Pozdravljeni
V uvodu naj omenim malo preteklosti našega družinskega življenja. S partnerjem sva si zelo različna, a kljub temu ga imam po 30. letih še vedno rada. Skupaj sva prebrodila mnogo težkih trenutkov (nenadna smrt najinega sina, bolezen in ne na koncu tudi mojo odvisnost od alkohola). Zmoti pa me njegova osornost (kadar ni v najboljši koži – se mu vidi na obrazu, čeprav zanika). Čustev ne izraža, čeprav vseskozi zatrjuje, da je rasel v ljubeči družini. Na ta račun prihaja do najinih konfliktov, ki, moram priznati niso prijetni. Sama vzkipim, on pa sicer z mirnim, arogantnim tonom “sika” nazaj. Ne pusti mi stavka povedati do konca. Vem, da so taki pogovori brezplodni in brezciljni, a si ne morem pomagati. Včasih se zadržim, včasih pač ne. Velikokrat poudarja vero, a glede na njegove reakcije, nisem prepričana, da ve kaj naj bi učila vera.
In kje se je v tem trenutku pojavila moja, že kar nemogoča stiska. Kar se tiče najinih konfliktov, nekako predelam v sebi in si velikokrat zadeve ne vzamem preveč k srcu. Ampak sedaj, mogoče razmišljam napačno, pa gre res že čez vse meje.
Imava sina v najstniških letih. “Meče” ga po domače v nebo. Veliko se pogovarjava. Trenutno ima težave s svojo identiteto, videzom. Ne vidi smisla v obiskovanju osnovne šole (čeprav je odličen). Skratka, dogajajo se mu velike spremembe tako na čustvenem kot telesnem področju. Šla sem skozi to fazo in ga po svoje razumem. In kje je problem? Zdravih odnosov med sinom in možem sploh ni (tudi najini so trenutno zelo slabi). Mož gre zjutraj v službo in čeprav dela po 8 ur, ga pred 6. uro zvečer ni doma. Domnevam, da je to njegov umik.Ko se pojavi problem, pobegne v svoj svet. Pozno prihajanje domov ni trenutna stvar, ampak se vleče že dolga leta. Ob večerih prebere časopis, potem se pa umakne za računalnik, klet. Z otrokom takoj pride v konfliktno situacijo – zaradi uporabe elektronike, če ne drugega. Priznam. Sina je, glede tega treba brzdati, ampak na način, ki bo sprejemljiv za obe strani. Mož mu je pobral vso elektroniko. Celo tako daleč je šlo, da je odklopil internet in smo bili 14 dni praktično brez vsi trije. OK, tudi to je lahko skrajni ukrep. Žalosti me, da sedaj ko sin potrebuje očeta, le ta ni nič z njim. Skupaj ne počneta praktično nič. Sin ga pogreša, mogoče mu to kaže na neprimeren način, ampak….
Kar nekaj časa smo napisali pravila (za vse), da si pomagamo med seboj, pospravljamo za seboj, se pogovarjamo umirjeno… Od tega se mož ne drži niti enega, včasih zadnjega tudi jaz ne. Če ga opomnim, naj pospravi za sabo, je kot bob ob steno, kljub temu, da mu rečem, da je tudi po tem sinov vzgled. Skratka. Ima dvojna merila: ena zase, druga pa tista, ki naj bi veljala samo za naju s sinom. Vedno poudarja, JAZ BOM……Ne razumem, zakaj se kdaj ne vživi v sinovo kožo.

Sploh več ne vem, kako naj reagiram. Vsega imam praktično že poln kufer.

Naj povem, da sva obiskovala partnersko posvetovalnico, skupaj obiskujeva tudi psihiatra, obiskala mnogo predavanj, kako ravnati z otroki v najstniških letih, obiskujeva KZA, kjer je veliko govora o odnosih, pa je trenutno vse brezplodno.
Kakšen nasvet?

Užaloščena

Če obiskujeta toliko enih “svetovalcev”, pa ni napredka, sam dobim občutek, kot da vi hodite tja, zato ker bi radi da se spremeni mož, on pa hodi zato, ker bi rad, da se spremenite vi. Noben pa se ne spremeni (govorim predvsem o načinu komunikacije), ker vi čakate, da se bo on, on pa čaka, da se boste vi. Pač, samo moj občutek, saj sklepam, da ste tam dobili nasvetov dovolj, očitno pa jih noben ne upošteva. V takem primeru dodatni nasveti niso smiselni. Ujeli ste vsi skupaj v nek začaran krog.

Pozdravljeni, Marko

Hvala za Vaše mnenje. Res, trenutno se vrtimo v začaranem krogu. Kar se tiče spreminjanja sebe – bo delno držalo. V teh letih odkar hodiva na razgovore, so mi terapevti dali vedeti, da sem zelo napredovala. Iz tihe miške, po kateri so hodili , sem se prelevila v osebo s samostojnim jazom. Ne živim po željah drugih, ampak svojih. Naj omenim, da je na zadnjem obisku možu psihiatrinja predlagala zdravila proti depresiji (predhodno mu je priporočila veliko gibanja – pa nič ni bilo s tem), a jih je odklonil.

Res zna prizadeti, saj je nemalo časa nazaj tako prizadel terapevtko, da ji je šlo na jok. Jaz sem samo gledala z odprtimi usti. Res več ne vem, kako naj se lotim zadeve, kajti komunikacija je skoraj nemogoča.

Zelo moteče je tudi, da bog ne daj, da bi kdo od zunaj vedel, da imamo težave. Navzven mora izgledati lepo in vse v najlepšem redu. Tako je bilo tudi v njihovi družini – vse popolno.

Tako ga vidijo tudi sosedje, ne ve se, pa kaj vse se dogaja za štirimi stenami. Včasih imam občutek, da je kot čustveni vampir, ki mi jemlje energijo. Ima zelo velika nihanja. Včasih ustrežljiv, prijazen, drugič zelo nesramen z razlogom prizadeti nekoga. Včasih se sprašujem ali sta v njem dve popolnoma različni osebi?

Razumem. Je tako, da prav vsi ljudje imamo nihanja razpoloženja, razlikujemo se le po jakosti tega nihanja in pa frekvence, če se čisto “fizično” izrazim. Predlagam v branje knjigo PSI za boljše razumevanje “več oseb” v nas. Čeprav ne obljubim, da bo to kaj spremenilo vajin odnos, vseeno z malo več razumevanja drugih in tudi sebe, si lahko kupimo nekaj miru.

Pravico imamo spreminjati zgolj sebe. Od drugih ne moremo ničesar zahtevati. To lahko naredijo zgolj, če si sami želijo.

O ostalem pa sem že, nenazadnje v sosednji temi: ”Dva različna temperamenta”

Drugi ti jemlje energije takrat, ko od njega pričakuješ, da bi se spremenil, sam pa pri tem ne bi naredil ničesar drugače. To čakanje na spremembo drugega je lahko zelo energijsko potratno. Temu potem rečemo, da nas nekdo utruja.