Neozdravljiv rak jeter?
V decembru je imela mama težave z bruhanjem, koža je porumenela…pregled…hospitalizacija…diagnoza: tumor na jetrih, žolču, glavi trebušne slinavke, prevelik, da bi se dal operirat. Na Bledu so ji vstavili stent, cevko, ki odvaja žolč in s preiskavo vzorcev potrdili, da je tkivo rakasto. Mama je stara 70 let. Zdravnik internist in onkolog sta rekla, da za to vrsto raka ni zdravil…
A res? Ne moremo se kar sprijazniti z diagnozo in še hujše, da možnega zdravljenja ni… Hočem povedat, če bo treba, se bomo in skupaj preživeli vse, kar nas še čaka… Samo, želimo imeti občutek, da smo storili vse, kar je možno in zato sprašujem za nasvet tudi vas…
Se opravičujem, če bi morala več informacij sama poiskati, vendar sem v službi v veliki gužvi.
Hudo, tudi v takih trenutkih smo sami, moramo v službo… Potrdili sta mi dve prijateljici, ki sta bili v enakem položaju… Dobili sta samo po 7 dni nege…
Še najhuje je, da je zdravnik kontaktiral z mano, mami ni povedal direktne diagnoze, niti onkolog ne. Samo, da so ji poseg na Bledu dobro opravili, da naj kar pozitivno živi naprej, še na mnoga leta in to.. Saj zelo pozitivna sta bila. Ampak mama me je včeraj vendarle vprašala: Ali izvida z Bleda še ni? Se pravi, sprašuje, če je tkivo rakasto. Sluti, misli si, pa vendar še upa, zato sprašuje po tem izvidu.
Kaj naj ji rečem?
Če bi šlo zame, bi vedela… Sama bi tudi natančno želela izvedeti diagnozo. Za mamo ne vem…
Ideje o postu? Tudi to vem, da bi sama v prvi vrsti posegla po tem… Za mamo se odločat? Da jo to še oslabi, poslabša stanje? Imam še brata in sestro, vendar se nekako naslanjajo name….
Prosim za vašo pomoč.
Prvič: ali pri tej vrsti raka resnično ni možnega zdravljenja?
Drugič: kako ravnati… Povedati? Slej ko prej bo verjetno treba, spraševala bo… Potem pa bo povezala s tem, da ji niso predpisali nobenih zdravil, da operacija ni možna….
Hvala za vse vaše odgovore…
Draga Aneri,
v primeru, da gre za t.i. Klatkinsov tumor, najveckrat ni pomoci, saj je tumor odkrit prepozno in tumorskege tkiva, ki se nahaja na obeh izvodilih iz zolca v jetra, tocno na mestu, kjer se vejita (kot crka “V”), ni mogoce operirati, saj bi bolnik ob taksnem posegu umrl. Zato najveckrat vstavijo stent, izvoldilo, ki nadomesti zamaseni izvodili, da lahko zolc odteka in se ne nabira v telesu. Zolc najveckrat najde za odtekanje tudi drugo pot – v krvni obtok, takrat se pojavi rumenica.
Klatkinsow tumor je pri odzivu podoben ledvicnemu – zanj ne obstaja uspesna kemoterapija, razvije pa rezistenco na obsevanje. Edina moznost za zazdravitev je kirurski poseg, ce je odkrit v zgodnjem casu.
Tadeja*
Takšne in podobne so seveda razlage uradne medicine in zdravnikov, zdaj pa naj ti še jaz povem svoj pogled na podlagi izkušenj iz druge roke: gospod, ki sem ga na tem forumu že omenjala, je imel napredovali rakast tumor črevesja z metastazami na ledvicah, jetrih,… seveda so ga zdravniki odpisali – “dali” so mu še pet mesecev, če pa se pusti obsevat, pa največ deset, vendar je pristal le na operacijo, ne pa na obsevanje, ker so nekatere metastaze bile že prevelike, da bi jih obsevanje lahko uničilo, kvečjemu bi jih zmanjšalo. To je bilo pred sedemnajstimi leti(!), gospod se je takrat odločil za makrobiotiko in je danes zdrav, ukvarja se s športom, potuje… (pri 67-ih!), tako da , ko te zdravniki odpišejo, se šele začne alternativa, ne obupat. Je pa potrebna kar močna volja za to, precej odrekanja, precej hrane je prepovedane itd. Poišči z iskalnikom na nternetu o makrobiotiki, je veliko strani, nekaj s tem povezanih imen: Kushi Michio, George Oshawa, v Zagrebu je Zlatko Pejić (najboljši na tem področju skoraj za vso Evropo, ima tudi vikend tečaje makrobiotike…) tako da lahko vsekakor poskusite s tem, preden obupate.
LP, Maja
Maja,
napredovalna maligna bolezen na jetrih, zolcniku in trebusni slinavki je druga vrsta maligne bolezni kot napredovalna bolezen na debelem crevesu. Skupno jima je le to, da gre za nenadzorovano proliferacijo malignih celic, ki so ze ustvarile oddaljene zasevke. Nobena ni lazja, nobena ni hujsa, obe sta grozoviti.
Sporocilo ni bilo: obupati. Sporocilo so bile zgolj in samo ciste informacije uradne, da URADNE, medicine. Nikjer na straneh o makrobiotiki pa ne najdem cistih informacij komplementarne medicine, ki bi govorile o ponovljivosti uspehov ali neuspehov teorije.
Draga Aneri, obupajte pa ne! Z uradno medicino ali komplementarno. Tudi jaz nisem, tudi danes ne, ko sem po 9h urah pricakala Mamo, ki so ji ze drugic v 1 letu odstranili expanzivno lezijo v tretjem lumbalnem vretencu, ki je ze razrascala v spinalni kanal in grozila s popolno in dokoncno ohromitvijo spodnjih okoncin. Tudi z makrobiotiko smo poskusili, tudi z mnogimi antioksidanti, da, tudi post smo izkusili in koncali izcrpani in shirani, z vso mozno disciplino, voljo, zaupanjem, pa vendarle se je zgodba danes ponovno koncala pri uradni medicini, z vsemi invazivnimi metodami, stabilizacijo hrbtenice, fuzijo, vertebralnimi kletkami, 8 vijaki in 4 nosilci v hrbtenici.
LP,
Tadeja*
Tadeja*, sem razumela vaš odgovor kot čisto informacijo, ki se mi zdi realna, glede na to, da zaupam zdravnikom, da operacija ni možna.
S sestro sva se odločili, da mami potrdiva diagnozo, ki jo sedaj itak sumi. Čeprav, verjetno še vseeno upa, kot bi vsakdo od nas, da vendarle še ni dokončna. Po premisleku, branju tudi odgovorov tukaj v Povedati ali ne… , se strinjam, da je vendarle bolnik prvi, ki naj izve diagnozo, ne pa svojci. Ali, da so svojci prisotni v takem trenutku… Bolnik sluti, čuti dogajanje in prikrivanje okrog njega, ne more se o bolezni odkrito pogovarjati in ne more se soočiti z boleznijo…
Povedali bova in skupaj bomo iskale možnosti ozdravljenja. Reiki, makrobiotika… Imam že knjige iz knjižnice… Ne vem, če bomo glih stradali, ampak vsaj stroga dieta… Navsezadnje se bo odločila mama…
Hvala za vaše odgovore, res in vesela bom če se tej temi pridruži še kdo s podobnimi izkušnjami.
Draga Manca,
morda je prišlo do nesporazuma, daleč od tega, da bi kogarkoli lahko rešil “en vikend-tečaj” – na vikend tečajih dobivaš le dodatne informacije in pomoč, drugače pa je makrobiotika TRDO LASTNO DELO, ki ga nihče ne opravi namesto tebe- tečaji so le droben pomožni delček, ki ti pomaga razrešiti kake dileme in na nekaterih pač tudi praktično prikažejo, kaj je ZDRAV način priprave hrane. Kajti tudi zdrava hrana sama po sebi ti ne pomaga kaj dosti, če je pripravljena tako, da se uničijo vsi vitamini… zato oni precej pripravljajo tudi na pari, blanširajo itd.
Makrobiotika je torej trdo delo, veliko odpovedovanja, kar pa je po mojem pri njej najbolje, še posebej za težke bolnike, je to, da tukaj ne re za stradanje ali postenje, ampak lahko ješ v čisto normalnih količinah, gre le za to – kaj. Je pa dovolj pestra, tako da ni strahu pred kakšno shiranostjo, moj oče je shujšal morda dve kg, ker tudi prej ni bil debel, tisti, ki so predebeli, pa seveda z makrobiotiko izgubijo zgolj nezdravo salo, ne pa mišične mase, kajti v maščobnem tkivu se najprej kopičijo toksini. Tako da tukaj sploh ne gre za kakšno enostavno, “dvotedensko” čudežno tehniko, ampak je delo skozi vse življenje. Ne gre pa le za hrano, tukaj je tudi sproščanje od stresa, gibanje, pozitiven odnos, in ravno ta celostnost je nas prepričala. Seveda pa se vsak odloči po svoji želji, katero pot bo ubral.
Sama bi recimo, če bi nekdo okleval med postom in makrobiotiko, ravno zato mnogo bolj svetvala makrobiotiko, ker kot že rečeno, tukaj organizem ne strada. Je pa ogromno dela s pripravo obrokov, vsaj dokler ne dobiš prakse, in zgolj pri tem ti malce pomagajo tečaji, nič drugega.
Pa še to: kar zadeva “dokazljivosti”, je na spletu ogromno zapisov na to temo, predvsem na Japonskem so delali raziskave in potrdili nedvomne koristi makrobiotične prehrane, je pa tudi precej literature, samo pobrskat je treba.
Upam, da boste našli zase pravo pot,
lep pozdrav,
Maja
Pozdravljena!
Rak jeter bi se najbrž dalo rešit, a neozdravljiva je trebušna slinavka. Ni se tri mesece, kar je za prav tako boleznijo umrla moja mama: 14 dni je bila v bolnišnici in tri tedne doma, stara 66 let.
Vem, da moje besede niso vzpodbudne, a zadnje 4 dni je moja mama zelo trpela in Bog ji je dal, da ni trpela še več. Mi je še vedno zelo hudo, težko sem to sprejela, a sem morala. Drži se in bodi ob njej kolikor le moreš, to je vse, kar ji še lahko daš.
LP, Tina
Draga Krista,
ali tudi vaše mame niso zdravili? Je bilo prav tako prepozno za operacijo ali kemoterapijo?
Zelo vas razumem, tudi jaz razmišljam, da če ne bo mogoče bolezni zaustaviti, da samo, da ne bi preveč trpela. Obstajajo močna protibolečinska zdravila, ampak nobeno ne drži 24 ur, doze ne morejo biti tako močne, da bi zaustavile bolečino popolnoma…
Ostaja misel, da ji stojimo ob strani oz. da smo z njo…
Vsem veliko optimizma in volje…in pogum!
Tudi moja Mami (decembra bi imela 59 let). Primarni tumor na trebusni slinavki (odkrit sele na obdukciji), ogromno ogromnih metastaz v jetrih. So poskusili s 3 vrstami kemoterapije, pa nic ni pomagalo. Zal, zal. Najprej so mislili, da je bil primarni tumorm na pljucih, pa so poskusili z utsrezno kemoterapijo, nato se alternativno. Na koncu so posumili na pankreas in so ji dali pravilno kemoterapijo, ki je malce pomagala, a je bila zal prepozna….telo ni zdrzalo vec. Bom kdaj drugic kaj vec napisala, zdajle ne morem vec. Prevec boli.
Drzim pesti in veliko srece vsem.
Urska