Neobvladljiv strah
Pozdravljeni!
Sem dobra dva meseca po porodu in se že dlje kot en mesec borim z groznim strahom pred boleznijo in smrtjo. Veliko razmišljam o zelo nevarnih boleznih in berem o njih in potem nekako najdem na sebi simptome točno tiste bolezni. Najbolj pa me muči diagnoza rak žolčnika. Naj povem nekaj o tem. Kmalu po porodu sem na telesu opazila rdeče pikice(sem jih imela že prej samo zdaj se je število povečalo) in začela brskati na internetu zakaj se to pojavlja in odkrila stran kjer piše, da je lahko to znak raka žolčnika. Drug dan se pogledam v ogledalo in sem videla da imam malce rumene oči(čeprav tega nihče drug ni videl, razen moža, ki je rekel da imam večkrat takšne). In seveda sledila je cela panika in laufanje okol zdravnikov. Laboratorij, ultrazvok trebuha, infekcijski oddelek…našli niso nič posebnega razen povišanega bilirubina. Glede na ostale izvide, ki so bili bp, so mi postavili diagnozo Gilbertov sindrom. Nekaj časa sem bila pomirjena potem pa spet premlevanje o tem raku in vsem mogočem. Vse to me počasi psihično ubija, dobila sem antidepresive. Morda sem malce manj panična, manj jokam ampak še vedno, ko pomislim, da lahko imam kakšno zelo nevarno bolezen me začne stiskati v prsih, težko diham, glava me boli…
Skratka..ne glede na vse izvide, ki so normalni, jaz še vedno mislim, da imam eno zelo hudo bolezen in tega strahu se ne morem znebiti. Stalno me nekaj boli, špika in to je grozno. Resnično sem 100% prepričana, da sem bolana.
Ali je možno, da me boli samo zaradi psihe? Samo zaradi tega strahu pred boleznijo?
Se opravičujem za takšno zmedeno pismo ampak bi res rada slišala kakšno izkušnjo od nekoga, ki je oz. je bil v podobni situaciji kot sem jaz. Prav bi mi pa tudi prišel kakšen strokovni nasvet kako naj si sama pomagam, in če je možno, da so vsi ti telesni znaki posledica psihičnega stanja? Lahko povem še to, da sem najprej opazila težave s psiho in šele nato sem “dobila” vse možne bolezni.
Lep pozdrav.
Pozdravljena na našem forumu llollita!
Najprej dovolite, da vam čestitam ob rojstvu otroka!
Včasih vsi razmišljamo o bolezni in/ali smrti. Seveda to premišljevanje in strah ne smeta trajati predolgo in preveč intenzivno, saj lahko pademo v začaran krog. Navajate pretiran strah pred smrtjo, ki ne bazira na težki bolezenski sliki. Kadar opisujete težko dihanje, špikanje in bolečino v prsih moramo absolutno najprej izključiti vse organske (fizične) bolezni, ki bi lahko bile nevarne za posameznika. Sklepam in prebiram, da ste bili večkrat pri zdravniku in verjamem, da je opravil vse pomembne preiskave, da je izključil najhujše in manj hude bolezni. Ko izključimo le te, se pričnemo spraševati, če ne gre morda za tako imenovano tesnobo (anksiozno stanje), depresijo in druge duševne bolezni. Ta se velikokrat kaže s tako imenovano bolečino v prsih, težkim dihanjem, špikanjem v prsnem košu (občutek brezizhodnosti), jokavostjo ipd. Laično povedano lahko ima naše čustveno stanje vplive na organizem, ki se lahko odzove na tak način, kot opisujete. Resnično si povzročate preveč skrbi, če se poskušate samodiagnosticirati preko interneta, saj na ta način velikokrat pridemo do simptomov, ki lahko pomenijo najhuje. Svetujem vam, da se nekako prepričate, da tega ne počnete več (ne iščite diagnoz na računalniku!). Že s tem si boste prihranili čas in skrbi. V času, ki ga porabite za to, se raje sproščajte z raznimi sprehodi, branjem knjig, hobiji ali sprostitvenimi tehnikami (ples, joga…), ki bodo bistveno izboljševale vaše takratno počutje, dolgotrajno pa vaše čustveno stanje. Včasih je najbolje, da si vzamemo vsaj 3-4 krat na teden čas zase. To uro posvetimo sebi. Seveda ne nehajte jemati antidepresivov, učinek le teh lahko traja nekaj časa, preden se v popolnosti pokaže. Resnično pa je možno, da se telesni znaki bolezni kažejo zaradi psihičnih težav. Kdaj so se opisane težave začele? Po rojstvu otroka ali ste imeli takšne strahove že prej? In kako ste se takrat spopadali z njimi, če ste jih imeli? Seveda se morate o vsem posvetovati s svojim izbranim zdravnikom! Pomaga tudi, da se ob strahovih pogovarjamo na glas.
Želim vam veliko uspeha in oglasite se kako napredujete. Lep pozdrav,
F.Tadeja
Pozdravljeni!
Se vam zopet malce oglašam. Rada bi rekla, da je bolje, a bi se zlagala. Bila sem na posvetu pri psihiatru, dobila sem zdravila Asentra 100mg. Je rekel, da ga zelo skrbi kako bom zdržala še te 3 tedne preden bodo zdravila začela delovati(prej sem jedla Cipralex, a so mi ga kasneje ukinili zaradi dojenja). Zelo ga je skrbela moja preobremenjenost s sabo, mojim telesom in fizičnim zdravjem. Naj povem, da me je nekaj dni, preden sem odšla do psihiatra zagrabila panika, ponovno glede raka žolčnika. Šla sem na samoplačniški odvzem krvi za jetrne teste. Bilirubin je sedaj skoraj čisto normalen(direktni ni več povišan, indirektni pa le še minimalno). Sta bila pa encima AST in ALT nekoliko povišana(ALT-0,53(normalno do 0,52) in AST-0,58(normalno do 0,56). Seveda sem zagnala celo paniko. Padla sem v jok, niti toliko se nisem mogla zbrati, da bi povedala zakaj jokam. Čeprav moja osebna zdravnica ne izključuje možnosti, da so jetrni encimi blago povišani kot posledica stresa(da imam preobremenjen organizem), me zanima, kaj menite vi? Je resnično možno, da se lahko izvidi poslabšajo zaradi stresa?
Nekateri zdravniki dopuščajo možnost, da je za to kriv stres, saj se je vse to pojavilo sedaj, ko imam tako hude psihične težave. Spet drugi, pa to odločno zanikajo, da ne more stres tako vplivati na telo. Zato sem še toliko bolj zmedena in strah je večji. Zato me resnično zanima še vaše mnenje.
Sedaj upam na čimprejšnji učinek AD, da se vsaj malce pomirim, da bom lažje zadihala. Namreč mučijo me čudne sanje(da ne morem priti do sape, ampak ko se zbudim lahko normalno diham. se pa zbudim prepotena, zelo vznemirjena in pogosto mi razbija srce).
Sem pa začela bolj aktivno kolesarit(ko se useden na kolo, grem na relacijo vsaj 10km, vmes v hrib in kolesarim dokler imam še vsaj malo moči-neham šele, ko resnično ne morem več in sem po tem čisto izmučena-vem da se sliši malo pretirano, ampak meni to paše..kot da gre slaba energija iz telesa).
Lep pozdrav in hvala za odgovor!
Pozdravljeni gospod doktor,
Sem mama 39 letne hčerke, katera živi v pretiranem strahu nad vsem. Je sama in v ljubezni bila zelo razočarana, ker jo je fant s katerim sta živela pretirano poniževal, ker je preveč občutljiva in nežna.
Morda je to vzrok, ker je živela brez očeta samo z mamo in jaz sem preveč bdela nad njo. Prosim za pomoč, kako naj ta strah odpravimo ali pa vsaj blažimo.
Hvala za odgovor.
Zaskrblena mati.
Zdravo llollita,
Sprašujete, če ima kdo podobno izkušnjo, js sem se počutila kot da mi telo odmira, v zadnji fazi, hude bolečine v hrbtu, neprestana driska, bledost, temni podočnjaki, sumiti sem začela, da imam levkemijo ali aids in tudi sem iskala znake bolezni po internetu. Šla sem na testiranja za levkemijo in aids pa ni bilo nič. Osebni zdravnik mi je takrat rekel, da imam depresijo takšno. Pa potem so ble še podobne stvari…. zdravila so mi potem pomagala.
LEP POZDRAV VSEM!
Mene pa že dobra pol leta muči hud strah pred smrtjo in hudimi boleznimi, čutim stiskajočo bolečino v rokah,noga v prsnem košu,trebuhu,hrbtu in tudi bolečine v glavi.
Bil sem že na vseh mogočih preiskavah in use je bilo v mejah normale, tudi zdravnik je rekel da po njegovo šlo za tako imenovano anksioznost, naročen sem pri psihiatru jemljem pa tudi Paroksat 25mg.
Stanje res že neuzdržno in strah je vedno večji.
Prosim za kak nasvet ali pa usaj spodbudno besedo.
Star pa sem 21let.
hvala že vnaprej!
Pozdravljeni Gregor,
odgovarjam na vaše sporočilo, čeprav vprašanje je ali ga boste še iskali. Sporočilo sem videl namreč šele ta trenutek.
Opisujete anksizonost in morda tudi občutke panike pri kateri gre za napačno interpretacijo simptomov. Anksioznost je psihični fenomen in njen vzrok se nahaja nekje v naši notranjosti – v nezavednem, kjer se uskladišči določen konflikt ali nepredelana travma. Ker ni dostopno zavesti, se ta energija, ki se ustvarja zaradi konflikta ali travme, pretvori v telesni in psihični simptom ter se na tak način vsaj malo sprosti. Za primer bi lahko dal ekonom lonec, s katerim se skozi majhno luknjico sprošča para, večina pa ostaja znotraj.
Dobro bi bilo, da bi poleg psihiatrične obravnave poizkusili še s psihoterapijo. Tam boste lahko raziskovali in našli tisto, kar ste tako skrbno skrili in vam povzroča vaše težave. Načeloma ne gre za to, da bi iskali ravno to, ampak ob našem brskanju po nezavednem lahko naletimo na veliko zaprtih ekonom loncev, jih počasi odpremo in paro spustimo v polni meri.
Lep pozdrav,