Svojo zgodbo sem v tem forumu že opisala, jo bom pa še enkrat na kratko povzela, da lahko nadaljujem z vprašanji, ki me zanimajo.

Torej: živela sem partnerjem, ki ima MOM, in v tem času se nama je rodil sin. Že v nosečnosti sem spoznala, da se s tem človekom ne bo dalo živeti do konca, a sem rabila še 3 leta, da sem zbrala pogum in zvezo končala. Sin je bil takrat star 3 leta, skrbništvo sem dobila jaz (čeprav me je bivši obtoževal nasilništva nad otrokom, kar je bilo z dokazili ovrženo). Bivši in sin sta po razvezi ves čas ohranjala stike, kar se mi je takrat zdelo prav.

Ker pa so se pri sinu v šoli pokazale vedenjske težave, se je z njim začelo ukvarjati nekaj psihologov (v šoli in izven šole). Zaradi neobvladljivosti in drugih vedenjskih težav je dobil odločbo, da je otrok s posebnimi potrebami. Šola, zunanji sodelavci in jaz smo naredili vse, da bi se otroka spravilo na prave tire, oče pa ga je skozi zagovarjal in krivil druge otroke, češ da sina izzivajo in zato postane nasilen do njih. Šoli je tudi grozil, da jih bo tožil, v kolikor ne bojo zaščitili njegovega sina, in podobno. Ker smo bili že vsi brez moči, še posebno zaradi očeta, ki je oviral vsakršen proces, ki bi lahko vodil k izboljšanju sinovega vedenja, so mi predlagali, naj sina prepustim v varstvo in vzgojo očetu. Po mojem so bili tako siti očeta ali se ga celo bali, da so v tem videli rešitev, da se otrok preseli k očetu in prepiše na tisto šolo, ki spada v njegov okraj. Psihologinja mi je zatrjevala, da ker sta si oče in sin tako podobna, ne bosta dolgo zdržala en z drugim. Predvidevala je, da se bo sin, kakršen je, prej ali slej uprl, oče pa tega ne bo prenesel, in tako se bo sin sam želel vrniti k meni. Morda mu bomo lahko šele takrat, ko bo spoznal pravo plat očeta, pomagali najti pravo pot do normalnih stikov s sošolci.

Tako se je pri 10-ih letih (po 4. razredu) sin preselil k očetu in prepisal na drugo šolo. Težave se tam seveda nadaljujejo še sedaj, ko ima že skoraj 14 let in obiskuje 8. razred. Stiki med mano in sinom so vse redkejši, ker si jih, kot zgleda, sin ne želi. Jaz pa sem prepričana, da na te sinove odločitve zelo močno vpliva njegov oče. Predvidevanja psihologinje izpred par let, da se bo sin očetu uprl, se še niso uresničila in se najbrž niti ne bojo, ker oče tega sina preveč veže nase na tak način, da ga pretirano ščiti, ga zagovarja, ga podpira pri njegovih nezdravih vedenjskih odzivih… Poleg tega je oče sinu zelo slab vzor, saj vpričo sina in drugih otrok na šoli kriči in grozi učiteljem, da jih bo prijavil, da bo koga nalomil in podobno. So trenutki, ko se normalno pogovarja (čeprav nima nikoli nič pametnega za povedati, je pa veliko že to, da govori z “veseljaškim” tonom), so pa tudi taki izbruhi, ko so vsi na šoli nemočni.

Zdaj pa k bistvu, ki me tare:
Od mnogih njegovih znancev sem izvedela, da že vsa ta leta, kar sva šla narazen, govori o meni laži, ker me hoče očrniti. To me niti ne skrbi, če govori stvari odraslim ljudem, ki lahko sami presodijo, kaj bojo verjeli in kaj ne. Problem pa je, ker enake stvari govori tudi sinu (kar je sam povedal), in prepričana sem, da se je ravno zaradi teh njegovih laži sin tako oddaljil od mene. Zanima me, kaj lahko sploh naredim, da bi sin izvedel resnico in verjel resnici. Sama razmišljam, da bom najbrž morala počakati, da sin odraste in morda sam doživi kakšno ljubezensko razočaranje – šele takrat me bo lahko razumel, če mu bom rekla, da je tudi mene njegov oče razočaral. Ne vem pa, če se bo sploh kdaj obrnil k meni in se želel z mano pogovarjati kot odrasel. Bojim se, da mu oče dela škodo na zelo dolgi rok, jaz in ostali pa nimamo niti malo moči ali možnosti, da bi lahko kakšno negativno stvar vsaj delno preprečili.

Kako torej se popolnoma osvoboditi osebe z MOM, ko si enkrat fizično že osvobojen? Velikokrat se zbudim sredi noči in jočem, srce se mi pa trga, ko razmišljam o sinu, kako živi brez mame in v prepričanju, da je njegova mama slaba. Pa vem, da sem zanj naredila vse in da mu želim samo dobro. Nisem tista mama, ki bi želela sina privezati nase. Želim mu samo, da bi živel pošteno, imel prijatelje, bil srečen… Ker v osnovi je dober in čuteč fant, ampak zelo zmanipuliran s strani očeta. Kaj lahko naredim, da ne bom od žalosti zbolela na srcu? Kje naj še najdem moč?

Razmišljala sem tudi, da bi bivšega tožila zaradi klevetanja, da bi enkrat v življenju odgovarjal za svoje podlosti. A bi zadevo zelo težko dokazala oz. bi morala najbrž skozi dolg in boleč sodni proces. Govori, da sem sina, ko je bil pri meni, pretepala – to bi lahko ponovno dokazala, da ni res, tako kot sem dokazala že prvič, ko se je potegoval za skrbništvo (in sicer z izjavami vzgojiteljic v vrtcu, sosedov in otrokove pediatrinje, da otrok ni nikoli kazal kakršnihkoli sledi nasilja). Govori pa tudi, da me je enkrat, ko sva bila še skupaj, dobil z drugim v postelji – kar nikakor ni logično in to vsi vedo, saj bi ob takem prizoru on tako znorel, da bi bile posledice zagotovo vidne marsikje. Imam sicer priče, ki so meni povedale, kaj govori, in bi to povedale tudi na sodišču, a kako bi potem dokazala, da laže? Bi morali ponovno klicati na sodišče sosede, da bi pričale, kaj so videle in slišale, in kaj ne? Ne vem, če je smiselno vse to spet podoživljati na sodišču, in to po tolikih letih, ko sta dva bližnja soseda že pokojna.

Nikomur ne želim nič slabega. Ampak glede mojega bivšega mislim, da bova s sinom rešena šele takrat, ko bo bivši pod rušo. A kaj, ko takih niti hudič noče vzet! Na cestah in v bolnišnicah zaradi kakih bolezni umirajo dobri očetje in mame, takim kot je moj bivši z MOM pa ne pride nič do živega. Njemu resnično želim slabo, pa naj mi Bog oprosti.

Se opravičujem, če sem koga zamorila, ampak sem morala spraviti to ven iz sebe, saj me ubija že vsaj 10 let, in to počasi, na obroke.

Draga Zivljenka zelo te razumem.
Sama sem v podobni situaciji. Mojemu sinu bivsi moz z MOM pere mozgane in ga obraca proti meni ze nekje od njegovega cetrtega leta dalje. Sin mi je vedno v vsem nasprotoval, sedaj, ko je odrasel fant mi je popolnoma obrnil hrbet. Zivi v neposredni blizini oceta, tako da sta v stalnih stikih. Pocasi se bom morala sprijazniti z dejstvom, da je sin zame izgubljen. Ugotavljam, da uporablja podobne finte kot oce, me podcenjuje, ne uposteva idr. Dejstva ne morem spremeniti, da bi sin kdaj razmisljal drugace kot njegov oce ne verjamem, zato mi preostane le, da sprejmem, kar je nastalo.
Bojim se, draga Zivljenka, da tudi ti nimas druge izbire.

Pis, hvala za tvoj komentar. Čeprav ni ravno vzpodbuden, mi je malo lažje, ker vsaj vem, kaj lahko pričakujem, in da je bolje čimprej sprijazniti se s tem, kar je. Najhuje je, ko želim upati na neko izboljšanje odnosov s sinom, globoko v sebi pa vem, da to ne bo nikoli možno. A upanja se vseeno ne želim ali ne morem odpovedati, saj je kot navidezna bilka, v katero verjamem, da me bo enkrat rešila te bolečine.

Očitno bo res treba potegniti eno debelo črto, obrniti nov list… in pri 43-ih pozabiti na prvo polovico življenja ter začeti živeti drugo polovico. Razmišljam tudi o selitvi v drugi kraj, kjer me ne bi nič spominjalo na to mojo prvo polovico življenja, ki je prepolna bolečin. Enostavno bom morala vsemu obrniti hrbet in iti naprej, če hočem ohraniti svoje zdravje še približno toliko let.

zaživljenko

Ni mi jasno, ali “nasilni” oče, ni nikoli nasilen do sina? Če ima take čustvene izbruhe dvomim, da se pri sinu lahko vedno kontrolira. Če je pa nasilen, so pa tudi dokazi, mogoče bi ga na ta način lahko dobila nazaj. Vendar je lahko cena visoka. Da te bo sin obsojal za to dejanje in se še bolj oddaljil od tebe.

Sicer pa, dokler sin živi pri očetu, sploh ne vidim, da ima le ta, kakšno izbiro, pri tem, kako naj gleda nate.

Nekaj dobrega za sina, boš naredila s tem, da začneš živeti sebe in za sebe. Če bo sin kdaj prišel k sebi in bo rabil tvojo pomoč – bo tam pozdravljena mama. Cela in zadovoljna. Če ne bo prišel k sebi, pa mu boš znala postavljati meje. V vsakem primeru, pa obrni nov list in začni živeti, tukaj in sedaj.

Lahko si samo mislim, čez kaj vse greš, in kako boleče so vse te dileme, ki ti jih življenje postavlja pred teboj. Drži se življenka, in zaživi svoje življenje.

Marisska7, ne, oče do sina ni nikoli nasilen. Vsaj jaz tega ne vidim in mislim, da sin ne bi bil tako navezan nanj, če bi bil do njega nasilen, zato najbrž res ni. Očetova taktika je taka: sinu nudi navidezno varnost s tem, ko ga v šoli zagovarja, mu da vedno prav, ne glede na to, ali je sinovo vedenje pravilno ali ne, ščiti ga, pa tudi če bi šlo za ne vem kakšno ceno… Zanj bi menda bil zmožen tudi ubijat. Sinu ne sme nihče skriviti lasu na glavi, ker bi bilo po njem, in to vsi vedo, zato se bojijo tako sina kot očeta. Zaradi tega sin v njemu vidi boga, ga spoštuje, celo idealizira… S tem odnosom pa dejansko oče sina “kupuje”, da lahko po drugi strani z njim manipulira. Tako kot oče za sina kao “naredi vse” (naredi vse tisto, kar se sinu zdi fajn), tako je sin zanj pripravljen narediti vse – in verjeti njegovim lažem je za sina prava malenkost, saj se čuti naravnost dolžnega mu verjeti. Je težko to opisati drugim, ki kaj takega še niso videli. Tudi zame je ta primer edini tak, kar sem jih v življenju videla, in dolgo sem morala opazovati in analizirati, da sem prišla do neke razumne razlage, zakaj se to dogaja.

Se pa strinjam, da druge rešitve ni kot ta, da odklopim, odrežem in zaživim svoje življenje, kot si tudi ti napisala. Saj dokler delam in sem zaposlena z vsemi vsakodnevnimi obveznostmi, še gre, in nisem tako zamorjena, kot morda tu delujem skozi to pisanje. A ta teden prebolevam virozo, zato doma ležim in imam preveč časa, pa mi misli uidejo k sinu, in potem me preplavijo ta čustva žalosti, da se zjočem. Upam pa, da bo tudi to počasi zvodenelo, saj pravijo, da čas zaceli vse rane.

Je pa prav, da se o takih izkušnjah piše, ker se bo najbrž še marsikdo našel v tem in bo videl, da ni sam. Predvsem pa bo videl, da se da tudi take bolečine preživeti in živeti naprej.
Vse dobro vsem in en velik objem!

Zivljenka ko sem brala tvojo zgobo sem bila besna ko sam hudir na psiholginjo, ki je ocitno povsem nesposobna! Dati 10 letnega otroka nekomu, ki je ocitno moten, ces da se mu bo ze uprl, ko bo v puberteti je tako zelo nestrokovno, da bi jo morali takoj odstraniti iz njenega delovnega mesta in ji prepovedati, da se kdarkoli se ukvarja s pomocjo druzinam! Kako naj bo otrok kos ocetu, ki mu niso kos niti takimenovani strokovnjaki!!
Mejni ali narcosidni starsi se vcasih resda ne izzivljajo nad otroci, vendar jim lahko skodujejo s svojim obnasanjem, ce je to povsem nenadzorovano.
Vcasih otrok to pobere in se tudi sam zacne tako obnasati, mozno je tudi, da ima sam motnjo, ki jo tak stars se razpihne.
Kaj dosti verjetno tu (se) ne mores storiti, razen da, kot je predalgal se nekdo pred menoj, da zacnes cimbolj skrbeti zase in zacnes ziveti cimbolj polno. Ce bo kdaj sin prisel do tebe, bo imel mamo, ki mu bo lahko s svojim zgledom pokazala, da se da ziveti tudi drugace in imela bos dovolj moci, da mu bos lahko pomagala, ce se bo tako odlocil.
Vem, tezko je spustiti svojega otroka, se mi pa tudi v tem primeru zdi modra stara misel: da sprejmes tisto, kar se ne da spremeniti, da naredis vse kar je v tvoji moci pri stvareh, ki se dajo in da najdes modrost, da bos lahko razlocila med enim in drugim!
Ne dopusti, da te zivljenje in dejanja tvojega ex povozijo ( ce ne zaradi drugega, zaradi trme in zaradi tvojega sina ne!
Drzi se in ostani z nami!!!

Hvala, GittaAna. Take vzpodbudne besede so mi trenutno zelo v pomoč.

Na psihologinjo sem tudi jaz jezna, a mi to nič ne pomaga. Se je pa ravno z letošnjim letom upokojila, tako da se s takimi primeri ne bo več ukvarjala.

Mislim, da je zelo malo dobrih psihologov, ki bi se malo bolje poglobili v zadeve. Bolj ali manj delajo “po liniji najmanjšega odpora”, zato pred takimi nasilnimi ljudmi kar klecnejo. Tudi šola v mojem okolišu ni ravnala prav, ko je predlagala prešolanje otroka v očetov okoliš. Šolska psihologinja, socialna delavka in ravnateljica so imele pripravljenih 100 izgovorov, zakaj je bolje, da gre otrok k očetu, a edini pravi razlog je bil ta, da se je šola otresla napornega učenca in njegovega nasilnega očeta. V to sem prepričana, saj so to potrdile tudi kasnejše reakcije teh žensk, ko sem jih srečevala na ulici. Ena se je začela opravičevati, češ da ni videla druge rešitve, čeprav je nisem nikoli ničesar na glas obtoževala. Očitno ima sama slabo vest, ker dobro ve, kaj je storila otroku in meni. Drugi dve pa si ne upata več pogledati mi v oči, pa čeprav nisem nikoli nobeni ničesar na glas očitala, ampak si vse samo mislim. Izdaja jih njihova lastna slaba vest. Toliko o naših strokovnjakih!

Še to:
Namerno pišem tudi o podrobnostih, kakršne so. Če bo kdaj katera od teh strokovnjakinj tole brala, naj se v zgodbi kar prepozna in se krepko zamisli nad svojim delom. Upam, da svojih napak ne bo ponavljala še pri drugih družinah.

Tudi jaz ostro obsojam odlocitev socialne delavke, saj je verjetno tudi sama mama, vendar se ni
sposobna vziveti v vlogo druge mame. S svojo odlocitvijo je unicila dve zivljenji in to je obsojanja vredno.Tudi sama sem bila na CSD, opisala razmere v sinovi druzini, omenila MOM, knjigo Ne stopajte vec po prstih, vendar me je socialna delavka preslisala in navrgla, da sem subjektivna. Ne morem verjeti, da so v ustanovi, v kateri pricakujes pomoc za otrokove in svoje tezave, tako zaplankani in nerazumevajoci. Lani sem bila prav tako na CSD, razlozila vso zadevo mlajsemu socialnemu delavcu, ta pa mi je svetoval, da je zadevo nujno potrebno prijaviti policiji in zascititi otroka. Jaz ne morem storiti nic, ker sin ne sodeluje zato, ker se boji partnerice. Torej tudi na CSD postopajo subjektivno in ne strokovno. Mnenja sem, da bi bilo potrebno take primere kot je
tvoj Zivljenka prijaviti na visjo instanco in se enkrat odlocati in obelodaniti vse manipulacije in zlorabo otroka. Mogoce bi za nasvet vprasala kakega odvetnika, ce imas se kaj moznosti za drugacen razplet. Saj nimas kaj zgubiti, pridobis pa lahko.

Draga Življenka, en velik objem zate. Skoraj sem ostala brez besed, ko sem brala tvojo zgodbo.

Ampak skoraj ni še nikoli zajca ujel, zato ti bom povedala naslednje:

Tudi jaz sem dobila močan občutek, da si bila zaradi nesposobnosti psihologov, socialnih delavcev grdo izigrana, ker so videli le svojo korist (šola, da se znebi motečega otroka, psihologi, soc.delavci, da se znebijo tvojega moža), ne pa korist otroka!!!. To je prava zloraba tebe in res si plačala previsoko ceno. Pa vendar za nazaj ne moreš spreminjati ničesar, še manj tako obžalovati “svoje napake”, da ti kar srce trga. V tisti bolečini, ko si se reševala od MOM moža, si popolnoma zaupala (kar bi moralo biti edino pravilno!) usposobljenosti psihologov in socialnih delavcev. Pa vendar se dokazuje v naši mili Sloveniji, da jih preveč ni kos svojemu poklicu in škodujejo ljudem. Tistega, ki to pokaže s prstom (npr. Munc, Merkač), pa je potrebno “utišati”, da se pokaže, da tega problema ni. Kot šola, ki je raje forsirala, da se tvoj fant prešola na drugo šolo, da imajo mir. Želim ti povedati, da si v mojih očeh ravnala prav v preteklosti, ampak pomembno je zdaj in jutri.
Nikoli ne boš pozabila “izgube” sina (zakaj se sploh truditi in sebe mrcvariti, če ti pa srce drugače govori – da je še vedno tvoj sin, ne glede na vse?) Predlagam ti, da napišeš sinu pismo. Pa ne eno, več. Vsakič, ko začutiš, da si žalostna in jezna, vse to zlij na papir in mu piši. Ne rabiš mu oddajati teh pisem, shrani jih za kasnejše čase, vsake toliko časa jih na glas prebiraj sama sebi. Ko boš odpustila sama sebi, ti bo odpustil tudi sin. Pa še nekaj – predstavljaj si, da si v sinovi koži, kaj bi rada povedala kot sin svoji mami (sebi) glede na celotno situacijo? Tudi to zapiši in se “pogovarjaj” sama s seboj.
Mislim, da moraš predelati svojo preteklost, ne pa bežati od nje. Nehala si se boriti z možem, sedaj se boriš še sama s seboj. Naj zmaga ljubezen. Če bi bila jaz tvoj sin, bi bila zelo žalostna, da bi moja mati “dvignila” roke od mene, četudi ne bi v tem trenutku še tega razumela tako (pazi, ne mislim, da se mu moraš vsiljevati, ampak da delaš na sebi!)

Kar sem sedajle zlila na papir ni le zate, draga Življenka, to je tudi moje osvobajanje 🙂

Se strinjam s teboj rdeča oblekica. Strokovno znanje je v naših šolah dostikrat porazno. Tole s pismi se mi zdi odlična ideja.

Kar se pa Munca tiče mu ne bi tukaj ravno delala reklame. Sama poznam ta primer iz različnih koncev in veliko bolj podrobno, kot je znano javnosti. Tudi on je naredil kar nekaj zelo spornih in zelo nestrokovnih stvari in za družino se je končalo vse prej kot dobro in še bolj slabo za deklico. Po tem kar vem, se mi zdi, da je šlo tukaj bolj za njegov ego in da si je z izkoriščanjem slabosti trenutnega sistema poskušal bolj delati svojo kariero, kot da bi mu bilo resnično mar in tudi sam je pri tem hudo zavozil. Upam,da bodo tisti, ki vedo, kaj se je v resnici dogajalo to povedali tudi javno, da ne bo še kdo nasedel njegovi herojski pozi. Pa si vsaj za sedaj ne upajo, ker pravijo, da je lahko zelo maščevalen. Jaz bi se mu po vsem kar vem na daleč izognila, če bi imela podobne težave.

GittaAna

Rdeča oblekca, hvala za tvoj nasvet, ki se mi zdi zelo v redu. Spominja me na knjigo Zadnje predavanje, ki jo je avtor v času umiranja za rakom trebušne slinovke napisal svojim otrokom. Ti so bili takrat še premajhni, da bi jim lahko povedal vse, kar jim je želel povedati skozi njihovo odraščanje, zato jim je svoja sporočila zapustil v knjigi. Na tak način bi lahko tudi jaz sinu kasneje sporočila, kar mu želim sporočiti zdaj, pa mu ne morem – ne glede, ali bo to kdaj izšlo ali bo bral le moj sin, in ne glede, ali bo to prebral v času mojega življenja ali šele po smrti. Bistveno je, da enkrat, ko bo dovolj zrel, le izve še za to drugo plat, ki je ne pozna, in da ne bo živel z iznakaženo sliko o svoji mami.
Hvala še enkrat in objem.

Pozdravljeni!
Z zanimanjem sem prebrala Življenkino zgodbo in sem navdušena nad odzivi. Nekaj malega bom dodala – poskusite se osvoboditi jeze in razočaranja. Pojdite svojo pot in upajte na najboljše. Kar najbolje poskrbite zase in čakajte, morda se stvari obrnejo v neko drugo, povsem novo smer.
Vsak trenutek bo izšel prevod delovnega zveska za osebe, ki so preživele travmo. Delala sem strokovni pregled in zadeva je super. Takoj ko bo zunaj, javim.
LP
MZD

Spoštovana Življenka!

Prebrala sem tvojo zgodbo in v njej videla tudi del sebe. Tudi sama še nisem osvobojena od osebe z MOM, to je glede odnosa s svojim sinom. S tem težkim problemom se ukvarjam več kot 10 let in se mi šele sedaj nekoliko jasneje razodeva. Trenutno z velikim zanimanjem berem knjigo “Ne stopajte več po prstih” in spremljam zapise na forumih. Glede na to, da si omenila svojo starost, naj ti povem, da imam jaz za seboj za 20 let več kilometrine od tebe in v zvezi s tem toliko več življenjskih izkušenj.
Pa me je kljub temu problem večno nerazrešenih odnosov s sinom skoraj dotolkel, saj sem zbolela za rakom, k sreči v začetnem stadiju. V svoj dnevnik sem nekoč zapisala: “Ne morem spati. V dno duše sem potrta in žalostna. Žalujem, ker že več kot leto dni nisem videla vnukinj. Boli in si ne znam pomagati. Molim, pa tudi molitev nima nobene moči. Bog, vodi me… Bojim se, da bom zbolela…”

Po letu dni se je moja bojazen uresničila z omenjeno diagnozo. Žal je bil šele to zame resen opomin, da delam nekaj hudo narobe. V življenju sem bila uspešna ženska. Živela sem v prepričanju, da jaz enostavno ne morem zboleti. Moje trpljenje je bilo prehudo in ga enostavno nisem zmogla več sama nositi. Spoznala sem tudi, da je bil moj pobeg v bolezen zame dovolj opravičljiva vstopnica in klic v sili, da sem ob “tako močnem argumentu” smela poklicati sina. Želela sem, da bi se vsaj enkrat končno resno pogovorila. Žal sem lahko ugotovila, da je bila to le moja velika iluzija. Sin ni pokazal niti najmanjšega sočutja kaj šele odprtosti za tvoren pogovor. “Namazal me je kot marmelado na kruh in slastno pojedel”, je bila njegova reakcija, kot je slikovito ponazorila ena od udeleženka na forumu.

Tudi pri moji razvezi je bilo glede sina storjenih veliko hudih strokovnih napak, zlasti na CSD in tudi drugot. Bivši z MOM bi kmalu celo Slovenijo prepričal kako sem najbolj nemogoča ženska na svetu. Imela sem srečo, da sem zašla v dokaj uspešen program, s pomočjo katerega sem lahko uspešneje kljubovala tedanjim viharjem. Psihiater, ki nama je s sinom pomagal, je bil deležen številnih nasprotovanj in hudih napadov strokovne javnosti. Edino varovalo takrat je bilo, da je bil naš primer podrobneje opisan kar v treh knjigah (ker želim biti zaenkrat še anonimna, jih ne navajam!), ostalo dokazno dokumentacijo pa smo deponirali v NUK. Šele razkrinkavanje in razodevanje vseh brezmejnih manipulacij, grobosti in neumnosti, ki so se takrat dogajale, mi je omogočilo, da sem se s strokovno pomočjo upešno osvobodila odnosov z bivšim možem z MOM. Sin je bil s sodbo dodeljen meni v oskrbo in zelo zadovoljno sva skupaj živela vse do 22 leta njegove starosti. Uspešno je končal fakulteto, se zaposlil in poročil. Jaz sem odšla na svoje z mislijo, da jima bom pač po svojih močeh pomagala…

“Resnica se začenja v dvoje” je knjiga, ki razodeva kako v poznejših letih lahko prihajajo na plan problemi iz otroštva. Kot sem uvodoma omenila, sem najmanj 10 let sinu projektivno platno in “grešni kozel” za vse njegove probleme in zanj najslabši človek na svetu. Zdi se mi kot da ga ne poznam več. Pri postavljanju meja, se mi je močno zataknilo, saj sinu pomenijo dobro podlago za različne oblike maščevanja. Oba s snaho bi lahko pustila vnemar. Problem pa sta vnukinji, ki ju imam zelo rada. Z omejevanjem stikov z vnukinjama, se mi zelo učinkovito maščuje. Enkrat uporabi vrsto manipulacij (vabi me na rojstne dneve), potem pa jima z grobostjo omejuje vse stike z mano. Močno me boli, ko vidim, da je starejša vnukinja že “okužena” s pogledi sina name. Najmlajša je name še zelo navezana in samo vprašanje časa je, kdaj bo dokončno podlegla njegovi dresuri. Boli me, ko otroka nista nič kriva in ko vidim kako pogubne ” vzgojne vzvode” oba uporabljata pri njiju.

Sedaj se čedalje bolj posvečam sebi. Ozdravela sem in nič več se ne ukarjam z boleznijo. Mislim, da sem na pravi poti. Zopet aktivno živim v krogu svojih prijateljev. Bolečih misli na vnukinji, zlasti na mlajšo, pa se ne morem znebiti. Nasilje v družini je velikokrat zelo v celofan zavito. Vem, da ne morem ničesar spremeniti. Zato pa bi rada imela moč in razumevanje, da bi znala tudi to dokončno preseči.

Vaše razmišljanje glede knjige Zadnje predavanje (jaz pa sem gledala ta film!) se mi zdi zelo v redu. Enako tudi sama razmišljam in v tej smeri vidim zelo primerno rešitev. Rada bi videla, da bi se nekoč srečale v nekem klubu.

Lepo vas pozdravljam in SREČNO! Zrakina

Zrakina, hvala vam za vašo izpoved. Moram povedati, da ste mi malo odprli oči. Namreč tudi sama večkrat razmišljam, da bom še zbolela, če se bom tako obremenjevala z vsem! Vem, da je najbolje, da se stalno z nečim ukvarjam, ker tako nimam časa za razmišljanja o boleči situaciji in o odnosu med mano in sinom. Dopoldne sem itak v službi, in to v taki, kjer se ne spomnem niti na to, da moram na wc, tako da tam ni problem. Problem je, ko sem sama doma.

Bom vzela v opozorilo to, da se bolezen zelo hitro pritihotapi v življenje, če človek preveč misli na to in živi z žalostjo in razočaranjem v srcu. Čeprav vas ne poznam, sem vesela, da ste jo premagali in živite polno naprej. Le tako naprej in vse dobro vam želim!

Ž.

oj
Napisala sem že kar nekaj na ta forum, vendar se mi je danes porodilo eno vprašanje za vse vas.Ali tudi vaši MOM-ovci prekomerno pijejo alkohol? Pri nas je tudi poleg vsega še ta problem!!!
šica

Življenjka, šica, in ostale sodelujoče, pozdravljene!

Veliko bi vam lahko napisala in povedala, cel roman, pa me je močno strah, da ne bi kdo od nepoklicanih prebral mojo bitko, med drugim tudi moj sin z MOM. Bojim se, da vse lahko postane le obsežnejše “čustveno minsko polje oziroma še večji hudičev ples”, ker kar je zame lahko bolečina, je za MOM in sodelujoče lahko nova veščina.

Sreča je bila, da sem se sorazmerno zelo mlada razvezala od neuspešno zdravljenega alkoholika, torej od osebe z MOM. “Živi se ne razidemo!”, je bilo takrat resno sporočilo bivšega. Veliko takih in podobnih groženj se v Sloveniji žal tudi uresniči, ker prizadete osebe enostavno ne najdejo ustrezne strokovne pomoči. Po razvezi sem zato rabila strokovno pomoč in k sreči našla res najustreznejšo pomoč za tiste čase. Šele sedaj se zavedam, da se je šlo za skrajnostni odnos z MOM. Poimenovanje tega problema zame ni bilo toliko pomembno, kot je bila zame pomembna ustrezna strokovna pomoč. Službe na CSD in tudi druge strokovne službe, so tudi v mojem primeru odpovedale na celi črti. Vsi, ki so primer spremljali vedo, da se je zame in za sina takrat odvijala srhljiva kriminalna zgodba. Brez ustrezne pomoči bi se takrat zagotovo znašla na psihiatriji. Uspela sem in od takrat naprej je bilo moje življenje v vzponu uspehov in osebnega zadovoljstva. “Partnerja lahko odpišeš, otroka ne moreš”, sem se tolažila. V dokaj zahtevnem programu sem se trudila, da sem dala vse od sebe samo, da moj sin ne bi bil alkoholik in da bi zadovoljno živela naprej.

Vesela sem bila, ko sin ni postal alkoholik, je končal fakulteto, je uspešen in ima družino…

Življenjka! Strinjam se s tvojimi ugotovitvami in razumem tvoje ogorčenje nad zavoženim ravnanjem psihologinje in drugih strokovnih služb in o škodljivem ravnanju tvojega bivšega s sinom. Nestrokovnost služb CSD, vključno z njihovimi psihologi, mi je že dolgo poznana. Glej! Jaz sem v doooooolgoletni bitki s tovrstnimi norostmi, ki so se odvijale na CSD, pa glede izvršbe na stike otroka z alkoholikom in drugih norostih po sodiščih, s pomočjo strokovne pomoči (in tudi svoje samopomoči), v celoti uspela. Vendar sedaj, po tolikih letih, kljub temu z veliko žalostjo ugotavljam, da ne popolnoma… Do uspeha izgleda je daleč, ker kljub navideznemu uspehu, trpim…

Namreč, vzporedno z vsemi temi prizadevanji, se je nezavedno pisalo tudi prvotno besedilo življenja mojega sina, ki se žal odraža v njegovem sedanjem življenju. Kaj s tem mislim zelo nazorno razodeva Alenka Rebula v svoji knjigi “Prvotno besedilo življenja”, enako je opisano tudi v knjigi “Ne stopajte več po prstih”. Škoda je v vseh primerih zagotovo velika in “gasile” smo kolikor smo vedele in znale. Verjetno so se tudi pri tvojem sinu zgodili določeni škodljivi zapisi, ki se jih za nazaj ne da kar tako razrešiti. S tem pa zdaleč ne opravičujem neodgovornega in nestrokovnega ravnanja osebja, ki je škodo samo povečalo.

Ko sedaj premlevam o genetskih zapisih, pa o vseh traumah, ki sem jih doživljala s sinom v nosečnosti, pa potem do prvega leta njegove starosti, ko sem z njim morala velikokrat bežati, da drugih ne naštevam, poskušam razumeti, zakaj se v odnosu do mene vede skrajno destruktivno… Za njega sem ena najslabših mater na svetu. Včasih se mi zdi kot, da mu zrcalim vse česar pri sebi ne zmore videti in sem mu ravno zato zelo na poti. Svojega sovraštva do mene ne more skriti, zato se mi maščuje na razne načine in občutek imam, da želi, da bi čimprej umrla. Živim v drugem kraju. Meje in okope sem si že zdavnaj postavila, žal pa je zato maščevanje toliko bolj silovito. Vsi poskusi, da bi ohranila z njim korektne odnose, so se mi popolnoma izjalovili…
V pehanju za zaslužek, zelo trpita njegova otroka. Ne le, da jima s surovostjo prepoveduje stike z menoj, velikokrat nanju vpije in vnaša zmedo, ki ju bo močno zaznamovala v poznejšem življenju. Ko vidim kaj vse se dogaja pod fasado urejene družine, pa ne morem ničesar storiti, me močno prizadene.

Tu se srečam s problemom, kako poskrbeti zase, da taki odnosi ne bi načenjali mojega zdravja. Matere smo v odnosu z otroki in tudi vnuki močno čustveno vpletene. Vse teorije, kako ne spreminjati stvari, ki se ne dajo spremeniti, vsaj pri meni včasih ne delujejo… Že kulturo Cankarjanske matere ženske težko spreminjamo. Dejstvo, da se v odnosu z otrokom nekaj nerazumnega dogaja in to sprejeti, je najtežje. Napisana zgodba, namenjena neki drugi materi, o slonici in slončku, je bila balzam za mojo dušo. Iskrena hvala avtorici zanjo! Imena se ne spomnim. Filozofijo te zgodbe sem že sama do neke mere osvojila in mislim, da mi je pomagala pri vrnitvi zdravja. Odločena sem, da ne bom nikomur več, najmanj pa mojemu sinu, dovolila, da bi počenjal stvari, k niso dobre zame. Veliko mi pomaga branje razne literature. Odločilnega pomena za ohranitev mojega psihičnega in telesnega zdravja pa je zame rekreacija in gibanje v naravi. Če tega ne bi imela, bi bila že pod rušo. Na splošno aktivno živim. Dolga leta sem pisala dnevnik in vanj zlivala bolečino. Do neke mere je bilo to dobro. Pred leti pa sem ugotovila, da mi stalno premlevanje bolečine, jemlje ogromno energije in da capljam na mestu. Sedaj pišem dnevnik na način, da analiziram in poskušam biti poštena do sebe in sprejeti kar se mi neprijetnega dogaja in pri tem iščem rešitve kako si pomagati. Tudi naše “pogovarjanje” na forumu, mi pomaga pri iskanju rešitev. Že ugotovitev, da tudi druge ne morete vplivati na osebo z MOM, razen da sebi pomagamo, me utrjuje na začrtani poti. Hvala vsem. Se opravičujem, ker sem bila predolga. S tem si pomagam. V veselje mi bo, če sem pomagala še kateri. Hvala vam za dragocen čas, ki ga boste morda porabile za branje. Lp

Zdravo Zrakina!
Super povedano in hvala, da to deliš z nami, pa kakorkoli že “dolgo” je.
Smisel tega foruma je prav pogovor in ne funkcionalna kratka sporočila 🙂
GittaAna

Živijo,

res, ostala sem brez besed, ampak moraš si pomagat in to takoj!!… se ti zavedaš, kaj si storila s tem sebi in svojemu sinu?

Ali se zavedaš, da je bivši partner dobil popolno oblast nad vajinim otrokom in, ker ima takšen zgled, ki mu ga daje njegov oče drugačen pač ne bo mogel biti?

Ali se zavedaš, da sebi in otroku škoduješ?

Že to, da si ga prepustila vzgoji očetu, ki te je spravljal na poden in te hoče imeti le še za predpražnik zaupaš otroka? Ali meniš, da bo otrok lahko potemtakem, ko gleda očeta, kako je sovražen do njegove mame, ljubezniv do tebe in do preostalih ljudi???!!!!

Nujno, jutri poišči pomoč in se začnita z otrokom zdraviti. Otroka usmeri v šport in razne delavnice za samopomoč itd. Jaz ti predlagam Dr. Andreja Perka, piši mu, pokliči ga…

Želim vama vse naj naj in se javi, da sporočiš, kako stvari potekajo!!!

Lep pozdrav!

Katja

Pozdravljena “šica “
Čeprav po dolgem času se ti oglašam, upam , da boš prebrala moj post. Takoj ti bom odgovorila na tvoje vprašanje : ali osebe MOM uživajo prekomerno alkohol ?
Seveda ga uživajo, nekateri, večina.Njihovo bolano Veliko JAZ potrebuje podporo v vsakem primeru in času. Nimajo oni nobene brenze, ni pomembno kaj naredijo, rečejo, ušpičijo,… Pa saj so samo žrtve malo si morajo dati duška. Tukaj ni sreče takšen odnos je treba takoj končati. Ne danes ampak jučeraj. Srečno.