Moj problem je obupna neodločnost. Mislim, da gre za strah pred nepravilno odločitvijo, ki je ne bi bilo več mogoče popraviti. Ko od več možnosti sprejmem eno, se mi misli takoj preusmerijo na drugo, ker ni več treba tehtati razlogov za sprejeto odločitev (saj je vendar “sprejeta”), ampak takrat privrejo na dan vsi razlogi, ki govorijo za zavrnjeno varianto. In se premislim in tako vedno znova. Kdor me pozna, že računa s takšnim načinom razmišljanja in mi nalašč ponudi zase neugodnejšo rešitev, kadar želi, da bi bila izbrana njegova; vendar tudi to že “obvladam”, zaslutim past, potem se pa res ne morem odločiti. Vedno si poskušam pustiti “obe poti odprti”. To se nanaša na vsakdanje malenkosti, pa tudi na resne zadeve z dolgoročnimi posledicami. Uporabljam najrazličnejše trike: zagotavljam si, da ni vredno, da se sekiram, da je vseeno, katero pot izberem, prisilim se, da se držim izbrane in da je ne spremenim “pet minut pred zdajci”.
Opažam tudi manjše signale prisilnih ravnanj. To me zelo obremenjuje, še posebej, ker se ves čas trudim, da svojo neodločnost v javnosti čimbolj prikrijem.

Spoštovani nn,

opisujete obsesivno, morda tudi kompulzivno motnjo, ki pa je po moji oceni še v povojih, se pa utegne razrasti, če je ne boste pravočasno ustavili. Pravi naslov za to je psihiatrična ambulanta, sredstva pa ciljana psihoterapija in tudi katero izmed ustreznih zdravil novejše generacije s čim manj stranskimi učinki, se pravi, da ob njih lahko šofirate in vas tudi sicer ne ovirajo pri vsakodnevnem življenju. Da bi podrobneje razložili ciljano psihoterapijo na tem mestu ni dovolj prostora, še posebej, ker se bo ravnala po različnih dejavnikih iz vašega preteklega in aktualnega življenja.

Spoštovani,
zahvaljujem se vam za odgovor. Premalo podatkov sem navedla, stara sem že 50 let in se z opisanim problemom spopadam vse življenje. Nikoli ne vem, kaj naj spakiram, kaj naj oblečem, skuham, kupim, pred potovanjem zadnji hip iz kovčka potegnem nekaj stvari in jih zamenjam z drugimi, ne morem se odločiti, kam bi šli na dopust, na praznovanja, na potovanja, koga naj povabim, zato se vsega tega sploh ne veselim s pričakovanjem, ampak z grozo čakam, kdaj se bo treba spet odločati. Nobenega razgovora ne zaključim drugače kot z besedami “saj se bomo še dogovorili”. In tako naprej, vsak dan.

Pri vsem tem pa imam skrajno odgovorno službo, moj poklic terja konstantno sprejemanje odločitev in na tem področju imam enake težave, vendar jih nekako prikrivam z navidezno odločnostjo in v svojem strokovnem okolju sploh ne veljam za neuspešno.

Vaš odgovor me je zaskrbel. Upala sem na kakšen preprost nasvet tipa “samopomoč”, želela sem si samo občasno malo olajšati situacijo. Tako sem se že navadila bojevanja s svojo neodločnostjo, da bi bila zadovoljna že s krajšimi obdobji, ko bi si lahko privoščila malo miru. Ali mi lahko glede na mojo starost, trajanje motnje in način obvladovanja dodatno svetujete, ali se zadeva lahko res še poslabša in se moram torej resnično obrniti po pomoč? Kakšna vrsta zdravil je predvidena v takšnih primerih?

Približujem se 50 letom. Zadnjih nekaj mesecev občasno čutim v sebi neki derget, potem mi pa gre na bruhanje. Ves ta čas imam tudi težave z želodcem in bila sem pod velikim psihičnim pritiskom.. Vse preglede sem opravila in zdravniki pravijo, da fizično z mano ni nič narobe. Jem zdravila za želodec.

Zanima me ali je to posledica stresov, ali začetek mene. Ali bom potrebna kakšnega temeljitega posveta s psihiatrom.

Spoštovana Mina,

Ne bojte se psihiatrov v principu, vzemite obisk pri njem kot posvet pri kateremkoli drugem zdravniku. Zoper vašo težavo se največkrat uporabljajo antidepresivi zadnje generacije, saj se je pri njih pokazal tudi antikompulzivni učinek.

Spoštovana Mina,

neprijetne senzacije, ki jih opisujete so lahko spremljevalni pojav mene, lahko pa so le telesni odgovor na obremenitve psihičnega področja. Poskrbite za dovolj prostega časa in hormonskio ravnotežo (ginekolog), šele če se stanje ne bi uredilo, začnite razmišljaiti o obisku pri psihiatru.