Sem nova na tem forumu…naj vam na kratko opišem moje težave….stara sem 27 let in že od svojega 19 leta me nenehno spremljajo strahovi…najprej so ti temeljili na strahi pred fizičnimi boleznimi potem pa se je ta strah obrnil na psihične bolezni (bipolarna motnja, najbolj pa shizofrenija in pa da bi se mi zmešalo) tega me je tako močno strah da sem pozorna na vsako pikico ki jo vidim in vsak najmanjši zvok ki ga slišim, če izvem da se je komu “zmešalo” imam jaz iste znake….NENEHNO nadziram svoje misli (kaj razmišljam, so moje misli normalne….)v glavnem nenehno se analiziram….vse to me je začelo že “ubijati”….hodim k psihoterapevtki ki mi je najprej seveda kot vsi želela dati antidepresive pa ker sem zelo proti temu sem seveda odklonila in jo obiskovala 2 leti potem sem bila skoraj eno leto brez težav. ..letos poleti pa se je vse skupaj spet začelo. …včasih se mi vse skupaj zdi čudno. ..ko se pogledam v ogledalo se mi zdi kot da nisem jaz (tudi ti sem slišala da se je eni gospe zgodilo pred živčnim zlomom)…ko sem izvedela da taki ljudje izgubijo stik sami s sabo se nenehno sprašujem če vem kje sem,kam grem,zakaj sem….ubija me vse to…misli mi tako skačejo. ..strah me je vsega….in vedno se sprašujem kaj če. ..kaj če se mi zmeša in komu (groza me je zo napisati) kaj “naredim”ali pa se neham “zavedati sama sebe)…prosim povejte mi….mislite da je z mano vse ok…ali si lahko s takimi viharji v glavi “priklicem” psihozo, shizofrenijo…..groza me je da bi psihično zbolela…zdaj me je začela mučiti psiha tudi ponoči tako da me je prav strah noči…prebudim se, srce razbija, v glavi pa misli skačejo samo okoli tega da se mi lahko zmeša….rada bi normalno zaživela in imela otroka ki pa ga v takem stanju ne upam imeti (bojim se namreč tudi poporodne depresije):((…grozna sem vem….opravičujem se vam za “kratko”vprašanje:)…..hvala da ste prebrali moje vrstice…lep pozdrav

Pozdravljeni,

psihoterapevt ne predpisuje zdravil, to počne psihiater. Ali pomeni, da hodite k psihiatrinji in ne k psihoterapevtki? Morda je psihiatrinja tudi psihoterapevtka, vendar to ni pravilo.

Opisujete anksizne misli in občutke, ki jih spremljajo neke vrste obsesivne misli. Kolikor slišim vas bolj okupira strah pred boleznijo kot dejansko sama bolezen?

Ni se vam potrebno opravičevati in tudi grozna niste zaradi svojih težav. Vsak človek ima svoje težave in to ni nič kaj takega. Ne vem kakšne vrsto psihoterapijo (obstaja več različnih vrst) ste obiskovali in kako pogosto. Morda če mi napišete par vrstic o tem, vam lahko napišem svoje mnenje in predlog za morebitno drugačno obravnavo.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni, psihiatrinjo sem obiskala samo prvič in ona me je napotila do psihoterapevta z odgovorom da take strahove ima ogromno ljudi, da nisem sama. …obiskovala sem vedenjsko kognitivno psihoterapijo in sicer od začetka mislim da bolj pogosto kasneje pa enkrat mesečno….Grozno se bojim da bo psihično zbolela in sem zato nenehno pozorna nase in svoje misli kar pa me pocasi že utruja….Prosim vas povejte mi.
.mislite da je z mano vse vredu, bom lahko še sploh kdaj normalno živela in šla čez to brez zdravil in pa zanima me če lahko od svojih močnih strahov res zbolim za kakšno psihično boleznijo?? Hvala vam za odgovor
..lp

Pozdravljeni,

obiskovali ste vedenjsko kognitivno terapijo, ki se osredotoča na simptome in ne na vzroke, ki povzročajo simptome. Vedenjsko kognitivna terapija je dobra pri akutnem lajšanju težav, nato pa je smiselno, da se bolj poglobite vase (seveda s strokovno pomočjo). Kot pri vedenjsko kognitivni terapiji, je tudi podobno pri jemanju zdravil.

Slišim, da ste v stiski in si močno želite izboljšanje. Kaj se bo zgodilo v vaši prihodnosti žal ne vem. Navsezadnje so možgani tisti organ o katerem vemo najmanj in je hkrati najbolj kompleksen. Trenutno ste v fazi anksioznosti in vaša skrb ali bo vse v redu z vami je lahko še ena anksiozna misel več in ne realna grožnja. Predlagam vam, da poizkusite s psihoanalitično oz. razvojno analitično psihoterapijo – obe izvaja primerno usposobljen psihoanalitik. Ne skrbite, vedno obstaja možnost za izboljšanje in tudi pri vas je.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni..imam eno tezavo..dogajajo se mi cudne stvari! Recimo noza nemorm prijeti ker me je strah nozev.. ce vidim noz na mizi mi takoj misli zacnejo ta noz bo padel nekdo me bo zabodel ali pa da nebom jaz nekoga..potem druga stvar imam otroka in ce gre kam brez mene me je strah da nebo kaj narobe..in se mi filmi kr odvrtijo kaj se mu lahko zgodi..ce bo sel tja ga bo povozil avto potem me bojo klicali itd..zelo sem zaskrbljena ker nevem kaj to pomeni..se ne dogaja velikokrat ampak na par mesecev vendar me je vseeno strah tega!heelp plisss..nevem niti kaj bi to pomenilo 🙁
Hvala za odgovor

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Opisujete obsesivno-anksiozne misli, ki so obarvane z agresivnimi fantazijami. Misli se sicer ne uresničijo, ste pa zaradi njih zaskrbljeni.

Odgovor kaj bi to pomenilo se skriva v vas. Če imate voljo in željo, da bi se bolje raziskali in morebiti tudi odpravili simptome, vam priporočam psihoterapijo.

Lep pozdrav,

Pozdravljem,
Stara sem 25 let in že 8 let se borim z diagnozo paničnih napadov in amksiznosti. Ko sem dobila doagnozo sem jemala Zoloft 0,50 mg in Helex 0,25 mg po potrebi. Po približno letu dni jemanja so težave minile in prnehala sem z zdravilj. Nato so se še pojavili napadi, ki pa sem jih zajezila s Helexom, zaradi ne prevelike pogostosti sva se namreč s psihiatrinjo odločili da bom brez ADjev. Pred pribl. 3 meseci pa sem imela tako hude napade panike, da mi je psihiatrinja predpisala Asentro 0,50 mg. Po začetku jemanja sem imela tri tedne grozne stranske učinke (tresenje, mravlinčenje, bolečin v rokah in nogah, omotičnost, pritisk v glavi …), predvsem pa sem postala zmedena, imela občutek, da to nisem več jaz (občutek depersonalizacije in derealizacije) in da se mi bo zmešalo. Po navodilu paihiatrinje sem vztrajala in jemala Asentro pribl. 6 tednov, vendar sem zaradi stranskih učinkov postopoma prenehala z jemanjem (brez pritrditve psihiatrinje, ki je bila na dopustu). En teden sem se počutila super, nato pa bum- že 14 dni imam povišan srčni utrip (okoli 100 v mirovanju) in bolečino v prsih, predvsem pa me ves čas spremlja občutek depersonalizacije in misli, da se mi bo zmešalo. Sprašujem se, ali bom še kdaj normalna, saj tako ne morem več. Je možno, da gre za odtegnitveni sindrom od ADjev? Se mi lahko zmeša? Bojim se vzeti Helex in spet začeti z ADji, saj sumim, da sem noseča in nočem škodovati plodu, a stanje je nevzdržno.
Prosim za kakršnokoli spodbudo oz.odgovor, kaj lahko storim. Najlepša hvala!
Zmedica5

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Slišim, da vam je težko, ko ne vidite izhoda iz trenutne situacije, pa vendar, vedno obstajajo načini za izboljšanje. Panični napadi in anksioznost so simptomi, ki so lahko, pa čeprav se morda sliši bizarno, vaši prijatelji. Saj vam sporočajo, da je vaš način soočanja z notranjimi konflikti ali travmami neustrezen. Telo vam sporoča tisto kar ne čutite na čustveni ravni.

Zdravila (Zoloft, Helex, Asentra) so vam do določene pomagala zmanjšati simptome, vendar vzroka za vaše težave niso razrešile in ga tudi ne morejo. Ste kdaj pomislili na psihoterapijo? Gre za proces, kjer spregovorite o svojih stiskah in katerega namen je iskanja rešitev, poslušanje sebe, čutenje sebe in svojih želja itd. Na ta način telesu ni več potrebno izražati stiske s telesnimi simptomi, saj se razrešujejo na čustveni ravni.

Glede vaših odzivov na prenehanje zdravljenja vam težko povem kaj več, morda le to, da je Helex, ki je pomirjevalo, potrebno jemati čim manjkrat in zelo pazljivo, saj je zasvojljiv

Mladi ste in pred seboj imate še dolgo življenje, psihoterapija pa je lahko vaša dobra investicija. Takšen psihoterapevtski proces lahko do zaključka traja tudi nekaj let, vendar se takšni simptomi ponavadi umaknejo v ozadje že v nekaj tednih ali mesecih. Ko se simptomi umaknejo pa se notranji proces takrat še ne zaključi, ampak šele dobro začne, zato je pri psihoterapevtski obravnavi (vsaj psihoanalitični) potrebna vztrajnost in odločnost.

Sem vam odgovoril na vaša vprašanja?

Lep pozdrav,