neplodnost – depresija!

Pozdravljeni!

Moja želja po otroku je zelo velika in imam občutek, da ga nikoli ne bom imela. 2005 je bila pri možu ugotovljena neplodnost zaradi kemoterapije in obsevanja v otroštvu. Za sabo imam neuspešen postopek insemenacije, prekinjen postopek zunajtelesne oploditve z darovno moško celico in pravkar danes sem naredila test drugega postopka zunajtelesne oploditve, ki je pa bil negativen. Spet sem zelo žalostna, jezna nase in tudi na moža, Immam občutek, da je vsega kriv on. Nevem , kako bom spet to predelala, ker sem lani takoj po prekinjenem postopku se obnašala kot , da je vse dobro, polna optimizma potem septembra pa depresija. Prosim, za nasvet kako bi ta neuspeh predelala in spet normalno živela. Vse se vrsti okrog želje po otroku, rada bi to vse vrgla z glave.

Lep pozdrav.

Razumem, da si zaradi neuresničenih pričakovanj žalostna.
Vsak izmed nas ima takšne ali drugačne težave. Življenje je lahko bolj ali manj naklonjeno našim željam. Seveda je veliko odvisno od naših želja in od tega, kako smo pripravljeni sprejemati kompromise, ko ni vse tako, kot si želimo.
Mož seveda ni sam kriv, če je imel težave. Prav tako nima smisla kriviti sebe za nekaj, na kar nisi mogla vplivati.
Tudi zdravim osebam ponavadi ne uspe oploditev že v prvem primeru.
Če oploditev ni uspela, bi jo bilo dobro ponoviti in to z več jajčeci.
Ne vem sicer, kolikokrat ste že poskusili, o možnostih naj odloči vaš zdravnik.
Če ne moreta imeti svojega otroka ali če ne želiš več sodelovati v postopkih, lahko otroka posvojita…vzameta kakšnega v rejo…