Neopisljiva osamljenost

Spoštovani dr. Rejec,

vse od otroštva trpim zaradi strahu pred zapustitvijo. Kot majhen sem se tako vedno zadrževal v bližini mame ali očeta, in enak vzorec nezmožnosti živeti sam se nadaljuje v odrasli dobi. Star sem 26 let, visoko izobražen, z močno izraženo tesnobno simptomatiko (dg: anksiozno-depresivni sindrom, nevrotske motnje pri primarno nevrotično pogojeni osebnosti, anksiozna motnja s paničnimi napadi).

Občutki osamljenosti so včasih tako grozljivi, da sem na robu novega paničnega napada. V zadnjem času tudi zelo slabo spim (sertralin tukaj ne pomaga dosti), spanec je plitek, sanj se ne spomnim.

Dogaja se mi, da se (tudi v družinskem krogu) počutim neopisljivo osamljenega, kot da bi bil med menoj in vsem ostalim svetom steklen zid skozi katerega sicer lahko vidim, vendar se me stvari “ne dotaknejo popolnoma”. Težko se izrazim , ker za ta občutek ni nekega specifičnega izraza, lahko vam samo poskušam povedati s pomočjo asociacij.

2 leti jemljem sertralin. Občutek imam, da me je to zdravilo naredilo popolnoma otopelega! Nimam več takih izrazitih nihanj razpoloženja, žalosti, joka brez razloga, navsezadnje so tudi panični napadi izginili, pa vendar za moje razpoloženje ne bi mogel reči da je evtimično. Gre zgolj za neko nevtralno stanje, ni slabo,a tudi dobro ne. Na trenutke se mi zdi, da me sertralin dela še bolj tesnobnega. Xanax mi tukaj neverjetno pomaga, a se bojim zasvojenosti.
V tem kontekstu me zanima ali obstaja antidepresiv, ki bi pomirjal in bi ne sodil v skupino triciklikov, ki imajo tako hude stranske učinke. Ker vem, da ne propagirate imen, mi prosim napišite vsaj generično ime.

Sem homoseksualno usmerjen, za seboj imam 3 propadle veze, vsaka po 2 leti, noben razdor po moji krivdi. Fantje enostavno niso sposobni živeti v vezah, tukaj je ogromno promiskuitete, skakanja čez plot in “žuriranja” po gej lokalih, s kasnejšimi orgijami. Mene te stvari ne zanimajo, hočem stalno vezo, varnost, ljubezen in stanovitnost. In bojim se, da tega ne bom našel, da bom tako kot številni geji končal v starosti sam in odpisan s strani “lepih, mladih…”
Nazadnje sem bil v vezi vse do nedavnega in fantov odhod me je zelo prizadel. Vse sem mu nudil, stanovanje, hrano, podporo, neskončne pogovore, imela sva skupne načrte, vse je “štimalo”, na vseh področjih. Neverjetno veliko skupnega sva imela, on je bil star 25 let, pravkar končal fakulteto… In potem se je njegova družina vtaknila, da bi tako preprečila sramoto in propad njegove kariere, če se razve, kot so se izrazili. In on ni imel dovolj moči, da bi se odselil od doma, postavil zase in zaživel tako, kot sva načrtovala. In sem spet sam, tik pred prazniki in zimo. Premišljujem o samomoru. Ne vidim več rešitve. Grozno sem se navezal nanj, bil je vse, kar sem imel. Imam stanovanje, sem kar dobro situiran, vendar mi TO NE POMENI NIČESAR! Je to normalno?
Ne čutim več užitka v ničemer, ne vidim smisla v osamljenem življenju, hkrati me je strah novih razočaranj. Zdi se mi, da samo še vegetiram: služba-dom-tv-spanje.
Obstaja vendarle tudi med geji trajnost, stalnost, zvestoba, ali pa so to samo sanje?
Veste, kaj mi je rekla moja psihiatrinja? DA SMO GEJI NARCISTIČNO MOTENE OSEBNOSTI in da KAJ SEM PA DRUGEGA PRIČAKOVAL, da naj se kar lepo sprijaznim s takšnim življenjem, ker drugega ne bo!! Jaz vam pa povem samo eno: RAJE UMREM ZDAJ, kot da bi v takem življenju vegetiral in čakal na konec.

Spoštovano Tian,
osnovna napaka je bila popolno materialno vzdrževanje vašega partnerja, saj se je ob tem lahko počutil kot bi bil kupljen, naprodaj ali kar je še temu podobnega.Materialne vezi so za trajno sožitje vsekakor premalo.V prihodnji zvezi raje ponujajte manj oskrbe in večji povdarek posvetite vzajemnemu spoštovanju.
Kar zadeva antidepresive imate široke možnosti od moklobemida, reboksetina do venlafaksina in končno tianeptina, čeprav ima slednji modificirano triciklično strukturo.Vaša psihiatrinja vse te preparate pozna in vam bo zato posamezne prednosti in pomanjklivosti vsakega od njih natančno razložila, tako, da bosta laže izbrala ustreznejšega.

ZDRAVO TIAN
PRIBLIŽNO SI LAHKOPREDSTAVLJAM KAKO SE POČUTIŠ…TUDI SAMA SE ZDRAVIM ZA DEPRESIJO IN VEM KAJ TO POMENI. Najbolj nevarna stvar pri depresiji je, da stvari vidiš tako, kot jih vidiš ti. Pa niso take. Nisi napisal koliko časa se že zdraviš. Jaz sem za depresijo trpela kar kakih 10 let. Potem sem šla do psihiatrinje in mi je dala SEROXAT, to so nove tablete in morem ti rečt, da sem zelo pozitivno presenečena. Meni se je “nebo odprlo”, življenje sem končno občutila in se začela veseliti vsakdanjika. Jaz sicer nisem psihiater, lahko pa ti predlagam, da si o teh tabletah kaj prebereš na netu in jih morda omeniš tvoji psihiatrinji. Poleg tega ti predlagam, da greš v družbo, ker boš le tako spoznal človeka, ki bi bil pripravljen ti ljubezen tudi vračati.Poleg tega, se moreš zavedati, da ti samo kemija ne bo pomagala in rešila tvojih težav. Velko moraš narediti tudi sam, mordakaj prebrati o pozitivnem mišljenju, morda iti v kako skupino…ti je psih. to predlagala. Terapevtske skupine so zelo pozitivne. Predlagam ti tudi, mrda se ti bo zdelo banalno…da greš na net kdaj pa kdaj, na kak chat ali tu na forum s kom poklepetat…tudi tako dobiš prijatelje in če verjameš ali ne…na chatu sem jaz spoznala ljubezen mojega življenja…poskusi.
Nekako se mi zdiš blizu…če želiš mi lahko tudi pišeš na mail…sem ga pustila…za kak klepet.
lepo bodi in zaposmni si, če sami zase ne naredimo nič, nam tudi drugi ne morejo pomagati….
LP,
L.

New Report

Close