno dobro dušo, da mi nakloni kakšno spodbudno besedo. Zame, v tem trenutku so spodbudne tudi besede snežinke13, saj mi dajejo nek notranji mir. Tudi sprijazniti se s tem pomeni pomiritev.
Srečno
Srečka, seveda sem se spraševala, če mi ne bo nekoč žal, da sva odnehala. Zelo “previdno” sem spremljala, kaj se dogaja v moji duši nekaj mesecev po odločitvi, da izstopiva iz postopka. Izstopila pa sva zato, ker sva ZAČUTILA (hvala Bogu, oba), da to ni več najina pot, da nama je muka vse v zvezi s postopki. Težko se je zavestno odločiti za kaj takega, mora dozoreti, moraš to začutiti in biti ob tem miren (z občutkom: Ja, to je to, ne grem se več).
No, zdaj je mimo približno eno leto in lahko rečem – NE, ni mi žal, pomirjena sem, srečna sem, živim polno življenje, na čas, ko sva se borila za otročka, gledam pač kot na eno obdobje v svojem življenju. Ni mi težko gledati mladih staršev, ni mi težko poslušati kolegic, ki so mlade mamice, ne stisne me pri srcu, ko vidim “vozičkarice”.
Olajšanje je, res.
Še nekaj od mene … jaz se verjetno nikoli ne bi popolnoma vdala v usodo. Jaz sem se v tistem obdobju posvečala raziskovanju neplodnosti. Šla sem k več zdravilcem, naročila sem si nekaj knjig iz tujine, brala tuje forume in poizkušala to in ono dieto, te in one preparate. Tako sem imela vsaj občutek, da nekaj delam, da se trudim. Ne vem, če bi lahko rekla: ja, če bo, bo, če ne, pa ne. Ker nisem tak tip. Tako da sem ure in ure preživela na internetu in ja, postala obsedena, kar ni bilo prav, ampak naučila sem se pa res veliko.